Jedro

Stanovanjska pravica lahko obstoji le na enem stanovanju (12. čl. ZSR, 1. odst). Če je nekdo tudi uporabnik na drugem stanovanju (18. čl. ZSR), pa je ugotovljeno, da je stanovanjsko pravico na prvem (zaradi neuporabe) izgubil, ga ni mogoče izseliti iz drugega stanovanja samo zato, ker ni bil izpeljan postopek po 13. čl. ZSR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da je dolžna izprazniti stanovanje v Domžalah ter ga izročiti tožeči stranki. Pritožbi toženke pa je sodišče druge stopnje ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek na izpraznitev stanovanja zavrnilo.

Proti takšni sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj jo revizijsko sodišče spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Sodišče druge stopnje je sprejelo pravno razlago, po kateri loči stanovanjsko pravico od uporabe stanovanja. S tem je bila napak uporabljena določba 12. člena ZSR, po kateri uporabnik stanovanja ne more biti hkrati tudi imetnik stanovanjske pravice na drugem stanovanju. Nevzdržno je stališče, po katerem ima nekdo stanovanjsko pravico na enem stanovanju, na drugem stanovanju pa faktično uporabo. Takšno stališče bi omogočilo izigravanje zakona.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Na nižjih stopnjah ugotovljena dejanska podlaga, na katero je revizijsko sodišče vezano, potrjuje sklepanje, da je toženka uporabnica spornega stanovanja v skladu z določbo 1. odstavka 5. člena ZSR (Uradni list RS, št. 35/82, 14/84 in 18/87). Status uporabnice je pridobila z bivanjem v tem stanovanju najkasneje od avgusta 1988 dalje - pri čemer je stanovanjske potrebe tu zadovoljevala v celoti s skupnim življenjem s svojo materjo L.T., ki je bila imetnica stanovanjske pravice na njem do svoje smrti dne 19.10.1990. Vendar pa je tudi ugotovljeno, da je toženka istočasno bila imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v Luciji (stanovanjska pravica na tem stanovanju je na toženkinega sina prešla formalno šele po smrti L.T. in po vložitvi tožbe v tej pravdi). Gre torej za situacijo, ko je toženka po eni stranki bila (le) "formalna" imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v Luciji, kjer ni stanovala, poleg tega tudi uporabnica spornega stanovanja.

Opisano stanje glede na določbo 12. člena ZSR, po kateri uporabnik stanovanja ne more biti hkrati tudi imetnik stanovanjske pravice na drugem stanovanju, povzroča pravno dilemo in terja odgovor na vprašanje, ali dejanska uporaba spornega stanovanja toženki daje pravno zaščito v skladu z 18. členom ZSR. Navedena pravna presoja je narekovala ugotavljanje dejstev, ki so podlaga dokazni oceni o vprašanju, kdaj in zakaj ter v kakšnem obsegu je toženka uporabljala sporno stanovanje in ali je zadovoljevanje stanovanjskih potreb na stanovanju v Luciji opustila. Sprejeta ocena posega tudi na področje uporabe materialnega prava. Prepoved iz 2. odstavka 12. člena ZSR je ob ugotovljeni dejanski podlagi omogočila zanesljivo odločitev: ker je toženka uporabo stanovanja v Luciji trajno opustila že v letu 1988, je s tem na tem stanovanju izgubila stanovanjsko pravico (1. odstavek 19. člena ZSR). Ker je toženka stanovanjsko pravico na stanovanju v Luciji izgubila že najmanj po 6 mesecih trajne neuporabe, ni mogla izgubiti statusa uporabnice spornega stanovanja samo zato, ker proti njej ni bil sprožen postopek v smislu 13. člena ZSR o tem, katero izmed obeh stanovanj naj bi uporabljala.

Revizija sicer iz opisanih dejstev sprejema status toženke kot uporabnice spornega stanovanja, vendar izpodbijani sodbi očita, da "loči stanovanjsko pravico od uporabe stanovanja in zato tolmači določbo 12. člena ZSR tako, da ima nekdo na nekem stanovanju stanovanjsko pravico, na drugem pa faktično uporabo". Ta očitek pa nima utemeljitve, saj sodišče druge stopnje sprejema jasno presojo, da je toženka stanovanjsko pravico na stanovanju v Luciji izgubila (očitno ne glede na datum formalnega prenosa stanovanjske pravice na drugo osebo). Bistvenejši je revizijski očitek, da gre za manipuliranje zaradi prenašanja pridobljene pravice na družinskega člana. Navedeni očitek kljub poseganju v ugotovljeno dejansko stanje, kar na revizijski stopnji ni dopustno, deloma prehaja tudi na področje pravne razlage. Špekulativnost v toženkinem ravnanju (če bi bila dokazana) bi onemogočila pravno razlago, da se je trajno odpovedala stanovanjski pravici na stanovanju v Luciji in zaradi tega tudi ne bi bila deležna stanovanjske zaščite na spornem stanovanju. Izpodbijana sodba (pa tudi sodba sodišča prve stopnje) pa takšno špektulativnost implicitno zavrača v sprejeti dokazni oceni o nagibu toženkine preselitve v sporno stanovanje. Na revizijski stopnji zato ni treba podrobneje ponavljati, da se je toženka trajno preselila k pokojni L.T. zaradi njenega zdravstvenega stanja in s tem povezanih potreb.

Revizijski razlog, zaradi katerega je bila revizija vložena, torej ni podan. Ker revizijsko sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).