Jedro

Pri presoji, na kolikšnem delu zemljišča je imel solastnik zgradbe (ali etažni lastnik) pravico uporabe ,je treba izhajati z izhodišča, da se je pravica uporabe raztezala na celotno parcelo, na kateri stoji zgradba. Odstop od takšne izhodiščne teze morajo utemeljevati posebej utemeljeni razlogi (npr. sporna razmejitev med funkcionalnimi zemljišči več stavb, med funkcionalnim zemljiščem in javno površino ali pa nesorazmerno velika površina parcele).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Tožnica v tej pravdni zadevi predlaga izdajo začasne odredbe, s katero bi zavarovala svojo terjatev za ugotovitev lastninske oziroma podredno solastninske pravice. Z začasno odredbo predlaga prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine na parc. št. 1696-8/15 k.o. X, podredno pa parcel, ki so navedene v podrednem predlogu za izdajo začasne odredbe. Te parcele v naravi predstavljajo isto zemljišče, le da razdeljeno na nove parcelne številke.

2. Sodišče prve stopnje je tako primarni kot podredni predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

3. Proti sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Pritožnica navaja, da je na podlagi 12. člena ZTLR (1) pridobila pravico uporabe na zemljišču. Navaja, da so kupci stanovanj uporabljali celotno parcelo, ki je bila nekdaj označena kot parc. št. 8/8 k.o. X. Tako je bila ta parcela nedvomno funkcionalno zemljišče. Če ne bi bilo tako, bi lastnik pred prodajo stanovanj določil, kaj je funkcionalno zemljišče. Vendar tega ni storil in je tako jasno, da je takšen status pripadal celotni parceli. Z nakupom stanovanja je torej tožnica pridobila sorazmerni del nekdanje parc. št. 8/8 k.o. X. Poudarja, da je pridobila najmanj solastninsko pravico na tej parceli. Prav dejstvo enotnosti parcele 8/8 k.o. X v času nakupa stanovanja je dokaz, da je bila celotna parcela funkcionalno zemljišče. 4. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Začasna odredba v obravnavani zadevi je bila predlagana zaradi zavarovanja ugotovitvenega (so)lastninskega zahtevka. Tožnica je postavila dva ugotovitvena zahtevka. Najprej je zahtevala ugotovitev, da je izključna lastnica realno opisanega dela nepremičnine na parc. št. 8/15 k.o. X. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tak zahtevek ni verjetno izkazan. S takšnim pravnim sklepom pritožbeno sodišče soglaša. 7. Podredno pa je nato zahtevala ugotovitev, da je kot etažna lastnica stanovanja tudi solastnica sorazmernega dela parc. št. 8/16 k.o. X, za katero je bila naknadno opravljena dodatna parcelacija. Odločilno vprašanje za presojo utemeljenosti takšnega zahtevka je, ali navedena nepremičnina predstavlja funkcionalno zemljišče, na katerem je imela tožnica kot etažna lastnica pravico (so)uporabe (12. člen ZTLR), ki se je nato (ob uveljavitvi ZLNDL (2)) pretvorila v lastninsko pravico.

8. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da zahtevek v tem delu ni verjetno izkazan, oprlo na to, da tožnica ni izkazala obstoja in obsega funkcionalnega zemljišča. Takšno izhodišče je po stališču pritožbenega sodišča pretrdo. Pri vrednotenju, ali je zahtevek verjetno izkazan ali ne, sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo pomembnega dela trditvene podlage. To pa je, da je bila v času sklepanja prodajnih pogodb za posamezna stanovanja parcela št. 8/8 k.o. X enovita. To je bila torej nepremičnina, na kateri je stala zgradba. Del te nepremičnine je bilo stavbišče. Na njem, in to ni sporno, so lastniki stanovanj pridobili pravico uporabe. Po samem zakonu (12. člen ZTLR) pa jim je pravica uporabe pripadala tudi na zemljišču, ki je (bilo) namenjeno za redno rabo stavbe. Brez dvoma se je torej na nekdaj enoviti parceli pravica uporabe raztezala preko meja golega stavbišča. Teza tožeče stranke je, da se je raztezala na celotno in nekdaj enovito parcelo. Takšna teza še zdaleč ni neverjetna. Ravno nasprotno, takšna teza je celo izhodiščna. Odstop od takšne izhodiščne teze morajo utemeljevati posebej utemeljeni razlog. Npr. kadar je sporna razmejitev med funkcionalnimi zemljišči več stavb ali med funkcionalnim zemljiščem in javno površino ali, nazadnje, med funkcionalnim zemljiščem in preostalim delom parcele, ki presega obseg funkcionalnega zemljišča (3). Kot rečeno, teza tožeče stranke je bila smiselno ta, da razlogov za odstop od pravnega izhodišča, po katerem so imeli lastniki stanovanj pravico souporabe na zemljišču (to je parceli), na kateri stavba stoji, ni. Zahteva, da bi morala ob takšni trditveni podlagi tožnica še kako drugače zatrjevati obstoj in obseg funkcionalnega zemljišča, je zato po stališču pritožbenega sodišča pretoga. Presega namreč standard verjetno izkazane terjatve, ki se zahteva za izdajo začasne odredbe.

9. Ker se zaradi takšnega (drugačnega) pravnega stališča sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vsemi drugimi pravnorelevantnimi dejstvi, od katerih je odvisna utemeljenost predlagane začasne odredbe, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopke. V ponovljenem postopku se bo sodišče prve stopnje s prej navedenimi dejstvi moralo vsebinsko ukvarjati. Pooblastilo za odločitev pritožbenega sodišča je podano v 3. točki 365. člena ZPP (4).

(1) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 do Ur. l. RS, št. 87/2002).

(2) Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/1997 do Ur. l. RS, št. 27/2002)

(3) Primerjaj razloge v sklepu VS RS, II Ips 262/2009; pritožbeno sodišče meni, da je treba slednji razlog upoštevati, če je površina parcelo nesorazmerno velika.

(4) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji).