Jedro

Če pogodbenika pogodbo ali njena posamezna določila različno razlagata, mora sodišče vsebino pogodbe ali posameznih določil ugotavljati v okviru trditev in dokaznih predlogov, ki jih stranki v zvezi z materialno podlago podajata. Če teh trditev in dokaznih predlogov ni, se pogodbena določila uporabijo tako, kot se glasijo; v primeru nejasnosti se uporabijo razlagalna pravila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo 8.000,00 EUR zavarovalnine. Stroški tožene stranke v višini 1.516,66 EUR so naloženi v plačilo tožeči stranki.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče dopolni dokazni postopek in o zadevi sámo razsodi, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na mnenje izvedenca ortopeda, da je posledica vnetja enaka kot bi bila pri zlomu – omejena gibljivost težje stopnje, ocenjena pod točko 77c in 78c. Da je vnetje posledica poškodbe – vboda v stopalo, je ugotovljeno na 7. in 8. strani mnenja. Vnetje hrbtenice je posledica vboda v stopalo in je vzrok invalidnosti, ki jo je izvedenec ocenil kot 22 % invalidnost. Svojo spremembo kvalifikacije invalidnosti označuje za opravičljivo, ker niti stranka niti pooblaščenec ne razpolagata s potrebnim medicinskim znanjem. Pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je ugotovilo, da ni šlo za spremembo tožbe, saj je prišlo zgolj do spremembe pravne podlage že postavljenega zahtevka. Pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča, da izvedenec ni prekoračil naložene mu naloge. Zastavljena mu je bila naloga, da ugotovi, da je tožnik utrpel trajno invalidnost, ki jo je mogoče uvrstiti (zajeti) pod eno od postavk Tabele invalidnosti. Če bi sodišče izvedensko mnenje štelo za nepravilno, bi moralo izvedenca pozvati, da ga dopolni. Sodišče pa ga je razglasilo za napačno in razsodilo, da poškodba ni zajeta v Tabeli invalidnosti. Sklicuje se na pravno vprašanje, čeprav je sámo postavilo izvedenca in mu naložilo, da se opredeli prav do tega vprašanja. Meni, da je izvedenec vzročno zvezo med škodnim dogodkom in poškodbo potrdil. Pogodbeno dogovorjeni pogoji, ki toženi stranki nalagajo izpolnitev pogodbene obveznosti ter plačilo dogovorjene vsote, so v celoti izpolnjeni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša s pravno naravo zahtevka, kakor jo sodišče prve stopnje opredeljuje na četrti in peti strani sodbe. Predmet zahtevka je zavarovalnina, ki temelji na zavarovalni pogodbi; materialno pravo, ki ga je pri presoji razmerja treba uporabiti, so določila pogodbe, vsebovana v zavarovalni polici (listinski dokaz A2), Splošnih pogojih za nezgodno zavarovanje O-NEZ-SPL-01 (v nadaljevanju splošni pogoji – listinski dokaz B3) in Tabeli invalidnosti A. (v nadaljevanju tabela invalidnosti – listinski dokaz A3). Prvostopenjsko sodišče pravilno navaja, da je tožena stranka dolžna plačati v pogodbi določeno zavarovalno vsoto, če je nastopil zavarovalni primer – če je izpolnjen dejanski stan, ki sta ga za izplačilo zavarovalnine stranki dogovorili s pogodbo. Zavarovalni primer je nastopil, če se je uresničil zavarovalni riziko. Gre za osebno, nezgodno zavarovanje, zato je zavarovalni riziko nastanek invalidnosti. Invalidnost je opredeljena v splošnih pogojih in v tabeli invalidnosti.

5. Za odločitev v tej zadevi je odločilna razlaga splošnih pogojev in tabele invalidnosti v delu, v katerem je opredeljena invalidnost. V enajsti alineji 4. odstavka 1. čl. splošnih pogojev zapisna definicija invalidnost opredeljuje kot trajno telesno prizadetost skladno s Tabelo invalidnosti A.. Iz XI. poglavja tabele invalidnosti je razvidno, da omejena gibljivost hrbtenice (kot posledica nezgode) je zavarovan riziko (76., 77., in 78. točka tabele invalidnosti). Tožnik posebne razlage materialnega prava ni podal, se je pa skliceval, da po izvedencu ugotovljen dejanski stan (z vnetjem povzročena omejena gibljivost hrbtenice) utemeljuje izplačilo zavarovalnine na podlagi 77c. in 78c. točke tabele invalidnosti. Na ti dve točki se je izrecno skliceval, s čemer je zavarovalno pogodbo razlagal drugače kot tožena stranka, ki ti dve točki tabele invalidnosti razlaga tako, da je zavarovan riziko zgolj z zlomom najmanj enega vretenca povzročena omejena gibljivost hrbtenice. Vsebino materialnega prava torej stranki razlagata različno. Med njima je sporno, ali je zavarovan riziko: (1) z zlomom vsaj enega vretenca povzročena omejena gibljivost hrbtenice (kot ti dve določili razlagata tožena stranka in sodišče prve stopnje) ali (2) omejena gibljivost hrbtenice, kakršna se pojavi pri zlomu vsaj enega vretenca (kakor ti dve določili razlaga tožnik). Ugotoviti je torej treba, ali sta stranki s pogodbo dogovorili, da invalidnost predstavlja vsakršna omejena gibljivost hrbtenice (ki je posledica nezgode), ali le omejena gibljivost, ki nastopi zaradi zloma najmanj enega vretenca kostnega dela tarokalnega ali lumbalnega segmenta hrbtenice.

6. V primeru, ko si pogodbenika pogodbo oz. pogodbena določila razlagata različno, ne glede na to, kako jasno so zapisana, se mora sodišče z vsebino pogodbe oz. posameznih določil ukvarjati v okviru trditev in dokaznih predlogov, ki jih stranki v zvezi z materialno podlago podajata. Drugi odstavek 82. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za tak primer napotuje na ugotovitev skupnega namena pogodbenikov in razlago spornih določil tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Skupnega namena pogodbenikov prvostopenjsko sodišče ni iskalo. Tega ni moglo storiti, ker stranki niti trditev niti dokaznih predlogov v tej smeri nista podali. S tem sta onemogočili ugotavljanje skupnega namena, drugačnega od tistega, ki ga je mogoče razbrati iz pisne pogodbe. Ker pogajanj v pravem pomenu besede v primeru tipske vsebine pogodbe običajno ni, so tudi v drugih podobnih primerih možnosti dokazovanja skupnega namena omejene.

7. Odločitev je zato treba opreti na pisno pogodbo in pogodbena določila oz. določila splošnih pogojev ter tabele invalidnosti uporabiti tako, kot se glasijo (1. odstavek 82. čl. OZ); v primeru njihove nejasnosti pride v poštev uporaba razlagalnih pravil iz 83. in 84. čl. OZ. Sodišče prve stopnje teh pravil ni uporabilo, ker je ugotovilo, da so določila splošnih pogojev in tabele invalidnosti, ki opredeljujejo invalidnost, zlasti 77. in 78. točka tabele invalidnosti, jasna in nedvouma. Pritožbeno sodišče se s tem strinja. Iz XI. poglavja tabele invalidnosti je razvidno, da je omejena gibljivost hrbtenice, ki jo kot trajno posledico nezgode opisuje tožnik, kot invalidnost opredeljena oz. dogovorjena samo za primer, da je v zvezi z zlomom vsaj enega vretenca (točke 76, 77 in 78). Tak je besedni pomen besedne zveze: „Omejena gibljivost zaradi zloma vsaj enega vretenca kostnega predela ...“ Posebna določila, ki iz zavarovanja izvzemajo telesno prizadetost, ki je posledica bolezenskih stanj, ne ustvarjajo nobene nejasnosti v zvezi z določitvijo invalidnosti v primeru omejene gibljivosti hrbtenice. Isto velja za posebno določilo o zvinu vratne hrbtenice, ki se v nobenem primeru ne prizna kot invalidnost. Ker so določila splošnih pogojev in tabele invalidnosti, ki opredeljujejo invalidnost, jasna, ni pogojev za uporabo 83. čl. OZ (razlago določil v tožnikovo korist) niti 84. čl. OZ. Razlaga z analogijo ne pride v poštev, ker bi pomenila nedovoljeno širitev zavarovalnih rizikov.

8. Ker tožnik ne zatrjuje in izvedenec ni ugotovil, da bi bila gibljivost tožnikove hrbtenice omejena zaradi zloma vretenca oz. v vzročni zvezi z zlomom vretenca, invalidnost, kakor sta jo stranki opredelili s pogodbo, ni podana. Zavarovalni primer ni nastopil, saj trajna prizadetost (z vnetjem in zdravljenjem vnetja povzročena omejena gibljivost hrbtenice), ki jo tožnik zatrjuje, in jo je uspel dokazati, ni zavarovan riziko, zato je zahtevek utemeljeno zavrnjen (353. čl. ZPP). Pravno nepomembna je ugotovitev izvedenca ortopeda, da ima tožnik enake zdravstvene težave (omejitve), kot bi jih imel ob zlomu vsaj enega vretenca, saj sta obstoj invalidnosti stranki vezali tudi na vzrok, ki telesno prizadetost indicira. Z vprašanjem, ali je tožnikova telesna prizadetost posledica nezgode, se ni treba ukvarjati, ker invalidnost ni izkazana.

9. Tudi pritožbeni očitek, da je sodišče sámo razlagalo vprašanja medicinske stroke, ni utemeljen. Sodišče je sledilo izvedencu ortopedu o tožnikovem zdravstvenem stanju, torej, da omejitev gibljivosti tožnikove hrbtenice ustreza omejitvam, ki nastopijo v primeru zloma vretenc in so opisane v 77.c. in 78.c. točki tabele invalidnosti. Ker pa je bilo med strankama nesporno, da do zloma vretenc ni prišlo (da omejitev gibljivosti hrbtenice ni indicirana z zlomom vretenca), se je sodišče lahko brez strokovne pomoči izreko, da pri tožniku invalidnosti, kakor jo opredeljuje pogodba, ni. Pravilno je tudi prvostopenjsko stališče, da izvedenec ni prekoračil naložene mu naloge, pa tudi, da je tožnik s spremembo materialnopravne opredelitve svoje invalidnosti (po točki 77 in 78, pred tem jo je kvalificiral s točko 75) ni spremenil tožbe in ni pogojev za uporabo procesnih določil o prekluziji.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).