Jedro

Predmet denacionalizacije je premoženje, ki je z aktom o podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino. Premoženje, ki je bilo izvzeto iz zaplembe, ne more biti predmet denacionalizacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. (v tem postopku stranke z interesom), odpravila delno odločbo Upravne enote A št... z dne 17. 6. 2002 in odločila, da pripada upravičencu AA odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 1.435,93 DEM za podržavljenje dele parcel št. 599, 604, 616, 603 in 602, vl. št. 255 k.o. B, ki ji je dolžna Slovenska odškodninska družba d.d. v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe izročiti skrbniku za posebne primere BB. Zavrnila pa je zahtevek za vrnitev parc. št. 10 vl. št. 199, parc. št. 345 vl. št. 3001 in parc. št. 592 vl. št. 255, vse k.o. B. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo AA s sodbo Okrajnega sodišča v A opr. št. Zp 59/46-8 z dne 26. 4. 1946 na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46 in 74/46) zaplenjeno vse premoženje, razen parc. št. 10, 289, 301, 345, 592, 611, 302, 303, 552 in 167, ki so se dodelile v last njegovi teti CC kot ohišje in se v zemljiški knjigi tudi nanjo vpisale. AA pa so bile s sodbo odvzete nepremičnine parc. št. 599, 604, 616, 603 in 602, vse k.o. B, za katere ni prejel nobene odškodnine. CC izročene parcele nikoli niso postale družbena lastnina oziroma lastnina države. Po mnenju tožene stranke je imenovana spadala med osebe, katerim se je v smislu 4. člena Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe pustilo premoženje, saj je delala na posestvu AA in se je štela med osebe, ki jih je bil obsojeni dolžan vzdrževati, če nimajo drugih sredstev za preživljanje. Ne glede na to pa tožena stranka poudarja, da upravni organ v postopku denacionalizacije ne more posegati v odločbo o podržavljenju. Sklicuje se na drugi odstavek 8. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), po katerem je šteti za podržavljeno le tisto premoženje, ki je prešlo v ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino. Zato je AA upravičen le do odškodnine za tiste nepremičnine, ki so v lasti drugih fizičnih oseb in jih ni mogoče vrniti v naravi. Za te nepremičnine pa je določila odškodnino.

Tožeča stranka v tožbi poudarja, da je bil AA obsojen na zaplembo celotnega premoženja, ne pa na izročitev dela premoženja teti CC iz naslova dolžnosti preživljanja, saj se je bila imenovana sposobna preživljati sama. Odločila se je, da dela na kmetiji AA, kar pa ji ni dajalo nikakršne nasledstvene pravice. Ni spadala v ožjo rodbino in ne med druge osebe, ki bi jih bil AA dolžan preživljati. Če ji je sodišče dodelilo njegovo premoženje v last in dovolilo vpis v zemljiški knjigi, je to storilo na svojo oziroma državno odgovornost nezakonito, če dodeljeno premoženje ni bilo prej last države oziroma če ni bilo predhodno podržavljeno. Zaplembeno odločbo je treba razumeti tako, da je država zaplenila celotno premoženje AA, iz zaplenjene mase pa izločila del premoženja in ga izročila CC. Izločeno premoženje ji ni bilo dano v skladu s 4. členom Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe, ker je bilo dano njenim potrebam nesorazmerno veliko večje premoženje, to je kar 2/3 vsega kmečkega posestva, s katerim niti ni mogla gospodariti in ga je v last in posest izročila AA. V smislu ZDen je država z zaplembo storila AA krivico, ki jo je treba popraviti tako, da država denacionalizacijskemu upravičencu vrne vse zaplenjeno premoženje v naravi ali v obliki odškodnine. Tožena stranka je po mnenju tožeče stranke odločila preuranjeno in ni razčistila predhodnega vprašanja upravičenosti CC do lastnine spornega premoženja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo ali pa jo vrne v rešitev upravnemu organu.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem postopku, Slovenska odškodninska družba d.d., na tožbo ni odgovorila.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo št.... z dne 22. 8. 2003. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi na v obravnavani zadevi sporno vprašanje, ali so bile nepremičnine, parc. št. 10, št. 345 in št. 592 k.o. B, podržavljene na podlagi Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe, ki je po 19. točki 3. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54/02-odločba US), podlaga za denacionalizacijo, odgovorila pravilno.

Denacionalizacija je vračanje premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v ZDen (1. člen ZDen). Kot podržavljeno se razume tisto zasebno premoženje, ki je z aktom o podržavljenju, tj. s predpisom, ki je neposredno učinkoval ali s sodbo, odločbo ali sklepom državnega organa, prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino (drugi in tretji odstavek 8. člena ZDen).

6. člen Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 40/45), ki je veljal v času, ko je bila izdana sodba Okrajnega sodišča v A opr. št. Zp... z dne 26. 4. 1946, je predpisoval, da se določeno, v tem členu navedeno premoženje, izvzame iz zaplembe. To določbo je po mnenju sodišča treba razumeti tako, da premoženje, ki je ustrezalo zakonskim kriterijem, ni bilo zaplenjeno. (Enako stališče je v zadevi s podobnim dejanskim stanjem že zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sodba I Up 1148/2000 z dne 22. 11. 2001). Drugačna razlaga zakona in učinkovanja zaplembene sodbe, ki jo podaja tožeča stranka v tožbi, nima opore v zakonskem besedilu. Kot neupoštevne pa je moralo sodišče zavrniti tudi tožbene ugovore, da premoženje ne bi moglo biti izvzeto v korist CC, ker ona ni bila tista oseba, ki bi bila po določbah Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe do tega upravičena. Že tožena stranka je v zvezi s tem ugovorom pravilno pojasnila, da se v denacionalizacijskem postopku ne preverja zakonitosti in pravilnosti aktov, izdanih o podržavljenju. Če pa premoženje, ki je bilo iz zaplembe izvzeto v korist CC, ni bilo zaplenjeno in ni prešlo v državno last, podlage za denacionalizacijo ni in je tožena stranka utemeljeno zavrnila zahtevek za vračilo tega premoženja.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo zavrnilo.