Jedro

Za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 324. člena KZ-1 zadošča že konkretna ogrozitev življenja ali telesa enega udeleženca cestnega prometa oziroma sopotnika v vozilu storilca tega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Velenju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega M. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja predrzne vožnje v cestnem prometu po prvem odstavku 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Odločeno je bilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v višini 192,43 EUR in sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer iz razloga kršitve kazenskega zakona, torej po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlagal je, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena oprosti obtožbe.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se do nje nista opredelila.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je KZ-1, ki je veljal v času storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja v prvem odstavku 324. člena določal kot enega od zakonskih znakov tudi „ogrozi življenje ali telo sopotnikov ali drugih navzočih udeležencev cestnega prometa“. Po mnenju vložnika zahteve, naj bi tako predpisan zakonski znak pomenil ogrozitev najmanj dveh oseb. V obravnavanem primeru pa iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja izhaja, da je ogrozil življenje in telo le ene osebe, to je M. D., kar naj bi pomenilo, da v ravnanju obsojenca niso bili izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 324. člena ZKP, zato je bil „kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP)“. To stališče vložnik zahteve utemeljuje še s primerjavo z zakonskim znakom „povzroči nevarnost za življenje ljudi“ pri kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 (po ustaljeni sodni praksi naj bi to pomenilo ogrozitev življenj najmanj treh oseb) in z novelirano določbo prvega odstavka 324. člena KZ-1B, ki spreminja ta zakonski znak kaznivega dejanja z opredelitvijo „povzroči neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe“, kar bi pomenilo ogrozitev tudi le ene osebe.

5. S stališčem vrhovnega državnega tožilca se ni mogoče strinjati. Že v zahtevi citirana sprememba navedenega zakonskega znaka v KZ-1B, omogoča sklepanje, da je zakonodajalec na ta način želel odpraviti vsakršen dvom glede vprašanja, ali za izpolnitev tega zakonskega znaka zadošča ogrožanje življenja ali telesa ene same osebe in ne zato, da bi s to spremembo širil kazenskopravni odziv na tovrstne nevarne načine voženj voznikov motornih vozil. Varstveni objekt pri kaznivem dejanju predrzne vožnje v cestnem prometu po 324. členu KZ-1 je namreč bil, enako kot pri kaznivem dejanju nevarne vožnje v cestnem prometu po 324. členu KZ-1B, cestni promet,(1) ta pa se realizira le preko udeležencev v njem, tako s posameznim udeležencem, kot tudi v njihovem večjem številu.(2) Zato je pri tem kaznivem dejanju dopolnilni oziroma sekundarni objekt kazenskopravnega varstva človekovo življenje ali telo v njegovi individualnosti posameznega udeleženca cestnega prometa. Namen sankcioniranja predrzne (ali nevarne) vožnje je zato v varovanju vsakega posameznega udeleženca v cestnem prometu, izrecno v primeru tega kaznivega dejanja še sopotnika v motornem vozilu voznika – storilca tega kaznivega dejanja. To izhaja tudi iz okoliščine, da je drugi odstavek 324. člena KZ-1 predpisal odgovornost za hujšo posledico (nastalo iz temeljnega kaznivega dejanja po prvem odstavku istega člena), ki se realizira že s hudo telesno poškodbo ene osebe. Po razlagi vložnika zahteve bi moralo biti v takem primeru ugotovljeno storilčevo konkretno ogrožanje (vsaj) dveh ali več udeležencev v cestnem prometu, od katerih eden bi posledično pri tem utrpel hudo telesno poškodbo, kar pa ni sprejemljivo že z vidika primerjav predpisanih sankcij za to kaznivo dejanje in za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1.(3) Zakon v primeru drugega odstavka 324. člena KZ-1 strožje sankcionira povzročitelja prometne nesreče, v kateri ena oseba utrpi hudo telesno poškodbo (posledica je enaka kot pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 323. člena KZ-1) zaradi načina (predrzne) vožnje storilca in ne morda zaradi večjega števila oseb (dveh ali več), ki naj bi bile pri tem kaznivem dejanju ogrožene. Zaradi navedenih razlogov ni mogoče pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca, da bi morala biti v primeru kaznivega dejanja po prvem odstavku 324. člena KZ-1 ugotovljena „ogrozitev najmanj dveh oseb,“ temveč zadošča že konkretna ogrozitev življenja ali telesa enega udeleženca cestnega prometa oziroma sopotnika v vozilu storilca tega kaznivega dejanja.

6. Glede na navedeno Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo zatrjevane kršitve kazenskega zakona in jo je zato na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1):Po določbi 86. točke 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), ki je veljal v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, je cestni promet „promet vozil, pešcev in drugih udeležencev cestnega prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet.“ Op. št. (2): Po določbi 64. točke 23. člena ZVCP-1 (citiran v opombi 1) je udeleženec oseba, ki je na kakršenkoli način udeležena v cestnem prometu.

Op. št. (3): Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 323. člena KZ-1 je (bila) predpisana denarna kazen ali zapor do treh let; za kaznivo dejanje po drugem odstavku 324. člena KZ-1 pa zapor do pet let in prepoved vožnje motornega vozila.