Jedro

Če bi bil dolžnik resnično negotov o tem, kaj mora storiti ob zaposlitvi v Republiki Avstriji, bi o tem povprašal upraviteljico ali pa sodišče. Dolžnik pa tako ni ravnal. Dolžnosti dolžnika so jasno določene v zakonu, dolžnik pa je bil nedvomno z njimi seznanjen in tega niti ne zanika. Ob tem se je z delodajalcem v Avstriji tudi dogovoril, da mu je plačo izplačeval na ženin račun, za katerega ni bil izdan sklep o zasegu denarnega dobroimetja. Dolžnik je tako nedvomno kršil svoje obveznosti iz 384. in 401. člena ZFPPIPP. To pa so razlogi za odgovor proti odpustu obveznosti iz 403. člena ZFPPIPP.

Odpust obveznosti posega v ustavne pravice upnikov, zato se morajo kršitve dolžnikovih obveznosti presojati strogo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti.

2. Zoper ta sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da je res našel zaposlitev v Avstriji, delodajalec je vedel, da je dolžnik v stečaju. Dolžnik ni vedel, da veljajo ista pravila oziroma zakon za Avstrijo ter je zaupal delodajalcu oziroma gospodu B., da bo naredil vse tako, kot je ustrezno. Mislil pa je, da bo delodajalec vedel kaj mora evidentirati in to tudi formalno uredil. Dolžnikov dolg pa je tako velik, da ga ne bo mogel nikoli poplačati, star je toliko, da bo za fizično delo čedalje manj sposoben, zaradi izobrazbe pa ni zmožen drugega dela. Višje sodišče naj torej sledi namenu zakonodajalca pri delu zakona, to je, da so upniki poplačani, kolikor je le možno, in da se tudi dolžniku na neki točki omogoči, da zaživi dostojno življenje. Tudi dolžnik je bil večkrat žrtev svojih dolžnikov, predvsem delodajalcev.

3. Upraviteljica je na pritožbo odgovorila, navedla pa je le, da vztraja pri podanem ugovoru.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z 2. točko 401. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnim prenehanju – ZFPPIPP si mora med preizkusnim obdobjem stečajni dolžnik, če ni zaposlen, prizadevati, da najde zaposlitev, upravitelju pa mora mesečno poročati o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev. Vsak dolžnik, tudi tisti, za katerega ni v teku postopek odpusta obveznosti, pa mora upravitelju med postopkom osebnega stečaja nemudoma sporočiti vsako spremembo glede podatkov o skupnem mesečnem znesku plače, pokojnine ali drugih rednih prejemkov ter o njihovih izplačevalcih (šesti odstavek 384. člena ZFPPIPP). Te svoje obveznosti je dolžnik tudi dobro poznal, čemur dolžnik niti ne nasprotuje. Ni pa niti sporno, da je o zaposlitvah v Republiki Sloveniji upraviteljico obveščal. Prav tako je dobro vedel, da je v zvezi z njegovim transakcijskim računom izdan sklep o zasegu denarnega dobroimetja, ki prispe na ta račun in presega zneske, ki ne sodijo v stečajno maso. Če bi bil dolžnik resnično negotov o tem, kaj mora storiti ob zaposlitvi v Republiki Avstriji, bi o tem povprašal upraviteljico ali pa sodišče. Dolžnik pa tako ni ravnal. 6. Na te njegove obveznosti tudi težave z delodajalci in njihovimi neplačili ne vplivajo. Dolžnosti dolžnika so jasno določene v zakonu, dolžnik pa je bil nedvomno z njimi seznanjen in tega niti ne zanika. Ob tem se je z delodajalcem v Avstriji tudi dogovoril, da mu je plačo izplačeval na ženin račun, za katerega ni bil izdan sklep o zasegu denarnega dobroimetja. Dolžnik je tako nedvomno kršil svoje obveznosti iz 384. in 401. člena ZFPPIPP. To pa so razlogi za odgovor proti odpustu obveznosti iz 403. člena ZFPPIPP.

7. Dolžnik pri tem tudi poudarja, kako je sam oškodovan in da dolga tudi nikoli ne bo mogel poplačati. To so razlogi, ki ne morejo vplivati na odločitev. Dolžnikova obveznost je, da upravitelju sporoči spremembo zaposlitve in da tudi poskrbi, da bodo izplačila plače izvršena na njegov račun, te obveznosti pa ni izpolnil. Pri tem je treba tudi upoštevati, da gre pri odpustu obveznosti sicer za zakonsko pravico dolžnika, vendar pa mora izkazati, da je te pravice – pravne dobrote – vreden. Na drugi strani te zakonske pravice pa je ustavna pravica upnikov do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije, katere del je tudi pravica do poplačila terjatev. Odpust obveznosti tako posega v ustavne pravice upnikov, zato se morajo kršitve dolžnikovih obveznosti presojati strogo. Na to ne vplivajo težave, ki naj bi jih imel dolžnik z bivšimi delodajalci, ki naj mu ne bi plačali za opravljeno delo.

8. Višje sodišče se tako strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je dolžnik kršil zgoraj navedene obveznosti, zato je bil ugovor upraviteljice utemeljeno vložen. V takem primeru pa sodišče ustavi postopek odpusta obveznosti in zavrne predlog za odpust obveznosti (1. točka prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP).

9. Izpodbijani sklep je tako pravilen, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.