Jedro

Po podatkih upravnih spisov (sodba Okrajnega sodišča v A z dne 20. 11. 1937) je pravni prednik tožnikov imel dovoljenje pristojnih oblasti, da na zemljišču, ki je spadalo v cestni svet, in na njem ni mogel pridobiti lastninske pravice, postavi objekt. Na postavljenem objektu pa je lastninsko pravico pridobil z graditvijo. Zmotno je mnenje tožeče stranke, da bi bil lastnik objekta le, če bi na njem imel v zemljiški knjigi vpisano lastninsko pravico. Tudi po ODZ in zakonu o zemljiških knjigah iz leta 1930 je bil vpis lastninske pravice konstitutiven le pri pravnoposlovni pridobitvi nepremičnin, ne pa pri pridobitvi na podlagi zakona, za kar gre pri gradnji. V obravnavanem primeru pa je bilo tudi že v letu 1937 (sodba Okrajnega sodišča v A) odločeno, da je imel objekt, ki je bil lesen, status premičnine. Premičnine se v zemljiško knjigo niso vpisovale. Tožnika zato po mnenju sodišča utemeljeno opozarjata, da treba objekt, ki ga je postavil pok. AA na parc. št. 405/2, obravnavati kot premično premoženje. Po presoji sodišča sta tudi dokazala, da je bil pokojni lastnik tega objekta, kar pa med strankami denacionalizacijskega postopka niti ni bilo sporno. Ker tožena stranka pri svoji odločitvi ni pravilno upoštevala možnih pravnih naslovov za pridobitev lastninske pravice, je napačno uporabila materialno pravo, zaradi česar je sodišče njeno odločbo odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 20. 7. 2001, se odpravi in zadeva vrne v ponoven postopek Ministrstvu za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije. 2. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na pritožbo Slovenske odškodninske družbe (v tem postopku stranke z interesom; v nadaljevanju SOD) odpravila odločbo Upravne enote A z dne 3. 4. 2001, in zahtevo tožnikov za denacionalizacijo premoženja pokojnega AA, in sicer objekta, postavljenega na parceli št. 405/2 k.o. B, zavrnila. Z odpravljeno odločbo je prvostopni organ odločil, da je SOD dolžan izročiti skrbniku za posebne primere BB odškodnino v obliki obveznic SOD v višini 24.521,60 DEM za podržavljen objekt, ki ga je pravni prednik vlagateljev postavil na zemljišču, opredeljenem kot javno dobro. Po zaključku prvostopnega organa je bil objekt podržavljen z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova in je zato na podlagi 4. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) AA šteti za denacionalizacijskega upravičenca. Po mnenju tožene stranke pa ni podana podlaga za denacionalizacijo predmetnega objekta. Objekt je bil postavljen na javnem dobru, v območju, ki je bil pod posebnim mejnim režimom, postavljen pa je bil pod posebnimi pogoji. AA je imel dovoljenje za postavitev objekta, iz katerega je izhajalo, da je bil objekt postavljen le zasilno, tako, da bi se ga dalo na zahtevo cestnega erarja odstraniti. Ne glede na to, iz katerih razlogov je bil nato odstranjen, je bila postavitev objekta začasna in pod določenimi pogoji. Ker AA ni bil tudi lastnik zemljišča, na katerem je stal objekt, ni pridobil lastninske pravice na objektu. Lastninska pravica na objektu - nepremičnini, se pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. Če bi bila lastninska pravica izkazana tako, da bi bil AA pri objektu vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi, bi vsekakor bil upravičenec do denacionalizacije. Ker pa to ni izkazano in ker je imel za postavitev objekta le začasno dovoljenje, na podlagi katerega ni mogel pridobiti lastninske pravice na objektu, za vrnitev take "lastninske pravice", ki pravzaprav ni izkazana, ni podlage v ZDen.

Tožeči stranki vlagata tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, saj po njunem mnenju obstoji podlaga za denacionalizacijo po 4. členu ZDen. Poudarjata, da nista zahtevali vračila nepremičnine, pač pa le vračilo podržavljenega premičnega premoženja - objekta na parceli št. 405/2. V tem smislu je bila opravljena tudi cenitev. Jasno je, da pokojni upravičenec na zemljišču cestnega eraria ni pridobil lastninske pravice, kar pa niti nista zatrjevali. Vsekakor pa je bil lastnik objekta, ki mu je bil kasneje brez pravnega naslova odvzet, nato pa tudi uničen. Na mestu podržavljenega objekta sedaj stoji drug objekt, ki je v lasti AAA d.o.o., A. V prvostopnem postopku je bilo ugotovljeno, da bila po letu 1945 najprej plačevana najemnino za objekt, pozneje se najemnina ni več plačevala, JLA pa je objekt uporabljala. Od pokojnega upravičenca nihče ni zahteval, da objekt odstrani, pač pa je bil vseskozi v uporabi JLA in kasneje policije ter nato nadomeščen z drugim objektom na isti lokaciji. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbi, ter predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom, SOD, na tožbo ni odgovorila.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka napačno odločila, da v obravnavanem primeru ni podlage za denacionalizacijo, z utemeljitvijo, da AA ni bil lastnik objekta na parc. št. 405/2 k.o. B. Nepravilno tožena stranka izpeljuje ta zaključek iz dejstva, da imenovani ni bil lastnik zemljišča, na katerem je bil objekt, in ni bil kot lastnik objekta vpisan v zemljiško knjigo.

Občni državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ), ki je v tem primeru relevanten za opredelitev lastništva, je poznal delitev lastnine v popolno in nepopolno oziroma vrhovno lastnino, tj. pravico na stvari, in užitno lastnino, tj. pravico na užitkih stvari (parg. 357). Takšna oblika lastnine je bila možna tudi pri nepremičninah (parg. 1122, 1123, 1125). Po podatkih upravnih spisov (sodba Okrajnega sodišča v A z dne 20. 11. 1937) je pravni prednik tožnikov imel dovoljenje pristojnih oblasti, da na zemljišču, ki je spadalo v cestni svet, in na njem ni mogel pridobiti lastninske pravice, postavi objekt. Na postavljenem objektu pa je lastninsko pravico pridobil z graditvijo. Zmotno je mnenje tožeče stranke, da bi bil lastnik objekta le, če bi na njem imel v zemljiški knjigi vpisano lastninsko pravico. Tudi po ODZ in zakonu o zemljiških knjigah iz leta 1930 je bil vpis lastninske pravice konstitutiven le pri pravnoposlovni pridobitvi nepremičnin, ne pa pri pridobitvi na podlagi zakona, za kar gre pri gradnji. V obravnavanem primeru pa je bilo tudi že v letu 1937 (sodba Okrajnega sodišča v A) odločeno, da je imel objekt, ki je bil lesen, status premičnine. Premičnine se v zemljiško knjigo niso vpisovale. Vpis parcele št. 405/2 v vl. št. 191 k.o. C, kot hiša, v zemljiški knjigi, ki je evidenca o zemljiščih, je treba zato razumeti kot označbo vrte rabe zemljišča, torej kot stavbnega zemljišča. Nepravilno tožena stranka tudi povezuje lastništvo objekta z začasnim dovoljenjem za postavitev objekta. Kolikor pri tem misli na odločbo Srezkega načelstva v D z dne 9. 5. 1934, s katero je bilo pravnemu predniku tožnikov dano gradbeno dovoljenje za stavbo, sodišče pojasnjuje, da je to upravno dovoljenje, s katerim se izkazuje skladnost gradnje s prostorsko ureditvijo in ustreznost z gradbenimi normativi, kar pa nima neposrednega vpliva na lastninska razmerja glede objekta.

Tožnika zato po mnenju sodišča utemeljeno opozarjata, da treba objekt, ki ga je postavil pok. AA na parc. št. 405/2, obravnavati kot premično premoženje. Po presoji sodišča sta tudi dokazala, da je bil pokojni lastnik tega objekta, kar pa med strankami denacionalizacijskega postopka niti ni bilo sporno. Ker tožena stranka pri svoji odločitvi ni pravilno upoštevala možnih pravnih naslovov za pridobitev lastninske pravice, je napačno uporabila materialno pravo, zaradi česar je sodišče njeno odločbo odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Do tožbenih ugovorov, da obstoji podlaga za denacionalizacijo, pa se v tej sodbi ne opredeljuje, ker bo morala tožena stranka ponovno odločiti o pritožbi SOD zoper prvostopno odločbo, v kateri je pritožnik ugovarjal temelju za denacionalizacijo iz razloga, da se je pravni prednik tožnikov zavezal, da bo objekt na zahtevo pristojnih oblasti odstranil, do katerega pa se tožena stranka še ni opredelila.

Sodišče je tožbi ugodilo, ker je ugotovilo, da tožena stranka v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ni pravilno uporabila materialnega prava. Odločitev je sprejelo na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju ZUS).

Zahtevek za povrnitev stroškov je sodišče zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUS, po katerem v primerih, če odloča le o zakonitosti upravnega akta, kot je odločalo v tem primeru, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.