Jedro

Sodišče je pravilno upoštevalo, da so za opredelitev pristojnosti po členu 7 točka II Uredbe, ki določa pravila o posebni pristojnosti v zvezi z delikti in kvazidelikti, za kraj nastanka škode odločilne le primarne škode (kraj kjer pride do neposrednega vpliva na pravno dobrino). Kraj prve, torej neposredne škode, je v Republiki Sloveniji, saj gre za kraj, kjer je prišlo do poplav in s tem neposrednega vpliva na pravno dobrino (v konkretnem primeru nepremičnina tožnika).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je za odločitev v obravnavanem sporu pristojno sodišče Republike Slovenije.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka). Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da bi sodišče glede določitve pristojnosti lahko upoštevalo le dejstva, ki so obstajala v času vložitve tožbe oziroma le navedbe v tožbi. Navedbe tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) so pavšalne in jim manjka sleherna substanciacija dejanske škode, ki naj bi nastala. Bistveni del zatrjevane škode so zatrjevanja o zmanjšanju kvalitete bivanja, kar pa tožnik ni specificiral in ni niti z besedo pojasnil kje naj bi se domnevno poškodovana nepremičnina nahajala. Uredba v 2. točki 7. člena govori o kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka, vendar pa iz preskopih navedb tožnika ne gre razbrati, kje naj bi se nepremičnina nahajala, kot tudi ne, ali je nastala neposredna ali zgolj posredna škoda. Prav tako ni razbrati na čem naj bi prvostopenjsko sodišča utemeljilo obstoj navezne okoliščine, ki bi utemeljevala mednarodno pristojnost sodišča Republike Slovenije. Sodišče EU šteje kot kraj škodnega dogodka le kraj, kjer je nastala neposredna škoda. Vprašanje ali je tožniku nastala posredna ali neposredna škoda je bistveno za odločitev o vprašanju pristojnosti. Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, je popolnoma neobrazložen, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede na navedeno toženka predlaga, da sodišče druge stopnje razveljavi izpodbijani sklep in odloči, da ni podana mednarodna sodna pristojnost sodišča Republike Slovenije, tožbo zavrže in tožniku naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevanih, niti v pritožbi uveljavljanih kršitev. Izpodbijani sklep ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju ter se ga da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

5. Sodišče prve stopnje je pravilno razmejilo splošno pravilo o pristojnosti po členu 4 Uredbe od pravil o posebni pristojnosti po členu 5 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba)(1), v skladu s katerim so lahko osebe s stalnim prebivališčem v državi članici tožene tudi pred sodiščem druge države članice na podlagi pravil iz oddelkov 2 - 7 II Uredbe, naslovljenega pod „pristojnost“. Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici (oziroma v tem primeru družba s sedežem v državi članici) je tako lahko v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti tožena v drugi državi članici pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka (člen 7, točka 2, ki je v oddelku drugega poglavja II Uredbe). Pri tem je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo, da se navedeno določilo nanaša tako na kraj, v katerem je nastala škoda (kraj v katerem je dejanje, na katerem temelji delilikta ali kvazideliktna odgovornost, povzročilo škodo), kot na kraj ravnanja, s katerim je bila povzročena škoda (kraj vzročnega ravnanja) in je toženka lahko tožena pred sodiščem enega ali drugega kraja, po izbiri tožnika, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča EU(2).

6. Za utemeljenost pristojnosti je dovolj trditev tožnika, da je škoda nastala in kje je nastala(3). V obravnavanem primeru iz celote tožbenih trditev izhaja, da so zaradi ravnanja toženke v Republiki Avstriji, ki je zatrjevani vzrok za nastalo škodo, nastale poplave na območju Republike Slovenije, ki so tožniku povzročile škodo na nepremičnini v lasti tožnika, in sicer zmanjšanje vrednosti nepremičnine v skupni višini 145.286,00 EUR, kot izhaja iz Ocene škode po poplavi sodno zapriseženega cenilca (priloga A2 - ocenjena višina škode na objektu, opremi in okolju v stanovanjski zgradbi z naslovom Malečnik 158, M.)(4). Tako je sodišče lahko na podlagi tožbenih trditev kot celote zaključilo, da so zaradi ravnanja toženke v Republiki Avstriji, kar je vzrok za nastalo škodo, nastale poplave na območju Republike Slovenije, ki so tožniku povzročile škodo na nepremičnini v Republiki Sloveniji. Tožnik je tako v zadostnem obsegu podal trditve o kraju nastanka škode za ugotovitev, da je za sojenje pristojno sodišče Republike Slovenije, zato sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da tožnik zahteva odškodnino za škodo, nastalo na območju Slovenije, ni prekoračilo trditvene podlage pravdnih strank. Ugotovitev, ali so njegove navedbe o nastali škodi zadostno substancirane za ugoditev tožbenemu zahtevku, pa bo predmet nadaljnje presoje sodišča prve stopnje, za odločitev o pristojnosti pa niso relevantne.

7. Toženka nadalje neutemeljeno izpodbija presojo podanega ugovora mednarodne pristojnosti z navedbo, da iz preskopih tožbenih navedb ni mogoče razbrati ali tožnik uveljavlja neposredno ali posredno škodo, ter da se sodišče do tega vprašanja ni opredelilo. Sodišče je pravilno upoštevalo, da so za opredelitev pristojnosti po členu 7 točka II Uredbe, ki določa pravila o posebni pristojnosti v zvezi z delikti in kvazidelikti, za kraj nastanka škode odločilne le primarne škode (kraj kjer pride do neposrednega vpliva na pravno dobrino). Kraj prve, torej neposredne škode, je v Republiki Sloveniji, saj gre za kraj, kjer je prišlo do poplav in s tem neposrednega vpliva na pravno dobrino (v konkretnem primeru nepremičnina tožnika).

8. Pravilo o posebni pristojnosti, ki je kot odstopanje od načela določitve pristojnosti, na podlagi kraja stalnega prebivališča toženke, določeno v členu 7 v točki II Uredbe, temelji na obstoju posebne tesne zveze med sporom in sodiščem kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka, ki opravičuje podelitev pristojnosti temu sodišču zaradi učinkovitosti sodstva in načela pravne ekonomije(5). Prav to pa je podano tudi v obravnavanem primeru, ko je celotna škoda zaradi vzročnega dejanja, do katerega je sicer prišlo na območju Republike Avstrije, nastala v Republiki Sloveniji. Ugotavljanje škode bo glede na citirano sodno prakso zagotovo najlažje na območju, kjer je škoda nastala, torej v Republiki Sloveniji.

9. Ker tožnik uveljavlja škodo na nepremičnini, ki mu je nastala v posledici poplav na območju Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je pristojno za odločanje v predmetnem sporu sodišče na območju katerega je škoda nastala, torej sodišče na območju Republike Slovenije. Tožnik je tako v skladu s pravom EU pravilno izbral pristojno sodišče, zato tudi ni pritrditi pritožbenemu očitku, da gre za t.i. forum shopping.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker toženka s pritožbo ni uspela sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1) : ki se uporablja v tej zadevi na podlagi prvega odstavka člena 66 Uredbe, ker je bila tožba v predmetnem sporu vložena po 10. 1. 2015. Op. št. (2) : Glej na primer sodbo Sodišča EU v združenih zadevah C-509/09 in C-161/10 z dne 25. 10. 2011, 41. točka obrazložitve, sodba Sodišča EU v zadevi C-12/15 z dne 16. 6. 2016, 28. točka obrazložitve.

Op. št. (3) : A. Galič, Pristojnost nepogodbenih odškodninskih sporih, Pravni letopis 2012, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 9-27. Op. št. (4) : Sodišče sicer ni dolžno izvesti obsežnega dokaznega postopka glede določitve pristojnosti, lahko pa preizkusi svojo mednarodno pristojnost v skladu z Uredbo na podlagi vseh podatkov, ki so mu na voljo. Tako sodba Sodišča EU v zadevi C-12/15 z dne 16. 6. 2016, 45. točka obrazložitve, sodba Sodišča EU v zadevi C-375/13 z dne 28. 1. 2015, 61. do 65. točka obrazložitve.

Op. št. (5) : Sodba Sodišča EU v zadevi C-189/08 z dne 16. 7. 2009, 24. točka obrazložitve.