Jedro

Zakon razmejuje med splošno podjemno in gradbeno pogodbo tako, da v XII. poglavju OZ ureja nekatera posebna pravila, s katerimi se vsebina pravnega razmerja strank gradbene pogodbe le glede nekaterih položajev, ki jih urejajo ta pravna pravila, ureja drugače kot s splošnimi pravili o podjemni pogodbi. Ratio teh posebnih pravil je iskati v prilagoditvi vsebine medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank posebnim značilnostim, po katerih se gradbena pogodba razlikuje od splošne podjemne pogodbe, saj postane pri gradbeni pogodbi končni rezultat izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja sestavina trajne dobrine. Ta lastnost pa je vzrok za določitev daljših jamčevalnih rokov za napake v solidnosti gradnje (prim. 662. člen OZ). Pri tem je večino posebnih pravil, ki so obsežena pri poglavju o gradbeni pogodbi in so pomembna za reševanje prav obravnavanega primera, mogoče uporabiti tudi za splošno podjemno pogodbo. Pri uporabi teh pravil namreč ni pomembno, ali ima pogodba pravno naravo gradbene pogodbe ali le splošne podjemne pogodbe, saj je to vprašanje pomembno zgolj v zvezi z uporabo posebnih pravil o odgovornosti za solidnost gradnje in s tem povezanih daljših jamčevalnih rokov, kar pa ni predmet spora v obravnavanem primeru.

Iz 640. člena OZ ne izhaja, da se plačilo za opravljeno delo zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe, temveč da se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Gre za izvedbo načela enake vrednosti dajatev, ki izhajati iz pogodbeno dogovorjene vrednosti za opravljeno delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. / I. točki izreka, I. / II. točki izreka v delu, v katerem sodišče prve stopnje ni ugotovilo obstoja terjatve tožene stranke do tožeče stranke, I. / III. točki izreka, I. / IV. točki izreka in II. točki izreka, potrdi.

II. Tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 5.656,13 EUR (kar predstavlja glavnico v višini 3.000,00 EUR, zakonite zamudne obresti od tega zneska od 1. 4. 2017 do 26. 6. 2020 v višini 776,89 EUR ter glavnico v znesku 1.500,00 EUR in zakonite zamudne obresti od tega zneska od 29. 4. 2017 do 26. 6. 2020 v višini 379,24 EUR (I. / I. točka izreka), ugotovilo terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 4.189,61 EUR (kar predstavlja glavnico v višini 3.360,00 EUR, zakonite zamudne obresti od tega zneska od 26. 5. 2017 do 26. 6. 2020 v višini 829,61 EUR), v presežku (do zneska 5.656,13 EUR) pa ugotovilo, da toženčeva terjatev ne obstoji (I. / II. točka izreka), izvedlo pobotanje tako ugotovljenih terjatev do višine 4.189,61 EUR (I. / III. točka izreka), odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 47894/2017 z dne 30. 5. 2017 v 1. odstavku izreka delno v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.466,52 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2020 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, 3. odstavek izreka sklepa o izvršbi VL 47894/2017 z dne 30. 5. 2017 pa se razveljavi (I. / IV. točka izreka), kar zahteva tožeča stranka več ali drugače je kot neutemeljeno zavrnilo (I. / V. točka izreka), zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi tožeče stranke A. A. s. p., ki se je glasil: „1. Tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) B. B. s. p., D., je dolžna plačati toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi) A. A., s. p., M., znesek v višini 43.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve nasprotne tožbe do dneva plačila. 2. Tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) B. B. s. p., D., je dolžna toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi) A. A., s. p., M., povrniti njene pravdne stroške v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ (II. točka) ter toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi) naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke (tožene stranke po nasprotni tožbi) v višini 1.918,40 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude, ki začne teči naslednji dan po preteku 15-dnevnega paricijskega roka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) je pritožbo vložila zoper I. / I. točko izreka, I. / II. točko izreka v delu, kjer ni bilo ugodeno njenemu pobotnemu ugovoru, I. / III. točko izreka, I. / IV. točko izreka in v celoti zoper II. točko izreka, ki vsebuje odločitev o zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Pritožbo je vložila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma podredno, da sodbo spremeni, v celoti ugodi njenemu pobotnemu ugovoru in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter v celoti ugodi njenemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku, vse s stroškovno posledico. Zahtevala je povračilo pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nesporno med pravdnima strankama je, da sta decembra 2016 sklenili ustno pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala, da bo na objektu tožene stranke v T. izvedla fasaderska dela proti plačilu 10.500,00 EUR, material za izvedbo del je zagotovila tožena stranka ter da so se dela nato opravljala v prvi polovici leta 2017. Poleg tega je bilo med pravdnima strankama nesporno dodatno dogovorjeno betoniranje betonske plošče na prizidku nad polirnico, hidroizolacijo, ki jo je potrebno izvesti pred betoniranjem, je izvedla tožena stranka. Tožeča stranka je trdila, da sta se s tožena stranko dogovorili, da ji za dodatna dela plača 500,00 EUR. Nesporno je tudi, da je za opravljena dela tožeča stranka toženi stranki izdala pet računov. Tožena stranka je plačala le 6.000,00 EUR po prvih treh računih, ostala sta neplačana račun z dne 20. 3. 2017 v višini 3.000,00 EUR in račun z dne 20. 4. 2017 v višini 1.500,00 EUR, kar vtožuje tožeča stranka v tem postopku. Nesporno je tudi, da je tožeča stranka še pred izvedbo vseh del z deli prenehala, po njenih trditvah zaradi neplačil preostalih dveh računov. Tožeča stranka je navedla, da sta ostali nedokončani dve špaleti pri garažnih in vhodnih vratih ter 12m² zaključnega sloja na coklu, vrednost teh neizvedenih del pa je pobotala s plačilom za betoniranje plošče nad prizidkom.

6. Tožena stranka je trdila, da je tožeča stranka dela izvedla nekvalitetno (omet in fasada sta izdelana nekvalitetno, na njej so neravnine, zaključne obrobe so izdelane nekvalitetno itd) oziroma jih ni v celoti izvedla (ni izdelan omet na podzidku objekta, niso izdelane zaključne obrobe pri oknih in vratih, ni izdelana fasada dostavne rampe, objekt ni bil očiščen itd), zaradi česar je toženo stranko z dopisom z dne 25. 5. 2017 (B2) prvič pozvala, da napake odpravi oziroma delo dokonča, česar tožeča stranka ni storila, zato je podala v tem postopku pobotni ugovor v višini 4.500,00 EUR z zakonskimi obrestmi od 25. 5. 2017 dalje.

7. Poleg pobotnega ugovora je tožena stranka vložila tudi nasprotno tožbo, s katero je zahtevala, da ji tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) plača 43.500,00 EUR, kar predstavlja 40.000,00 EUR za stroške odprave napak (6.000,00 EUR kar je že plačala, 34.000,00 EUR pa zahteva kot povračilo škode), 3.500,00 EUR pa je tožena stranka zahtevala, ker tožeča stranka ni izdelala napisa na fasadi. Tožena stranka je namreč trdila, da je bil med pravdnima stranka dogovor, da tožeča stranka na fasadi izdela tudi napis AVTOCENTER TIT, 10 cm izbočen, debel, okvir širine 1m po navpični strani, zgoraj vodoravno širok 3 m v okvir pa vrezan napis temno sive barve, za izdelavo tega okvirja pa naj bi bilo dogovorjeno plačilo 3.500,00 EUR, kar naj bi tožena stranka tudi že plačala.

8. Zahtevek po tožbi in nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje združilo v skupno obravnavo, saj gre za zahtevke iz iste dejanske in pravne podlage, čemur pravdni stranki nista nasprotovali.

9. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja (8. točka obrazložitve), da je sodišče prve stopnje pogodbeno razmerje med pravdnima strankama v osnovi presojalo po pravilih podjemne pogodbe in ne po določbah gradbene pogodbe. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje v pritožbi očita, da je dokazno oceno nato prilagajalo in spreminjalo svoje materialnopravno izhodišče tako, da je določen del dejanske podlage kljub temu presojalo po pravilih gradbene pogodbe, taka nekonsistentnost pri uporabi materialnega prava pa je po mnenju pritožbe vodila do napačnih zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožba je v tem delu neutemeljena.

10. Povsem natančna razmejitev med gradbeno in podjemno pogodbo za rešitev tega spora niti ni potrebna niti ni bistvena, saj slednje za končno odločitev ni odločilnega pomena kot skuša to uveljaviti pritožba. Pravila in posebnosti, ki ločijo gradbeno pogodbo od podjemne pogodbe, v tem sporu namreč niso ključna, saj je ugotavljanje dejanskega stanja (nedokončana dela, obstoj napak in vrednost tega) odvisno od tistih določb OZ, ki so podjemni in gradbeni pogodbi skupne (660. člen OZ). Podjemna pogodba je namreč pogodba, s katero se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd, naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Na temelju take pogodbe nastane za podjemnika obveznost dosežka (rezultata), saj mora podjemnik doseči rezultat, kar pomeni, da mora opraviti dogovorjeno delo. Gradbena pogodba pa je posebna vrsta podjemne pogodbe, s katero se ena pogodbena stranka (izvajalec) zaveže, da bo po določenem načrtu v dogovorjenem roku zgradil določeno gradbo na določenem zemljišču ali da bo na takem zemljišču oziroma na že obstoječem objektu izvedla kakšna druga gradbena dela, druga pogodbena stranka (naročnik) pa se zaveže za opravljeni posel (izgradnjo objekta oziroma izvedbo drugih gradbenih del) plačati določeno ceno (prvi odstavek 649. člena OZ). Zakon razmejuje med splošno podjemno in gradbeno pogodbo tako, da v XII. poglavju OZ ureja nekatera posebna pravila, s katerimi se vsebina pravnega razmerja strank gradbene pogodbe le glede nekaterih položajev, ki jih urejajo ta pravna pravila, ureja drugače kot s splošnimi pravili o podjemni pogodbi. Ratio teh posebnih pravil je iskati v prilagoditvi vsebine medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank posebnim značilnostim, po katerih se gradbena pogodba razlikuje od splošne podjemne pogodbe, saj postane pri gradbeni pogodbi končni rezultat izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja sestavina trajne dobrine. Ta lastnost pa je vzrok za določitev daljših jamčevalnih rokov za napake v solidnosti gradnje (prim. 662. člen OZ). Pri tem je večino posebnih pravil, ki so obsežena pri poglavju o gradbeni pogodbi in so pomembna za reševanje prav obravnavanega primera, mogoče uporabiti tudi za splošno podjemno pogodbo. Pri uporabi teh pravil namreč ni pomembno, ali ima pogodba pravno naravo gradbene pogodbe ali le splošne podjemne pogodbe, saj je to vprašanje pomembno zgolj v zvezi z uporabo posebnih pravil o odgovornosti za solidnost gradnje in s tem povezanih daljših jamčevalnih rokov, kar pa ni predmet spora v obravnavanem primeru.

11. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o odgovornosti za napake delno res oprlo tudi na pravila Gradbenega zakona (GZ)1 in s tem povezana vprašanja o dolžnosti vodenja gradbenega dnevnika in nadzora, kar je značilnost gradbene pogodb. Vendar kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, to na pravilnost odločitve ni imelo vpliva. Poleg tega je sodišče prve stopnje dokazno oceno pravilno gradilo na zaslišanju pravdnih strank (kaj je bilo med pravdnima strankama sploh dogovorjeno, kako, na kakšen način je tožeča stranka dela izvajala, kako in kdaj so se napake grajale2), saj je bila pogodba sklenjena ustno, in na izvedenskem mnenju (katera dela je tožeča stranka dejansko izvedla in ali s strani tožene stranke zatrjevane napake obstojijo ter vrednotenje slednjega), pri tem pa je tudi pravilno porazdelilo tako trditveno kot dokazno breme med pravdnima strankama. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa za odločitev o tem sporu pravnorelevantna dejstva o sklenitvi pogodbe, vsebini in obsegu naročenih ter dogovorjenih del, njihovi izvedbi, obstoju in grajanju napak, nadokončanih delih ter višini stroškov za njihovo odpravo / dokončno izvedbo ter ugotovilo manjvrednost izvršenih del. V obrazložitvi se je opredelilo do vseh ključnih dejanskih in pravnih argumentov obeh strank. Svojo odločitev je pojasnilo v natančnih in preglednih razlogih, v katerih ni takih nejasnosti in protislovij, ki bi onemogočala vsebinski preizkus pravilnosti odločitve. Zato sodba po presoji pritožbenega sodišča tudi ni obremenjena z uveljavljenimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka iz 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Z njimi pritožba dejansko graja sprejeto dokazno oceno, vendar njeno nestrinjanje z njo ne zadošča za očitek o kršitvah postopka. Sodba tudi ni obremenjena z njo. Dokazna ocena je namreč skrbna, celovita, logična in prepričljiva ter opravljena upoštevaje vsa metodološka napotila iz 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče jo skupaj s prepričljivimi razlogi in pravno pravilno odločitvijo v celoti sprejema in bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Sodišče prve stopnje je na določbe GZ oprlo svojo obrazložitev v delu, ki opredeljuje dolžnosti pogodbenih strank glede vodenja gradbenega dnevnika in izvajanja nadzora na gradbišču in se nanaša na ugotavljanje napak v zvezi z izvedbo fasade.

13. V zvezi z izvedbo fasade je tožena stranka tožeči stranki med drugim očitala, da obstajajo na fasadi napake, ki so posledica dejstva, da je tožeča stranka fasado delala pri neprimernih temperaturah. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Če je tožena stranka trdila, da so napake fasade posledica izvedbe pri neustreznih temperaturah, je na njej dokazno breme, da dokaže, da je tožeča stranka dela izvajala pri neustreznih temperaturah in da so kot posledica tega dejstva na fasadi napake tudi nastale. Ne gre torej za (nepravilno) prevalitev dokaznega bremena, kot skuša to pritožbeno uveljaviti tožena stranka, temveč je bilo trditveno in dokazno breme s tem v zvezi že od začetka na toženi stranki, ki je podala te trditve za utemeljitev pobotnega ugovora in nasprotne tožbe. Poleg tega je izvedenec v svojem zaslišanju izpovedal (l. št 236 v spisu), da se napake fasade zaradi izvedbe pri neprimernih temperaturah pokažejo v odstopanju fasade. Takih napak pa tožena stranka v tem postopku niti ne zatrjuje. Sodišče prve stopnje je torej na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da napake, ki so vidne in dokazljive, niso posledica morebitnega izvajanja del pri prenizkih temperaturah. Drugih napak, ki bi bile lahko posledica izvedbe del pri neustreznih temperaturah, pa tožena stranka ni zatrjevala. Vsa vprašanja povezana z vodenjem gradbenega dnevnika in nadzora v tem delu zato niso relevantna.

14. Enako velja glede sidranja in lepljenja fasadnih plošč, za kar je sodišče prve stopnje v okviru dokazne ocene zaslišanja pravdnih strani in izvedenskega mnenja presodilo, da je število mehanskih sider na kvadratni meter fasadne obloge primerno ter da je bilo primerno izvedeno tudi lepljenje. Tožena stranka v tem delu napak fasade niti ni konkretizirala, saj je v svojih trditvah le navajala, da je izvedba fasade nekvalitetna in da se fasada ni izvajala pri ustreznih temperaturah. Pritožbeno sodišče se sicer ob tem strinja z načelnim pritožbenim pojasnjevanjem, da fasada ni le okras objekta, temveč je njen osnovni namen tudi toplotna in hidro izolacija. Vendar pa tožena stranka v svojih trditvah ne trdi, kaj konkretno naj bi bile sedaj napake fasade, da je opaziti morebitne toplotne izgube oziroma da prihaja do kakšnih problemov z zamakanjem na splošno (pri tem je zamakanje povezano s stropom v polirnici predmet uveljavljanja napak v zvezi z betoniranjem plošče nad polirnico, zamakanje pri oknih pa predmet uveljavljanja napak zaradi nepravilnega tesnjenja oken in nepravilnega nagiba okenskih polic). Le trditev o nekvalitetni izvedbi fasade je po presoji pritožbenega sodišča presplošna, da bi sploh lahko bila predmet presoje v pravdnem postopku. Pri tem je tako trditveno kot dokazno breme o nekvalitetni izvedbi fasade na toženi stranki, ki je to dejstvo v okviru pobotnega ugovora in nasprotne tožbe zatrjevala in ne na tožeči stranki (že citirani 212. člen ZPP). Tožena stranka je tako trdila, da je fasada izvedena nekvalitetno in neskrbno, zato je prišlo do napak, ki jih je tožena sanirala, tožeča pa je sedaj dolžna povrniti stroške sanacije (str. 2 III. pripravljalne vloge tožene stranke; r. 25). V nadaljevanju pa v zvezi s tem nato tožena stranka ni pojasnila, za kakšne napake konkretno sploh gre, ne specificira morebitnih stroškov za odpravo teh napak ali da je napake že sama sanirala, posledično pa tudi ne predloži nobenih dokazov o morebitni sanaciji in višini stroškov zanjo. Tožena stranka je le pavšalno trdila, da izvedba zaključnega ometa ni ustrezna in skladna s standardi, vendar je dokazni postopek pokazal, da tega tožena stranka ni uspela izkazati. Izvedenec je namreč menil, da je sidranje fasadnih plošč ter njihovo lepljenje bilo ustrezno in ob pravih temperaturah, saj bi sicer fasada odstopila (l. št. 96 v spisu), da je do tega prišlo pa tožena stranka, kot že navedeno, ne zatrjuje.

15. Tožena stranka tudi ni trdila, da sta se s tožečo stranko dogovorili, da mora izvajalec pred izdelavo fasade obstoječe neravnine obdelati z ometi, pri čemer je obstoj neravnin v dokaznem postopku ugotovljen, sodišče prve stopnje pa je v tem delu pobotnemu ugovoru tožene stranke ugodilo. Iz osnovnega izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenec izvedena dela ocenjeval v skladu z veljavnimi predpisi, standardi in splošno gradbeno prakso in pri tem posebej navedel, da končnega izgleda fasaderskih del zakoni in predpisi ne obravnavajo, zato so v splošni gradbeni praksi splošno uveljavljeni standardi in smernice, ki jih izdelajo združenja in proizvajalci materialov, v danem primeru priročnik ROEFIX, ki je enak tehničnim smernicam za pravilno izvedbo kontaktnih toplotnoizolacijskih fasadnih sistemov, ki jih je izdalo združenje GIZ PFSTI v letu 2014. Iz navedenih smernic izhaja, da se za dimenzijska odstopanja podlage in gotove površine upošteva standard DIN 182020, ki ga je izvedenec uporabil pri izdelavi mnenja in na katerega je posledično tudi sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bilo izrecnega dogovora glede tega kako ravna mora biti fasada oziroma da so obstajale strožje zahteve naročnika (tožene stranke) od standardnih. Zgolj dejstvo, da je želela tožena stranka „najlepšo fasado v T.“ še ne določa najvišje stopnje kvalitete oziroma nadstandarda brez vseh neravnin, predvsem glede na dejstvo, da je tožena stranka sama izpovedala, da je „normalno, da fasada ne more biti popolnoma ravna“ in da se je zavedala, da do določenih odstopanj bo prišlo (l.št. 197 v spisu). Tak dogovor tudi ne pomeni, da je bila dogovorjena izvedba predhodnega ometa.

17. V zvezi z očitanimi neravninami fasade pritožba sodišču prve stopnje očita, da ji je nepravilno naložilo obveznost nadzora, saj ta ne izhaja iz podjemne, temveč iz gradbene pogodbe, poleg tega pa je nadzor pravica naročnika in ne njegova dolžnost. Vprašanje nadzora ni ključno v tem postopku. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče dodaja, da iz 651. člena OZ izhaja, da je izvajalec dolžan omogočiti naročniku stalen nadzor nad deli in kontrolo nad količino in kakovostjo uporabljenega materiala. Pritožba torej pravilno opozarja, da gre za pravico in ne dolžnost naročnika, torej naročnikovo upravičenje izvesti nadzor, zato neizvajanje nadzora toženi stranki ne more iti v škodo. Vendar slednje na pravilnost odločitve ne vpliva, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja v tem delu obstoj napak ugotovilo. Napačna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje v zvezi s pomenom nadzora na odločitev iz izpodbijane sodbe tako ni imela nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da neravnine obstajajo, vendar so zgolj estetske narave in opazne le pri pozornejšem pregledu, sicer pa fasada zaradi tega opravlja svojo funkcijo. Zaradi napak na fasadi, ki se kažejo v neravnosti fasadne obloge, neenakomernem zaribanju finalnega sloja in slabo izdelanih robovih pa je bilo toženi stranki v okviru pobotnega ugovora priznanih 1.600,00 EUR kot zmanjšanje vrednosti izvedenih del (38. točka obrazložitve), kar pomeni, da je tožena stranka v tem delu svojega pobotnega ugovora po temelju v celoti uspela, saj je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka v celoti odgovorna za obstoj neravnin na fasadi.

18. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bilo izrecnega dogovora o popolni izravnavi opornega stebra na vogalu proti cesti. Dogovor o izdelavi fasade sta sklenili pravdni stranki ustno. V okviru njunega zaslišanja nihče ni potrdil, da bi obstajal izrecni dogovor o popolni izravnavi opornega stebra, za katerega je izvedenec pojasnil, da ga tudi nikakor ne bi bilo mogoče izravnati (l. št. 86 v spisu). Pojasnil je tudi, da tako debelino, ki bi bila potrebna za izravnavo opornega stebra, tudi ni dopustno ravnati le z nanašanjem ometov, ker je njihova trdnost premajhna, da bi zagotavljala stabilnost. Za način ravnanja opornega stebra bi bila potrebna projektna rešitev. Ker ni obstajal niti dogovor o nanosih ometa niti o projektni rešitvi je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo obstoj napak v tem delu, pravilna. Tožeča stranka kot izvajalec je v skladu z dogovorom ta del fasade izvedla najbolje kar se da, to pa je bil tudi ustni dogovor pravdnih strank, s čimer je bil dosežen rezultat pogodbenega dogovora. V tem delu je tudi neutemeljen očitek pritožbe, da tožena stranka ne more biti v slabšem položaju, če ni dala strokovnih navodil izvajalcu, saj je tožeča stranka izvajalec, ki bi morala toženo stranko obvestiti, da mora pridobiti projektno dokumentacijo. Pogodbeni dogovor med pravdnima strankama je bil, kot že večkrat pojasnjeno, izdelava fasade, pri čemer je tožena stranka sama povedala, da se je zavedala, da bo do določenih odstopanj prišlo. Da bi bilo pri opornem stebru dogovorjeno kaj več ali drugače tožena stranka ni trdila, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi v tem delu.

19. Navedba o omejeni odgovornosti tožeče stranke (17. točka obrazložitve), na katero opozarja pritožba, ni zaključek sodišča prve stopnje v smislu pravne omejitve odgovornosti (kot je npr. soprispevek toženca). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v tem delu namreč izhaja, da gre za pojasnilo izvedenca, da je tožeča stranka odgovorna za obstoj zgolj nekaterih zatrjevanih napak oziroma nedokončana dela, ne pa za vse kar zatrjuje tožena stranka. Tako pojasnilo izvedenca izhaja iz osnovnega izvedenskega mnenja (r. št. 36 v spisu), ko je navajal, da je tožeča stranka odgovorna za odklone na manjših odsekih, kjer bi bilo mogoče fasado izravnati z ometi, na preostalih pa ne, za ravnost robov špalet pri oknih in vratih, ne pa tudi za ravnost fasadne obloge na stebru, saj je ta na stebru primerna glede na starost objekta in stanje stebra pred pričetkom del. Gre torej za mnenje izvedenca o dejanskih vprašanjih tega spora in ne o pravnem vprašanju odgovornosti tožene stranke. Pritožba se zato za neutemeljeno izkaže tudi v tem delu.

20. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija izvedensko mnenje, češ da ni strokovno in da izvedenec ni prepričljivo in argumentirano odgovoril na zastavljena vprašanja glede višine stroškov za opravo napak, zaradi česar izračuna za manjvrednost fasade ni mogoče preveriti. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenec zmanjšanje vrednosti fasade iz razloga neravnin določil na osnovi splošne gradbene prakse in svoje lastne ocene in pojasnil, da se za estetske napake vrednost praviloma zmanjša za 10-15%, če pa so napake večje, je smiselno pristopiti k sanaciji, pri čemer se pri vrednotenju fasade upošteva kvaliteta, ki velja v splošni gradbeni praksi ne glede na vrsto objekta. V delu, v katerem je izvedenec vrednotil manjvrednost izvedenih del zaradi neravnin na fasadi, ne drži torej pritožbena graja, da izvedenec metodološko ni znal pojasniti izračuna stroškov, ki jih bo imela tožena stranka z odpravo napak. Pri teh napakah izvedenec stroška za odpravo napak niti ni računal, temveč je računal manjvrednost izvedenih del zaradi napak, ki so zgolj estetske narave in svojo oceno manjvrednosti izvršenih del pojasnil, kar je skladno z določbo 640. člena OZ. Pritožba namreč napačno trdi, da bi moral izvedenec skladno z določbo 640. člena OZ zmanjšanje vrednosti ugotoviti na podlagi razmerja med tržno vrednostjo stvari brez napake in tržno vrednostjo stvari z napako. Iz 640. člena OZ ne izhaja, da se plačilo za opravljeno delo zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe, temveč da se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Gre za izvedbo načela enake vrednosti dajatev, ki izhajati iz pogodbeno dogovorjene vrednosti za opravljeno delo. Pogodbeno dogovorjena vrednost izvršenega plačila je bila nesporno ugotovljena v višini 10.500,00 EUR, znižanje plačila za 1.600,00 EUR pa predstavlja 15%, kar je skladno s pojasnili, ki jih je izvedenec podal v svojem pisnem mnenju (2.8 točka dopolnilnega mnenja, l. št. 137 v spisu). Izvedenec je na zaslišanju sicer pojasnjeval, da je investicijska vrednost fasade okoli 23.000,00 EUR, vendar slednje za ta spor ni relevatno, saj se pri vrednosti fasade upošteva tudi vrednost materiala, ki pa ga je nesporno dobavila tožena stranka in torej ni bila predmet pogodbenega dogovora.

21. V zvezi s pojasnili izvedenca o izračunu stroškov, ki so potrebni za izvedbo priznanih nedokončanih del in odpravo ugotovljenih napak, ki izvirajo iz sfere tožeče stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba tudi v tem delu neutemeljeno očita, da je v izvedenskem mnenju realno znanstveno tveganje za napako, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje postaviti novega izvedenca, ki bi izračunal višino stroškov, ki jih bo tožena stranka imela z odpravo ugotovljenih napak.

22. Izvedenec je poleg neravnin na fasadi, za kar je z izpodbijano sodbo toženi stranki v okviru pobotnega ugovora priznanih 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2017 do 26. 6. 2020, ugotovil še sledeče napake in nedokončana dela ter slednje ovrednotil: - nedokončani dve špaleti na okenskih odprtinah pri svetlobnih jaških, dela zaključnega sloja na podstavku (coklu) na bočni strani podzidka – 240,00 EUR, - nedokončane notranje obrobe pri treh dvižnih vratih – 120,00 EUR, - zamakanje v polirnici, ker niso tesnili stiki med okenskim okvirjem in polico – 20,00 EUR, - sanacija okenskega okvirja v polirnici – 220,00 EUR, - čiščenje oken (9 kosov) in njihova manjvrednost – 450,00 EUR, - sanacija betona nad polirnico zaradi neizvedbe metličenja betona s frezanjem – 560,00 EUR, - sanacija prečne razpoke v betonu nad polirnico – 80,00 EUR, in - sanacije naklona okenske police – 70,00 EUR.

23. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izčrpno in razumljivo povzelo izvedensko mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke, ki je bil določen z nalogo, da ugotovi ali je tožeča stranka izvedla vsa pogodbeno dogovorjena dela in ali s strani tožene stranke zatrjevane napake obstojijo ter nato ustrezno ovrednoti morebitna neizvedena dela in napake. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe (in iz izvedenskega mnenja) je sodni izvedenec to svojo nalogo opravil. Izvedenec je višino stroškov sanacije oziroma vrednost neizvedenih del določil (ocenil) na podlagi splošne gradbene prakse in po lastni oceni. Sodišče prve stopnje je tako mnenje ocenilo kot prepričljivo in strokovno, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Izvedensko mnenje mora biti takšno, da njegove zaključke razumejo sodišče in stranke ter da ti iz mnenja lahko razberejo, na kakšen način oziroma po kakšnem postopku je izvedenec do teh zaključkov prišel. Izvedenec, ki je strokovnjak z izkušnjami na svojem strokovnem področju, je pojasnil, da je stroške oziroma neizvedena dela ocenil po lasti presoji in v skladu s splošno gradbeno prakso. Slednje je dovolj, da bi tako mnenje tožena stranka lahko preverila z lastnim strokovnim pomočnikom, če bi to želela. Tega tožena stranka ni storila. Prav tako tudi ni ustrezno argumentirano nasprotovala izvedenskemu mnenju, temveč je le pavšalno trdila, da se mnenja ne da preveriti, zaradi česar bi moralo sodišče postaviti drugega izvedenca, kar pa ne drži. Zato je neutemeljeno tudi njeno pritožbeno vztrajanje, da obstajajo indici, da je v izvedenskem mnenju realno znanstveno tveganje za napako, prav tako pa je neutemeljeno njeno pavšalno nasprotovanje ugotovitvam izvedenca in nestrinjanje z njegovimi zaključki.

24. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje procesne kršitve zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem predlaganih prič oziroma ker ni zaslišalo nobene priče. Neutemeljeno je namreč stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje navedene dokaze zavrnilo le zato, ker je ocenilo, da je dokaz z izvedencem tako prepričljiv in popoln, da ga tudi novi dokazi ne morejo ovreči. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo in obrazložilo zakaj dokaza z zaslišanjem prič ni izvedlo. Prič A. Ž., N. P., M. D. in J. K. ni zaslišalo zato, ker iz dokaznega predloga tožene stranke ni izhajalo, o čem naj bi navedene priče vedele izpovedati (za J. K. je tudi navedlo, da tožena stranka ni pojasnila kdo navedena priča sploh je). Navedeni dokazni predlogi torej niso bili konkretizirani. Prič L. T., J. F. in B. S. sodišče prve stopnje ni zaslišalo zato, ker so bili predlagani za zaslišanje glede nespornih dejstvih, priča F. P. pa je bil predlagan za zaslišanje glede dejstev, ki za predmetni postopek niso bistvena. Taka presoja sodišča prve stopnje je bila glede na podano obrazložitev pravilna. Sodišče namreč pravilno ni zaslišalo prič, glede katerih so bili dokazni predlogi nekonkretizirani. Sodišče tudi ne izvaja dokazov glede nespornih in irelevantnih dejstev. Pri tem pritožba obrazložitve iz izpodbijane sodbe v tem delu niti ne izpodbija, temveč le trdi, da je sodišče dokazne predloge zavrnilo, ker je dejstva ugotovilo z drugim dokazom. Vendar je slednje storilo le glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče N. G., odločitev sodišča prve stopnje s tem v zvezi pa je bila po presoji pritožbenega sodišča pravila. Priča N. G. je bila namreč predlagana v zvezi z vprašanjem števila potrebnih sider, s katerimi naj bi bila fasada sidrana. Glede tega dejstva je izvedenec pojasnil, da napake zaradi domnevno napačnega sidranja (vsaj trenutno) niso vidne, zato je sodišče pravilno zaključilo, da toženi stranki zaradi tega ni mogla nastati škoda. Izvedenec se je do pomena sidranja in napak s tem v zvezi opredelil tako, da je pri tem upošteval priporočila proizvajalca. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča zaslišanje, ki je namenjeno le pojasnjevanju koliko sider za pritrjevanje fasade priporoča proizvajalec, kar je upošteval že izvedenec kot strokovnjak, ni potrebno, sploh pa ne v primeru, da s tem v zvezi niti ni zatrjevanih konkretnih napak.

25. Glede na vse navedeno pritožba tudi neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje dokazov pravdnih strank ni obravnavalo z enako stopnjo skrbnosti oziroma da je imelo glede dokazov pravdnih strank različne kriterije.

26. Ker izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi ne izkazujejo utemeljenosti pritožbe tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi), pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi) kot neutemeljeno v celoti zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. / I. točki izreka, I. / II. točki izreka v delu, v katerem sodišče prve stopnje ni ugotovilo obstoja terjatve tožene stranke do tožeče stranke (v delu torej, v katerem ni bilo ugodeno pobotnemu ugovoru tožene stranke), I. / III. točki izreka, I. / IV. točki izreka in II. točki izreka, potrdilo (353. člen ZPP).

27. Ker tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 GZ velja od 1. 6. 2018, dela, ki so predmet spora v tem postopku, pa so se izvajala v začetku leta 2017, torej pred začetkom veljavnosti GZ. 2 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile uveljavljene napake pri izvedbi del grajane pravočasno, vendar to dejstvo ni pod pritožbo, saj bi slednje lahko v skladu s pravnim interesom izpodbijala le tožeča stranka, ki pa se zoper sodbo ne pritožuje.