Jedro

Bistvo ureditvene začasne odredbe je v tem, da domnevni upnik predlaga začasno ureditev spornega pravnega razmerja že za čas sodnega postopka. Po pravni teoriji in sodni praksi gre pri regulacijskih začasnih odredbah za sredstvo, ki je upravičeno le v nujnih in izjemnih primerih.

Tožeči stranki zgolj s splošno navedbo, da se v stanovanju lahko naredi škoda, ker so instalacije stare in je zato treba večkrat preverjati stanje, nista zadostili trditvenemu bremenu glede standarda težko nadomestljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

**Odločitev sodišča prve stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožečih strank za izdajo začasne odredbe, s katero sta zahtevali, da jima tožena stranka nemudoma dopusti izključno uporabo stanovanja št. 2 na naslovu ... in izroči ključ vhodnih vrat v to stanovanje. Tožeči stranki sta zahtevali tudi povrnitev pravdnih stroškov, povezanih z začasno odredbo in izrek denarne kazni v višini 1000 EUR za primer neupoštevanja začasne odredbe.

**Povzetek pritožbenih navedb**

2. Tožeči stranki izpodbijata sklep v celoti in predlagata, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe in toženi stranki naloži v plačilo vse stroške v zvezi z začasno odredbo, vključno s pritožbenimi stroški. Navajata, da sta izpolnili tudi pogoj, da dolžnik ne bi utrpel hujših neugodnih posledic, saj toženi stranki z izdajo začasne odredbe ne bi nastala nobena škoda. Nadalje, sodišče prve stopnje je preozko interpretiralo pravni standard škode. Stališče sodišča prve stopnje, da tožeči stranki nista izkazali, da bi kdaj v preteklosti že prihajalo do škode na instalacijah in da gre za gole navedbe, je neživljenjsko in preveč restriktivno. Nesprejemljivo je, da je tožena stranka samovoljno, kljub sodnim postopkom, zamenjala ključavnico in tako tožečima strankama onemogočila dostop do osebnih in drugih stvari. Postavljeni sta v težak položaj, na primer, da morata kupiti nova zimska oblačila in plačati zamudnino v knjižnici, pri čemer nimata denarnih sredstev. Za tožeči stranki je že 20 EUR visok strošek. Tožeči stranki „sta se tudi spomnili, da imata v stanovanju svoje dokumente, ki jih potrebujeta“ in mamine stvari, ki predstavljajo sentimentalno vrednost. Začasna odredba je potrebna, da se prepreči uporaba sile. Brez izdane začasne odredbe bo sodno varstvo, ki ga uveljavljata s tožbo, brez pomena.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

**Presoja utemeljenosti pritožbe**

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeči stranki sta v predmetni zadevi vložili tako imenovano ureditveno oziroma regulacijsko začasno odredbo, ki se ujema s tožbenim zahtevkom. Bistvo ureditvene začasne odredbe je v tem, da domnevni upnik predlaga začasno ureditev spornega pravnega razmerja že za čas sodnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da gre po pravni teoriji in sodni praksi pri regulacijskih začasnih odredbah za sredstvo, ki je upravičeno le v nujnih in izjemnih primerih. Toliko bolj izjemnost izdaje ureditvene odredbe velja v sporih zaradi motenja posesti, saj je cilj posestnega varstva prav začasna ureditev dejanskega stanja oziroma preprečevanje, omejevanje in sankcioniranje samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic, tudi motenjske spore pa mora sodišče obravnavati hitro (425. do 428. člen ZPP).

6. Pritožbena navedba, da sta tožeči stranki izpolnili pogoj, da dolžnik ne bi utrpel hujših neugodnih posledic, saj toženi stranki z izdajo začasne odredbe ne bi nastala nobena škoda, ne drži. Sodna praksa ni enotna, ali izpolnjevanje pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) samo po sebi sploh lahko narekuje izdajo regulacijske začasne odredbe, vsekakor pa je, glede na opisano naravo ureditvenih uredb, (zlasti) tudi pri presoji tega pogoja treba uporabiti restriktiven pristop. Ocena sodišča prve stopnje, da toženi stranki zgolj s (pavšalno) trditvijo, da tožena stranka stanovanja ni imela nikoli v posesti ter da zoper pravno prednico tožečih strank ni začela nobenega postopka glede lastništva in izpraznitve stanovanja ter ji tako ne nastaja škoda, če stanovanja nima v posesti, tega pogoja nista izkazali, je tako pravilna. Na stranki, ki zahteva hitro in učinkovito zavarovanje svoje terjatve, je breme pravilne in popolne priprave ustreznega predloga, kamor sodijo tudi ustrezno poglobljeno zatrjevana (in verjetno izkazana) dejstva, s katerimi utemeljuje izpolnitev vsakega od pogojev za izdajo začasne odredbe.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da toženi stranki nista izkazali, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Višje sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da tožeči stranki zgolj s splošno navedbo, da se v stanovanju lahko naredi škoda, ker so instalacije stare in je zato treba večkrat preverjati stanje, nista zadostili trditvenemu bremenu glede standarda težko nadomestljive škode. Enako velja glede navedb o osebnih in drugih stvareh, ki da se nahajajo v stanovanju, da morata sedaj tožeči stranki kupiti nova zimska oblačila in da morata plačati zamudnino v knjižnici. Višje sodišče ugotavlja, da so tudi te navedbe premalo konkretizirane, saj iz trditev ni razvidna niti okvirna višina škode, ki naj bi nastajala toženima strankama. Višje sodišče še dodaja, da sklep Cp 271/2019, na katerega se sklicujeta tožeči stranki, obravnava situacijo, ko je tožeča stranka, skupaj z družino, v stanovanju bivala več kot petnajst let in je bila zaradi menjave ključavnice ogrožena bivanjska in siceršnja eksistenca celotne družine. Tožeči stranki slednjega ne trdita, saj v predlogu za izdajo začasne odredbe navajata, da v stanovanju ne živita.

8. Pritožbena navedba, da „sta se tožeči stranki tudi spomnili, da imata v stanovanju svoje dokumente, ki jih potrebujeta“, je pritožbena novota. Ker tožeči stranki ne zatrjujeta nobenih okoliščin iz prvega odstavka 337. člena ZPP, ob katerih bi bilo uveljavljanje pritožbenih novot dopustno, oziroma, ne pojasnita, zakaj te trditve nista postavili že v postopku pred sodiščem prve stopnje, je ta navedba neupoštevna.

9. Ker pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo na podlagi druge točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Posledično morata tožeči stranki kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).