Jedro

Sodišče prve stopnje je tožniku (zidar) utemeljeno prisodilo odškodnino v višini 1.400,00 EUR, kar toženec v pritožbi neutemeljeno izpodbija po temelju in po višini.

Glede temelja zmotno navaja, da izmed elementov odškodninske odgovornosti delodajalca (179. člen ZDR-1, 131. člen OZ) nista podana elementa protipravnega ravnanja oziroma opustitve toženca ter vzročne zveze.

Tožnik prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo neutemeljeno izpodbija tudi po višini, pri čemer posebej opozarja na odstop od sodne prakse, sklicujoč se na primer VSL II Cp 3313/2011, v katerem je bilo tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisojeno 1.300,00 EUR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni plačati 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2018 do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Tožencu je naložilo še, da mora tožniku plačati stroške postopka 225,38 EUR, na račun sodišča pa še 211,59 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

2. Zoper sodbo (dejansko zoper njen ugodilni del in odločitev o stroških postopka) se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je sodišče opredelilo do vseh odločilnih dejstev, razlogi za odločitev so obrazloženi, vendar pa so v nasprotju z listinskimi dokazi in z izpovedbo tožnika (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Za krivdno odgovornost ni podano protipravno ravnanje oziroma opustitev in vzročna zveza. Toženec je poskrbel za potrebno varnost na gradbišču. Tožniku je bila na voljo čelada, ki pa je ni uporabljal, kljub jasnim navodilom toženca. Ker ni nosil čelade, ni vzročne zveze med nastalo škodo in protipravnostjo. Tako je sam odgovoren za nastalo škodo. Sodišče je tožnikov soprispevek zaradi nenošenja čelade ocenilo le v 50 %. Sodišče je glede škodnega dogodka sledilo tožniku in listinski dokumentaciji, kljub nedoslednostim. Tožnik je zatrjeval, da se je škodni dogodek zgodil na način, da mu je slabo pritrjen žleb padel na glavo. V resnici se je zaletel v nadstrešek balkona. To izhaja iz prvega izvida in iz zdravstvenega kartona. Tožnik je izpovedal, da je veter potisnil železen žleb, splošno znano dejstvo pa je, da žlebovi niso izdelani iz železa. Navedeno kaže na to, da navedbe in izpoved tožnika niso resnične. Dokazno breme za nastanek škodnega dogodka je na tožniku, ki ga ni dokazal z zadostno stopnjo verjetnosti. Toženec nasprotuje tudi višini odškodnine, saj je ta v nasprotju s sodno prakso. Tožnikove poškodbe so lahke telesne poškodbe, zato je prisojena odškodnina pretirana. Sklicuje se na primer VSLII Cp 3313/2011, v katerem je bilo za fizične bolečine in nevšečnosti dosojeno 1.300,00 EUR odškodnine; tožnik je utrpel pretres možganov, udarnino prsnega koša, kolena in hrbta, poškodbo gležnja ter zvin vratne hrbtenice. Glede na podobnost poškodb je odškodnina v obravnavani zadevi za fizične bolečine in nevšečnosti močno pretirana. Glede na okoliščine primera, predvsem glede na dejstvo, da ni bilo primarnega strahu in duševnih bolečin zaradi trajnih posledic, odškodnina odstopa od ustaljene sodne prakse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje je tožniku (zidar) utemeljeno prisodilo odškodnino v višini 1.400,00 EUR, kar toženec v pritožbi neutemeljeno izpodbija po temelju in po višini.

6. Glede temelja zmotno navaja, da izmed elementov odškodninske odgovornosti delodajalca (179. člen ZDR-1, 131. člen OZ) nista podana elementa protipravnega ravnanja oziroma opustitve toženca ter vzročne zveze.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je do tožnikove poškodbe 1. 9. 2015 prišlo, ko je obdeloval špalete na oknih. Nad njim je bil žleb, ki ni bil ustrezno pritrjen, zato je padel na tožnika in ga udaril po glavi. Sodišče je pravilno izhajalo iz 45. člena ZDR-1, da je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) v 5. členu določa, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi.

8. Prič škodnega dogodka ni bilo. V postopku je bil zaslišan le tožnik. V prijavi poškodbe pri delu je bilo res navedeno, da se je tožnik zaletel v nadstrešek balkona, vendar pa je sodišče utemeljeno poudarilo, da je prijavo poškodbe sestavil toženec, tožnik pa ni potrdil, da bi ga toženec vprašal o tem, kako je prišlo do poškodbe - ne v času izpolnjevanja prijave ne kasneje. Prav tako se sodišče ni oprlo na vsebino dokumenta zdravstvene nege urgentnega kirurškega pacienta UKC Ljubljana z dne 1. 9. 2015, da naj bi se tožnik z glavo zadel ob rob žleba. Pri tem je posebej izpostavilo dejstvo, da se je tožnik onesvestil in da sam ni razlagal zdravnikom, kako je prišlo do poškodbe. Zato je sledilo tožnikovi domnevi, da je zdravnikom o dogodku povedal toženec. Sodišče je tako, sploh pa ob odsotnosti drugih dokazov, tožniku verjelo, pri čemer ne drži pritožbena navedba, da tožnikova izpoved ni bila skladna z njegovimi trditvami (zatrjeval je, da ga je po glavi udaril nepritrjen žleb, ki je nanj zaradi sunka vetra padel z višine 1,8 metra, in ga pri tem poškodoval). Iz povzetega izhaja, da ni utemeljen očitek protispisnosti (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), s čimer toženec dejansko po vsebini neutemeljeno izpodbija pravilno dokazno oceno o poteku škodnega dogodka.

9. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tožnikovo izpoved tudi v delu, da si toženec delovišča ni ogledal in da delavcev ni opozoril na nevarnosti na delovišču, med katerimi je bil nepritrjen žleb, ki ga toženec ni odstranil ali pritrdil niti ni npr. tožnika poučil, kako naj to sanira. Ker torej toženec tožniku ni zagotovil varnega delovnega okolja, je sodišče ugotovilo protipravno opustitev, zaradi katere je tožniku nastala škoda. Toženec tako ugotovljeno protipravnost in vzročno zvezo neuspešno izpodbija v pritožbenem postopku, ko vztraja, da tožniku škoda sploh ne bi nastala, če bi imel čelado – da je tožnik sam odgovoren za nastalo škodo. S tem se skuša v celoti razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti, sodišče prve stopnje pa je dejstvo, da tožnik ni nosil čelade, ustrezno upoštevalo pri ugotavljanju tožnikovega soprispevka k nastali škodi – v 50 %. Ne drži torej pritožbeno stališče, da zaradi tega, ker tožnik ni nosil čelade, ni vzročne zveze med nastalo škodo in prej obrazloženo protipravno opustitvijo toženca.

10. Tožnik prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo neutemeljeno izpodbija tudi po višini, pri čemer posebej opozarja na odstop od sodne prakse, sklicujoč se na primer VSL II Cp 3313/2011, v katerem je bilo tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisojeno 1.300,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku v obravnavanem primeru iz navedenega naslova prisodilo 2.000,00 EUR (oziroma v 50 % 1.000,00 EUR) odškodnine. Pritožba sama navaja, da naj bi šlo za podobne (lahke) telesne poškodbe, vendar pa se osredotoča le na vrsto poškodbe, ne tudi na primerjavo bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki pa so prav tako podlaga za odmero1. Sporna poškodba je imela za posledico takojšno bolečino in krvavitev navzven ter pretres možganov. Rana je bila kirurško oskrbljena. Tožnik je trpel neprestane hude telesne bolečine en dan po poškodbi in operacijskem posegu, ki je sledil poškodbi; občasne hude bolečine so se pojavljale po operaciji, ob prevezah in pritisku na sveže oskrbljeno poškodbo – šteto kumulativno so te bolečine trajale en dan. Hude bolečine so trajale skupaj 2 dni; srednje hude bolečine so trajale skupaj 3 dni, vse šteto kumulativno. Nato je trpel en teden neprestane lahke bolečine, nato še občasne lahke bolečine tri tedne - šteto kumulativno v obdobju enega leta, kolikor je trajalo zdravljenje kronične rane. Lahke bolečine so trajale en mesec - šteto kumulativno. Med nevšečnosti pri zdravljenju tožnika je sodišče štelo operativno oskrbo rane v lokalni anasteziji, en mesec bolniškega staleža, številne kontrolne preglede pri kirurgu, nevrologu in splošnem zdravniku, en teden nošenje elastičnega zavoja na glavi, zatem nošenje obliža na rani, 13-mesečno dvakrat tedensko prevezovanje kronične rane. Cilj zdravljenja je bila brazgotinska zapolnitev vrzeli kože, kar je bilo doseženo z operacijskim posegom. Ker se je rana okužila in zatem vnela, so jo odprli, da bi gnoj lahko iztekal. Nastala je kronična rana. Rano so zato dvakrat do trikrat tedensko prevezovali in pri tem odstranjevali gnoj. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da odškodnina v obravnavani zadevi iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni pretirana, kot neutemeljeno trdi pritožba.

11. Tudi ne drži, da naj bi glede na okoliščine primera, predvsem pa zato, ker ni bilo ugotovljenega primarnega strahu in duševnih bolečin zaradi trajnih posledic oziroma zmanjšanih življenjskih aktivnosti, odmerjena odškodnina odstopala od ustaljene sodne prakse, pri čemer pa pritožba konkretnih primerov niti ne navaja. Kot rečeno, tožnik primarnega strahu ob samem škodnem dogodku (zaradi nezavesti) ni trpel. Glede sekundarnega strahu pa je sodišče upoštevalo, da je bil vse do pregleda v kirurški ambulanti v strahu, da ima hujše notranje poškodbe glave, kasneje pa je bil v strahu za izid zdravljenja zaradi spreminjanja sveže rane v kronično. Ta strah je trajal 13 mesecev, ko je prenehal gnojni iztok iz rane in se je rana zaprla. Intenziteta strahu je bila en teden velika, tri tedne zmerna, eno leto pa je imel tožnik še občasen lahek strah ob vsakem poslabšanju celjenja rane. Zato mu je sodišče odškodnino za strah utemeljeno odmerilo v višini 800,00 EUR.

12. Tožniku je bila torej prisojena pravična odškodnina (179. člen OZ) - z upoštevanjem načela individualizacije (glede na intenzivnost in trajanje bolečin in strahu ter glede na konkretne okoliščine pri posamezniku) in načela objektivne pogojenosti odškodnine (glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine; v skladu s sodno prakso).

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

14. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).

1 Tožnik je v navedenem primeru trpel telesne bolečine približno štirinajst dni, in sicer dva dneva srednje hude, nato lažje. Šestkrat je bil rentgeniziran, dva dni hospitaliziran, en dan je nepremično ležal v postelji, pri čemer je bil odvisen od pomoči druge osebe pri opravljanju vseh fizioloških opravil. Dvakrat je obiskal zdravnika, med drugim zaradi omotic. V obdobju štirinajstih dni je težje opravljal vsakodnevne aktivnosti in dolžnosti. V tem času je moral razgibavati gleženj in ga hladiti.