Jedro

Tožniku je pravico do akontacije vojaške pokojnine kot vojaškemu zavarovancu priznal hrvaški nosilec zavarovanja z odločbo z dne 15.4.1992, s kasnejšo odločbo pa še (12.12.1992) pravico do invalidske pokojnine. Obe pravici sta bili tožniku priznani še pred vložitvijo zahteve pri slovenskem naslovu (15.2.1993). Zato kljub odločbi ustavnega sodišča ni bilo več pravne osnove, da bi mu bile te pravice še enkrat priznali slovenski organi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da bi mu Republika Slovenija pričela izplačevati akontacijo vojaške pokojnine, ker je ugotovilo, da mu je pravico do vojaške pokojnine že priznal hrvaški nosilec socialnega zavarovanja. Zato mu glede na določbe dvostranskega meddržavnega sporazuma take pravice ni mogoče priznati tudi na slovenski strani.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je sprejelo njegove dejanske ugotovitve, pritrdilo pa je tudi njegovi pravni presoji.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je smiselno uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da niti prvostopenjsko sodišče niti drugostopenjsko sodišče nista odločali pravilno, saj niso bile pravilno uporabljene zakonske določbe o izplačevanju vojaških pokojnin. Tožena stranka je zavrnila njegov zahtevek, čeprav je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo tako, da bi imel pravico do izplačevanja slovenske akontacije vojaške pokojnine. To pa je želel dobiti predvsem zato, ker mu hrvaški nosilec zavarovanja ne izplačuje akontacije v višini, kot bi mu jo moral. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi po mnenju revizijskega sodišča ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta v sodbah pravilno uporabili določbe ratificiranega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe - št. 13/92). Ta v 4. členu določa, da so pri uporabi pravnih predpisov ene države podpisnice, ki so našteti v 2. členu sporazuma, po katerih je pogoj za pridobitev dajatev državljanstvo te države in stalno prebivališče v njej oziroma stalno prebivališče, državljani druge države podpisnice, ki v prvi državi stalno prebivajo, izenačeni z državljani prve države podpisnice. Prvi odstavek 5. člena sporazuma pa določa, da vojaške pokojnine in druge dajatve, uveljavljene po predpisih iz 2. člena, ne smejo biti zmanjšane, spremenjene, zamrznjene, odvzete ali zavržene zato, ker je uživalec kasneje pridobil stalno prebivališče na območju druge države. Iz tega lahko zaključimo, da po priznanju pravic iz naslova prejšnjega vojaškega zavarovanja pri eni od držav podpisnic, ni več možno zahtevati tega priznanja pri drugi podpisnici, tudi ne v primeru, če se kasneje spremeni kraj stalnega prebivanja. Pri tožniku pa ni prišlo niti do take spremembe.

Ustavno sodišče Republike Slovenije ni 17. januarja 1992 sprejelo nobene odločbe, na podlagi katere bi bil tožnik upravičen do prevzema izplačevanja njegove vojaške pokojnine s strani Republike Slovenije. Sam datum lahko predstavlja dan, ko je takrat še Izvršni svet Republike Slovenije sprejel odlok o izplačevanju vojaških pokojnin, ki je bil nato objavljen v Uradnem listu RS, št. 4/92. Tožnik verjetno misli na odločbo Ustavnega sodišča št. ... (Uradni list RS, št. 55/92), s katero je to ugotovilo, da ni v skladu z ustavnimi določbami določba prej citiranega odloka, po kateri so bili med drugimi upravičenci do izplačevanja akontacij vojaških pokojnin državljani Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Samo to določbo, ki je za državljane Republike Slovenije zahtevala tudi stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, je zato odpravilo, pri čemer je odločilo, da ima odločba ustavnega sodišča pravne posledice po 414. in 415. členu ustave iz leta 1974. Vendar ta odločba v ničemer ne more vplivati na odločitev v tožnikovem primeru.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožniku pravico do akontacije vojaške pokojnine kot vojaškemu zavarovancu priznal hrvaški nosilec zavarovanja z odločbo z dne 15.4.1992, s kasnejšo odločbo pa še (12.12.1992) pravico do invalidske pokojnine. Obe pravici sta bili tožniku priznani še pred vložitvijo zahteve pri slovenskem naslovu (15.2.1993). Zato kljub odločbi ustavnega sodišča ni bilo več pravne osnove, da bi mu bile te pravice še enkrat priznali slovenski organi. Republika Slovenija je s sklenitvijo sporazuma, ki velja od 1.11.1992, zagotovila socialno varnost tudi tistim svojim državljanom, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Hrvaški in zato pri uveljavljanju pravic iz vojaškega zavarovanja po priznanju pravice v eni državi podpisnici sporazuma, uživalci pravice nimajo več izbirne pravice in niso upravičeni uveljavljati enake pravice (čeprav je ta lahko tudi bolj ugodna) v drugi državi podpisnici. Pri tem razlogi, zakaj je tožnik skušal uveljavljati priznanje enake pravice v obeh državah, za pravilno odločitev niso pomembni.

Tudi revizijsko sodišče, ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč, sklepa, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in da ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).