Jedro

Odlok o NUSZ je bil objavljen v Medobčinskem uradnem vestniku, njegov kartografski del pa je bil objavljen na spletnih straneh občine. Sodišče zavrača stališče toženke, da takšen način objave kartografskega dela zadosti pogoju po javni objavi. Glede na dejstvo, da je kartografski del sestavni del Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Radlje ob Dravi, mora biti objavljen na način kot je objavljen Odlok, kot tudi izhaja že iz besedila tretjega odstavka Odloka, da so meje območij prikazane na kartah, ki so sestavni del Odloka. S tem je kršena določba drugega odstavka 154. člena Ustave RS, ki določa, da se predpisi lokalnih skupnosti objavijo v uradnem glasilu, ki ga te same določijo.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za finance, Finančna uprava RS št. DT4224-1806/2020-001818-21-120-19 z dne 18. 5. 2020 ter odločba Ministrstva za finance, Finančna uprava RS št. DT4224-1806/2020-001818-21-120-19 z dne 18. 5. 2020 odpravita in zadeva vrne v ponovno odločanje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je v izpodbijani odločbi DT4224-1806/2020-001818-21-120-19 z dne 18. 5. 2020 tožnici v zadevi odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za parc. k. o. Dobrova, in sicer parc. št. ...1 (z namenom uporabe nepokrito skladišče, parkirišče), za parc. ID stavbe ...2 (asfaltna cesta, vodovod, elektrika z namenom uporabe gospodarske dejavnosti) ter parc. ID stavbe ...3 (asfaltna cesta, vodovod, elektrika z namenom uporabe gospodarske dejavnosti) na območju Občine Radlje ob Dravi za leto 2020 odmerila nadomestilo v višini 1.855,02 EUR. Določila je še rok plačila ter opozorila, da se v primeru zamude določijo zamudne obresti in teče davčna izvršba ter da pritožba ne zadrži izvršitve in da posebni stroški niso nastali.

2.V izpodbijani odločbi FURS št. DT4224-1595/2021-001801-21-120-19 z dne 10. 5. 2021 pa je bil tožnici v zadevi odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2021 za parc. k. o. Dobrova, in sicer parc. št. ...1 (z namenom uporabe nepokrito skladišče, parkirišče), za parc. ID stavbe ...2 (asfaltna cesta, vodovod, elektrika z namenom uporabe gospodarske dejavnosti) ter parc. ID stavbe ...3 (asfaltna cesta, vodovod, elektrika z namenom uporabe gospodarske dejavnosti) na območju Občine Radlje ob Dravi odmerjeno nadomestilo v višini 2.506,23 EUR. Določila je še rok plačila ter opozorila, da se v primeru zamude določijo zamudne obresti in teče davčna izvršba ter da pritožba ne zadrži izvršitve in da posebni stroški niso nastali.

3.V obrazložitvi FURS kot pravno podlago za svojo odločitev v obeh odločbah navaja določbe 58. in 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84), 218. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ter določbe Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Radlje ob Dravi (Medobčinski uradni vestnik, v nadaljevanju MUV št. 18/2019 - v nadaljevanju Odlok), ki se je pri odmeri NUSZ za leto 2021 uporabil v dopolnjeni oziroma spremenjeni vsebini (MUV št. 34/2020).

4.Toženka je zavrnila obe pritožbi tožnice ter v odločbah DT 499-13-303/2021-4 in DT-499-13-565/2021-2, obe z dne 13. 7. 2021, pojasnila, da izpodbijani odločbi temeljita na določilih občinskega odloka, po katerem se v skladu z 58. členom ZSZ/84 plačuje NUSZ. V skladu s prvo alinejo 56. člena ZSZ/84, kakor tudi po uveljavitvi Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) z dne 1. 1. 2003 se uporabljajo v zvezi z odmero NUSZ kot veljavne določbe VI. Poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča ZSZ/84. ZUreP-1 je v 180. členu tudi določal, da se nadomestilo odmerja samo za tista stavbna zemljišča, ki kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov. Opozarja še, da se določbe VI. poglavja ZSZ/84 ter občinski odloki, izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/84 in kot tudi določbe 218. do 218.d ZGO-1 so po izrecni določbi 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (Ur. l. RS, št. 101/13, 22/14 - odl. US; v nadaljevanju ZDavNepr) prenehali veljati z uveljavitvijo tega zakona, torej s 1. 1. 2014. Ustavno sodišče Republike Slovenije pa je z odločbo, št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014, ZDavNepr razveljavilo in med drugim odločilo še, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, med katerimi so tudi VI. poglavje ZSZ/84 ter občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/84 in 218. do 218.d člen ZGO-1.

5.Toženka sicer pritrjuje pritožbenim razlogom, da kartografski del Odloka ni bil objavljen v MUV, vendar pa je bil objavljen na spletnih straneh občine, kar po mnenju toženke zadosti pogoju po javni objavi. Z objavo na spletni strani občine sta tako besedilni kot kartografski del Odloka javno dostopna in na voljo na vpogled vsej javnosti. Ne glede na to, pa je po mnenju toženke besedilni del določitve območij takšen, da lahko brez dvoma uvrstimo tožničine nepremičnine v 1. območje po drugem odstavku 7. člena Odloka. Po vpogledu v podatke Geodetske uprave Republike Slovenije (podatki Registra nepremičnin grafični prikaz) namreč toženka ugotavlja, da se tožničina objekta in zemljišče nahajajo v 1. območju iz drugega odstavka 7. člena Odloka.

6.Glede oprostitev, ki naj jih občina v Odloku ne bi upoštevala, pojasnjuje, da Dogovor o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in meril za določanje višine tega nadomestila (Uradni list SRS, št. 19/86 - v nadaljevanju Dogovor) določa, da občina lahko določi določene oprostitve, ne pa da to mora storiti. V zvezi s postopkom sprejemanja in objave Odloka ter sprememb in dopolnitev Odloka pa dodaja, da ni pristojna za ugotavljanje, ali je postopek sprejemanja in objave odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v posamezni občini zakonit.

7.Glede povečanja NUSZ v letu 2020 v primerjavi z letom 2019 toženka odgovarja, da je bila odmera NUSZ za leto 2019 opravljena na podlagi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Radlje ob Dravi (MUV št. 27/16), odmera za leto 2020 pa na podlagi Odloka, in ker sta predpisa različna, je tudi odmera različna.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

8.Tožnica obe odločbi izpodbija s tožbo in opozarja na 7. člen Odloka, po katerih naj bi bile prikazane meje območij iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 7. člena Odloka, ki pa niso bile objavljene, pa bi kot sestavni del Odloka morale biti. Zaradi tega lege objektov in zemljišč, za katere je bil z izpodbijanima odločbama tožnici odmerjen NUSZ za leti 2020 in 2021, ter tudi namembnosti in smotrne izkoriščenosti uporabe stavbnega zemljišča, opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami individualne rabe ter skupne rabe ni mogoče preveriti. Poudarja tudi, da njena zemljišča ne ležijo na območjih, kot jih je uporabil davčni organ pri odmeri NUSZ v zvezi z določbami 7. in 12. člena Odloka. Sklicuje se na sodno prakso (sodbo I U 1021/2014 z dne 11. 9. 2014), kjer je bilo izpostavljeno, da če vlogo zamejevanja nekega območja prevzema pregledna karta z zarisom območja in njegovih meja, ta s tem dopolnjuje tekst občinskega predpisa in s tem postane njegov nujni sestavni del, kot tak pa bi moral biti objavljen, kar smiselno tudi potrjuje sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 331/2013 z dne 7. 10. 2015. Ker torej karte iz tretjega odstavka 7. člena Odloka, na katerih naj bi bile prikazane meje območij iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 7. člena Odloka, niso niti ustrezno niti uradno objavljene, te ne morejo veljati, območja pa so v izpodbijani odločbi uporabljena napačno oziroma o tem odločilnem dejstvu v izpodbijani odločbi ni najti ustreznih razlogov, ki temeljijo na obveznem predpisu, torej Odloku.

9.Opozarja, da tega ne spremeni dejstvo, da davčni organ navaja, da je podatke za odmero NUSZ, kot so navedeni v izreku izpodbijanih odločb, prejel od Občine Radlje ob Dravi in da so ti podatki del evidence, ki jo vodi Občina Radlje ob Dravi, ki da je za zbiranje in urejanje teh podatkov tudi pristojna. Prav tako tega ne spremeni dejstvo, da Občina izpostavlja, da ima tekstualni in kartografski del Odloka objavljen na svoji spletni strani in na vpogled na sedežu občine. Tožnica vztraja pri že podanih navedbah, da kartografski del, ki ni bil objavljen, pa bi moral biti, ne velja, opisno določanje naselij, v kolikor ni povsod enoznačno, pa ni ustrezno.

10.Tožnica nadalje opozarja na procesne napake pri sprejemanju Odloka, in sicer pojasnjuje, da o predlogu Odloka, preden je bil ta s strani župana Občine Radlje ob Dravi kot predlagatelja predložen Občinskemu svetu v proceduro sprejemanja, ni bila opravljena obvezna javna razprava, ki bi trajala 30 do 60 dni, in ki bi jo bilo potrebno opraviti pred predložitvijo predloga Odloka občinskemu svetu kot to predvideva 75.a člen Poslovnika Občinskega sveta Občine Radlje ob Dravi. Tožnica opozarja, da je bila s tem huje kršena pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave RS, kar sicer izhaja iz navedenih poslovniških določb 75.a člena Poslovnika Občinskega sveta Občine Radlje ob Dravi in iz določb 2. člena Dodatnega protokola k Evropski listini lokalne samouprave o pravici do sodelovanja pri vprašanjih lokalnih oblasti, ki ga je ratificiral Državni zbor RS z Zakonom o ratifikaciji Dodatnega protokola k Evropski listini lokalne samouprave o pravici do sodelovanja pri vprašanjih lokalne oblasti. Ob vpogledu na spletno stran občine se izkaže, da ima ta objavljene javne razpise in natečaje ter tudi rubriko Sodelovanje javnosti pri pripravi in sprejemanju občinskih predpisov, kjer je izrecno navedeno, da bo občinskemu svetu priloženo poročilo o sodelovanju javnosti v postopku oblikovanja osnutka občinskega predpisa, kjer pa predmetnega Odloka ni najti. Dodatno tožnica pripominja, da je v fazi sprejemanja sprememb in dopolnitev Odloka prišlo do hujše kršitve glede sprejemanja vsebin, sprememb in dopolnitev Odloka, saj občinski svet ni glasoval o amandmaju članov občinskega sveta iz vrst Slovenske demokratske stranke, da se višina NUSZ za leto 2020 zniža, pa čeprav je bil takšen predlog vložen pravočasno in pravilno in bi občinski svet moral o tem odločati, saj bi župan kot predsedujoči občinskemu svetu razpravo in odločanje o tem amandmaju za znižanje NUSZ v letu 2020 moral občinskemu svetu vsaj omogočiti, pa tega ni storil.

11.Tožnica še navaja, da Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Radlje ob Dravi (MUV št. 34/2020), ki spreminja prejšnji 23. člen Odloka in na novo določa vrednost točke za izračun NUSZ, ni bil objavljen v letu 2020, saj MUV št. 34/2020, ki sicer nosi datum 30. 12. 2020 do 31. 12. 2020 fizično sploh ni bil izdan, to pa v fizični obliki še ne vsaj do 5. 1. 2021, prav tako pa Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Radlje ob Dravi ni bil objavljen na spletni strani še niti 31. 12. 2020. Na podlagi nezakonitega in neustavnega Odloka pa odmera NUSZ ni dopustna in je torej potrebno glede odmere uporabiti prejšnji predpis, to je Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Radlje ob Dravi (MUV št. 27/16).

12.Dalje tožnica navaja še, da je bil Odlok javno objavljen v MUV, to pa še preden so stekli pogoji za njegovo objavo. Občinski svet Občine Radlje ob Dravi je torej na 8. redni seji dne 23. 9. 2019 sprejel Odlok. Dne 8. 10. 2019 pa je Slovenska demokratska stranka, Občinski odbor Slovenske demokratske stranke Radlje ob Dravi, s podpisom šestih občinskih svetnikov, vložila predlog za razpis referenduma o Odloku, katerega je župan Občine Radlje ob Dravi zavrnil s sklepom, št. 042-0001/2019-1 z dne 16. 10. 2019. Odlok pa je bil v MUV objavljen dne 27. 9. 2019 in torej pred odločitvijo o predlogu svetnikov za razpis referenduma o Odloku. Tretji odstavek 46. člena Zakona o lokalni samoupravi pa določa, da če je vložen predlog za razpis referenduma ali je dana pobuda volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma, župan zadrži objavo splošnega akta do odločitve o predlogu ali pobudi oziroma do odločitve na referendumu.

13.V Odloku pa po mnenju tožnice tudi niso pravilno upoštevana merila iz Dogovora, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, in meril za odmero tega nadomestila, na katerega napotuje 61. člen ZSZ-84. Ta merila določajo obvezna merila za opredeljevanje območij, na katerih občine s svojimi odloki uvedejo plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in enotna merila, na podlagi katerih občine določijo višino nadomestila neposrednim uporabnikom stavbnih zemljišč. Niti ni iz Odloka razvidno, kako so upoštevana merila iz 6. člena Dogovora, ki določa, da se pri ugotavljanju lege in namembnosti stavbnega zemljišča ter njegove smotrne uporabe upošteva pri legi zemljišča oddaljenost zemljišča od ožjega mestnega centra oziroma od drugega oskrbovanega središča in konfiguracijo območja, pri namembnosti zemljišča opredelitev namena po srednjeročnem družbenem planu občine ter po zazidalnim ali ureditvenem načrtu, neskladnost obstoječega namena s predvidenim namenom po prejšnji alineji, pri smotrni uporabi zemljišča gostoto zazidave in skladnost obstoječe zazidave s predvideno po zazidalnem ali ureditvenem načrtu. Prav tako so dejavnosti pod B, Č in D, povsem izenačene po celotni občini, kar pa je ponovno povsem nerazumno.

14.Opozarja na nedopustno razlikovanja zavezancev glede kršitve načela enakosti po drugem odstavku 14. člena Ustave RS, ker gre za normativno različnost v obremenitvi posameznih zavezancev, ki mora biti v razumnem sorazmerju z različnostjo dejanskih položajev zavezanec. V zvezi s tem je toženki podalo opozorilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor. Ker morajo posamični akti in dejanja državnih organov, lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu, se določbe Odloka na podlagi katerih je bila tožnici odmerjeno NUSZ za leti 2020 in 2021 ne smejo uporabljati. Zato je treba tožbi ugoditi in izpodbijani odločbi odpraviti ter vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

15.Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge iz pritožbene odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

16.Tožba je utemeljena.

17.V obravnavani zadevi sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb o odmeri nadomestila za stavbno zemljišče za leto 2020 in 2021 za zemljišča tožnice v Občini Radlje ob Dravi.

18.Obveznost plačila NUSZ je določena v VI. poglavju ZSZ/84, ki se je v tem delu uporabljal v skladu s 5. točko prvega odstavka 179. člena ZUreP-1 in prvo alinejo prvega odstavka 56. člena ZSZ. Ta ureditev je ostala nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), saj ta v svojem 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti ZUreP-1 v delu, ki se nanaša na plačevanje NUSZ.

19.Tako ZUreP-1 kot ZPNačrt (z izjemo 89. člena) sta prenehala veljati z uveljavitvijo novega Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2; 299. člen), ZGO-1 pa je prenehal veljati z uveljavitvijo Gradbenega zakona (GZ; prvi odstavek 125. člena). Oba zdaj veljavna zakona kot datum začetka uporabe in s tem razveljavitve prej veljavnih zakonov določata 1. 6. 2018, kar je pred izdajo v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe (5. 2. 2019). Pri tem ZUreP-2 v prehodnih določbah (členi 266 do 303) izrecno našteva postopke, pričete pred njegovo ureditvijo, ki naj se končajo po prej veljavni zakonodaji, med njimi pa ni postopkov za odmero NUSZ. GZ sicer v prvem odstavku 106. člena določa, da se postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi ZGO-1, končajo po določbah ZGO-1, vendar postopek za odmero NUSZ - kot že rečeno - ni začet na podlagi ZGO-1, temveč ZSZ/84.

20.Ob upoštevanju načela zakonitosti bi to pomenilo, da je treba kot pravilno materialnopravno podlago pri odmeri NUSZ (glede na prvo alinejo prvega odstavka 56. člena ZSZ) upoštevati izključno določbe VI. poglavja ZSZ/84 in določbe zakonodaje, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe, torej predvsem ZUreP-2, saj prehodne določbe zakonov, veljavnih v času izdaje izpodbijane odločbe, ne dajejo podlage za uporabo določb ZUreP-1, ne ZPNačrt, ne ZGO-1 v tem postopku. Vendar pa takšno stališče ne vzdrži sodne presoje.

21.Ustavno sodišče RS je namreč v postopku za oceno ustavnosti Zakona o davku na nepremičnine z odločbo, U-I-313/13-86 z 21. 3. 2014, med drugim odločilo, da se Zakon o davku na nepremičnine razveljavi (1. točka izreka), določilo pa je tudi način izvrševanja te odločbe, in sicer da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (3. točka izreka), med katerimi so (tudi) našteti prva in tretja alineja 41. člena ter določbe VI. poglavja ZSZ/84 in občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/84, ter 218. člen, 218.a člen, 218.b člen, 218.c člen, 218.č člen in 218.d člen ZGO-1. Ne glede na prenehanje veljavnosti ZUreP-1 in ZGO-1 (in uveljavitev ZUreP-2 ter GZ), je torej (glede na določitev načina izvršitve citirane ustavne odločbe, tj. do sprejema ustrezne zakonske ureditve) treba v postopkih za odmero NUSZ kot materialnopravno podlago uporabljati VI. poglavje ZSZ/84 ter citirane določbe ZGO-1, ki opredeljujejo zazidana in nezazidana stavbna zemljišča.

22.Po drugem odstavku 60. člena ZSZ/84 se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe. Po četrtem odstavku istega člena je poslovna površina čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom. Skladno z 61. členom ZSZ/84 nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občinska skupščina v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine, pri čemer upoštevajo zlasti opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve za te objekte in naprave (prva alineja); lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča (druga alineja); izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih (tretja alineja); merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (četrta alineja).

23.Po drugem odstavku 218. člena in prvi alineji prvega odstavka ter drugem in tretjem odstavku 218.b člena ZGO-1 se kot zazidana stavbna zemljišča štejejo zemljiške parcele ali njihovi deli - gradbene parcele, na katerih je zgrajena oziroma se na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja gradi katerakoli vrsta stavbe ali gradbeni inženirski objekt, ki ni objekt gospodarske javne infrastrukture, če so takšne parcele oziroma njihovi deli v skladu z določbami tega zakona določene kot gradbene parcele. Če gradbena parcela še ni določena z odločbo, se kot zazidano stavbno zemljišče šteje površina, na kateri stoji stavba oziroma gradbeni inženirski objekt, in del preostale površine zemljišča, ki se določi tako, da se površina zemljišča, na katerem stoji stavba ali gradbeni inženirski objekt, pomnoži s faktorjem 1,5. Tako dobljena površina se šteje za zazidano stavbno zemljišče, preostanek pa za nezazidano stavbno zemljišče, če izpolnjuje tudi ostale pogoje iz 218. in 218. b člena ZGO-1.

24.Zavezanec za plačilo nadomestila za stavbno zemljišče plačuje omenjeno nadomestilo na podlagi odločbe, ki mu jo izda davčni organ po kraju, kjer leži nepremičnina (403. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2). Podlaga za odmero sta občinski odlok ter vrednost točke, ki veljata na dan 1. januarja v letu, za katero se odmerja nadomestilo, podatke, potrebne za odmero nadomestila, pa davčnemu organu posreduje občina (404. člen ZDavP-2). Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se plačuje za leto vnaprej, zavezanec pa ga plačuje v obrokih, kot to velja za odmero davka od premoženja, razen če občinski odlok ne določa drugače (405. člen ZDavP-2).

25.Višina nadomestila za stavbno zemljišče se v konkretnem primeru določi na podlagi meril Odloka. Nadomestilo za zazidana in nezazidana stavbna zemljišča se plačuje na celotnem območju Občine Radlje ob Dravi. Območje občine je razdeljeno na štiri območja, katerih meje so prikazane na kartah, ki so sestavni del Odloka (7. člen Odloka).

26.Med strankama ni sporno, da je Odlok objavljen v MUV, št. 18/19, medtem ko kartografski del ni bil objavljen v MUV, kar bi moral biti kot sestavni del Odloka, temveč na spletnih straneh občine. Sodišče zavrača stališče toženke, da takšen način objave kartografskega dela zadosti pogoju po javni objavi. Glede na dejstvo, da je kartografski del sestavni del Odloka, mora biti objavljen na način kot je objavljen Odlok, kot tudi izhaja že iz besedila tretjega odstavka Odloka, da so meje območij prikazane na kartah, ki so sestavni del Odloka.

27.Sodišče se strinja z tožnico, da karte iz tretjega odstavka 7. člena Odloka, na katerih naj bi bile prikazane meje iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka Odloka, niso ustrezno niti uradno objavljene in tako ne veljajo. S tem je kršena določba drugega odstavka 154. člena Ustave RS, ki določa, da se predpisi lokalnih skupnosti objavijo v uradnem glasilu, ki ga te same določijo. Že iz navedenega razloga je tožba utemeljena.

28.Glede tožbenih navedb o postopku sprejemanja Odloka in s tem v zvezi z zakonitostjo in ustavnostjo Odloka, sodišče pojasni, da so odloki praviloma splošni akti in se z njimi urejajo pravna razmerja za vse in ne posamična razmerja. Zato odlok ni posamični akt, ki neposredno posega v pravni položaj konkretno določene osebe, kar pomeni, da po vsebini že pomeni odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi te osebe na način, da izdaja nadaljnjih upravnih odločb ni potrebna. Posamični akt ima zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu po četrtem odstavku 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, torej v konkretnem primeru Odloka izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, lahko zainteresirana oseba vloži pod pogoji, ki jih določa Zakon o Ustavnem sodišču, pred Ustavnim sodiščem.

29.Za tožnico je sporna tudi umestitev v 1. območje. Opozarja, da je pri odmeri NUSZ znotraj sicer že problematizirane umestitve v 1. območje določenih 600 točk in sicer glede na gospodarske dejavnosti (druga alineja 11. člena Odloka). V 12. členu Odloka so vrste dejavnosti oziroma namen uporabe zazidanega stavbnega zemljišča ovrednotene s točkami v tabeli. Pri dejavnostih B, Č in D je število točk v območjih 1., 3. in 4. enako.

30.Ker gre za enako točkovanje dejavnosti v različnih območjih, zavezanka trdi, da gospodarske dejavnosti pod B nimajo enakih pogojev v različnih območjih (torej v na območju strnjenega dela naselja Radlje ob Dravi, območju obrtno industrijske cone Radlje in območju poslovne cone na Sp. Vižingi) oz. da zavezanka nima enakih pogojev, kot zavezanci, ki se nahajajo v drugih območjih, oz. nima enakih pogojev, kot zavezanci na območju strnjenega dela naselja Radlje ob Dravi.

31.V 8. členu Odloka so povzeta merila iz 61. člena ZSZ/84. Ustavno sodišče v odločbi U-I-43/98 z dne 15. 2. 2001 ugotavlja, da po 61. členu ZSZ/84 nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občinski svet v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine pri čemer upoštevajo zlasti: (1) opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve za te objekte in naprave; (2) lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; (3) izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih; (4) merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Dogovor operacionalizira obravnavana merila. Po točki c prvega odstavka 6. člena Dogovora se pri smotrni uporabi zemljišča upoštevata: gostota zazidave in skladnost obstoječe zazidave s predvideno po zazidalnem ali ureditvenem načrtu. Glede na namembnost lahko podpisnice Dogovora opredelijo tipe območij, in sicer: za stanovanja, za počitniške objekte, za družbene dejavnosti, za proizvodne namene in za poslovne namene. Znotraj vsakega območja pa lahko določijo več stopenj glede na lego, namembnost in smotrno izrabo zemljišča.

32.Območja naj bi bila v Odloku določena v skladu z usmeritvami iz 6. člena Dogovora, na katerih se plačuje nadomestila za stavbno zemljišče in meril določanje višine nadomestila za stavbno zemljišče, ki določa, da se pri legi zemljišča upošteva oddaljenost zemljišča od ožjega mestnega središča oziroma od drugega oskrbnega središča in konfiguracije območja. Iz Odloka, kot utemeljeno opozarja tožnica, pa ni razvidno, kako se upošteva merilo iz 6. člena Dogovora, kot to tudi ne izhaja iz obrazložitve obeh izpodbijanih odločb.

33.V 12. členu Odloka so vrste dejavnosti oziroma namen uporabe zazidanega stavbnega zemljišča ovrednotene s točkami v tabeli. Pri dejavnostih B, Č in D je število točk v območjih 1., 3. in 4. enako. Ker gre za enako točkovanje dejavnosti v različnih območjih, sodišče pritrjuje tožnici, ki utemeljeno opozarja, da gospodarske dejavnosti pod B nimajo enakih pogojev v različnih območjih (torej v na območju strnjenega dela naselja Radlje ob Dravi, območju obrtno industrijske cone Radlje in območju poslovne cone na Sp. Vižingi).

34.Da so dejavnosti pod B, Č in D, kot že rečeno, povsem izenačene po celotni občini, pa je ponovno povsem nerazumno in vodi v nedopustna razlikovanja zavezancev oz. gre za kršitve načela enakosti po drugem odstavku 14. člena Ustave RS, ker gre za normativno različnost v obremenitvi posameznih zavezancev, ki mora biti v razumnem sorazmerju z različnostjo dejanskih položajev (preizkus razumnosti).

35.Ker je sodišče ugotovilo nezakonitost objave kartografskega dela Odloka, ki je sestavni del Odloka, je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti postopka ter odgovoriti še na ostale tožbene ugovore, do katerih se sodišče ni opredelilo glede na razlog odprave odločbe. V ponovnem postopku je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava ter stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

36.Odločitev je sodišče sprejelo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1)

37.Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnica pa je v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). To znese z zahtevanim 22 % DDV (v višini 62,70 EUR) skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

-------------------------------

Tako tudi sodba UPRS I U 1021/2014 z dne 11. 9. 2014, sklep VSRS X Ips 331/2013 z dne 10. 5. 2015, na katere sklicuje tožnica.

Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 139/2021 z dne 14. 12. 2022.

VSRS sodba, opr. št. X Ips 494/05 z dne 1. 10. 2009.

Zveza:

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 403, 404, 405 Zakon o stavbnih zemljiščih (1984) - ZSZ - člen 58, 62

Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Radlje ob Dravi (2000) - člen 7, 7/3, 12

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.