Jedro

Obd. očitano kaznivo dejanje je mogoče storiti le z kršitvijo predpisov o varnosti železniškega prometa. Takšen predpis je državni tožilec navedel, naloga sodišča pa je na podlagi veljavnih predpisov ugotoviti, ali velja tudi za drezine in ne le za lokomotive kot izhaja iz njegove vsebine. Ker obstaja možnost, mora, če navedeni predpis velja tudi za drezine, preveriti tudi, ali je vozilo v katerega je obd. s svojim zadel, stalo ali ne in ugotoviti ali morebitni premik tega vozila sploh vpliva na morebitno kazensko odgovornost obd.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razv eljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi S. K., po določilih 3. točke člena 358 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen obtožbe, katera mu je očitala storitev kaznivega dejanja ogrožanja posebnih vrst javnega prometa po I. odstavku 326. člena KZ. Odločeno je bilo še, da po I. odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena istega zakona, ter potrebni izdatki obdolženega in potrebni izdatki za nagrado zagovornika, obremenjujejo proračun.

Proti tej sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva v C. iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja po I. odstavku 326. člena KZ ter mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. V odgovoru na pritožbo obdolženi po zagovorniku predlaga njeno zavrnitev.

Višji državni tožilec – svétnik Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Zunanjega oddelka v pisno podanem mnenju o pritožbi predlaga, da se tej ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v ponovno sojenje. Na posredovano mnenje odgovor ni bil podan.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje temelji svojo odločitev o nedokazanosti storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v prvi vrsti na prepričanju, da ne obstoji predpis, kateri bi urejal upravljanje s progovnimi vozili, kakršnega je takrat vozil obdolženi, nikakor pa to niso določila člena 193 Navodil za premik (Navodilo št. 42), na katera se sklicuje državni tožilec v vloženem obtožnem predlogu. Pri sprejemu takšne odločitve se je sodišče prve stopnje oprlo na vsebino navedenega določila, saj se to nanaša na vožnjo lokomotiv z ločenima (čelnima) strojevodnima oddelkoma, pri katerih mora strojevodja zasesti sprednji strojevodni oddelek v smeri vožnje tako, da je potrebno pri spremembi smeri vožnje spremeniti (preiti v drug) strojevodni oddelek, ne pa izrecno tudi na vožnjo motornega progovnega vozila – drezine, kakršnega je takrat vozil obdolženi. Sklicuje se tudi na izpoved priče Z. H., takratnega inšpektorja za delo, ko je ta zatrdil, da kljub dobremu poznavanju pravil, ki urejajo vožnje vozil po železnicah, ne pozna določil, katera bi posebej urejala vožnjo drezin, prej navedeno določilo pa je uporabil zgolj smiselno.

Po presoji zadeve senat sodišča druge stopnje ugotavlja, da je navedeno prepričanje sodišča prve stopnje zmotno, vsekakor pa sprejeto prehitro. Pri železnici gre za tisto vrsto javnega prometa, pri katerem je varnost gibanja vozil na tirih dobro premišljena in tudi urejena s predpisi, saj sicer promet na njih ne bi mogel potekati varno. Že to bi sodišču prve stopnje moralo dati misliti, da vendarle pride do dna vprašanju na kakšen način je urejena vožnja drezin, kakršna je bila udeležena v obravnavani prometni nezgodi, saj ni prav nobene logike, da bi bila ta iz predpisov izpuščena. Na takšen razmislek bi moralo sodišče prve stopnje navesti že sam zagovor obdolženega, ko je pojasnil, da je bila njegova napaka, da je vozilo upravljal zadaj, moral pa bi ga spredaj (listna številka 96 spisa). S tem je obdolženi povedal prav to, o čemer govori čl. 193 Navodil za premik (Navodilo št. 42), kar pomeni, da je bila naloga sodišča prve stopnje in ne državnega tožilca preveriti, ali to določilo velja tudi za motorno progovno vozilo – drezino. To bi sodišče prve stopnje lahko storilo predvsem s preučitvijo drugih predpisov, ki urejajo promet na železnicah, med katere spada zlasti pritožbi priložen Prometni pravilnik Jugoslovanskih železnic iz leta 1981, ki v čl. 4 izenačuje dolžnosti voznika progovnega motornega vozila z dolžnostmi strojevodje oziroma vlakovodje. To pa nakazuje na njegovo dolžno ravnanje po določilih navedenih s strani državnega tožilca. Če pa sodišče prve stopnje s tem še ne bi bilo zadovoljno, mu je še vedno ostala možnost o tem vprašanju narediti poizvedbe pri S. ž. d.d., kot je bilo to predlagano na glavni obravnavi.

Vsaj do sedaj pa je nesprejemljiv tudi drugi razlog za oprostitev obdolženega, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, in sicer ta, da obstoji dvom v smeri, ali se je drezina, v katero je trčil obdolženi, v času trka premikala ali pa je stala. Ni povsem razumljivo, kakšen vpliv naj bi morebiten premik druge drezine imel na zatrjevano protipredpisno vožnjo obdolženca in njene posledice, saj so razlogi za to izostali. Pa vendarle je v zvezi s tem reči, da kljub temu, da o morebitnem premiku te drezine ne obstoje objektivni dokazi, trditvi, da se je premikala, nasprotujeta že izpovedbi prič B. D. in Z. H.. V primeru pa, da bi bilo potrebno dejansko stanje o tem vprašanju še dodatno osvetliti, pa zato obstoji možnost z zaslišanjem voznika te drezine S. M. (listna številka ... spisa).

Zaradi povedanega je bilo potrebno pritožbi državne tožilke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem bo moralo sodišče prve stopnje natančneje proučiti ali v obtožbi navedena blanketna norma vendarle velja tudi za motorno progovno vozilo kakršnega je vozil obdolženi in to na način, naveden v tej sodni odločbi. V primeru, če bi prišlo do prepričanja, da ta pravila veljajo pa bo moralo odločiti tudi o ostalih delih očitkov obdolženemu in pri tem, po potrebi tudi z dopolnitvijo dokaznega postopka z zaslišanjem priče M., pojasniti ali je morda do nezgode prišlo tudi zaradi morebitnega premika drezine, v katero je zadela vozilo obdolženega in vpliva tega premika na nezgodo. Šele takšen postopek bo omogočil sprejetje dokončne in seveda pravilne odločitve o proti obdolžencu vloženi obtožbi.