Jedro

Iz dikcije 125. člena ZCes-1 izhaja, da se Pravilnik o projektiranju cest, kolikor ni v nasprotju s tem zakonom, uporablja še naprej, vse do uveljavitve ustreznih predpisov na podlagi ZCes-1. Ker je 9. člen ZCes-1 med drugim predvidel tudi sprejetje predpisov na področju projektiranja cest, kamor spada sporni Pravilnik, sodišče pritrjuje stališču organa druge stopnje v pritožbeni odločbi, da njegova uporaba ni v nasprotju ZCes-1. Predlagana postavitev objekta za oglaševanje ne izpolnjuje pogoja oddaljenosti več kot 100 metrov pred oziroma 50 metrov za kanaliziranim križiščem, zato je lokacija predmetnega objekta za obveščanje in oglaševanje zaradi bližine kanaliziranega križišča neustrezna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika za izdajo soglasja za objekt za obveščanje in oglaševanje na parc. št. 1041/1 k.o. ..., v varovalnem pasu glavne ceste G II - 108 odsek ... desno v smeri stacionaže ceste. V obrazložitvi navaja, da je lokacija objekta za obveščanje in oglaševanje neustrezna zaradi premajhne oddaljenosti od križišča. Pri tem se sklicuje na določbo 56. člena Pravilnika o projektiranju cest (v nadaljevanju Pravilnik).

2. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi med drugim navaja, da je raba prostora v varovalnem pasu državne ceste omejena ter da je potrebno poleg 78. člena ZCes-1 upoštevati tudi določbo 66. člena tega zakona, ki se nanaša na posege v varovalni pas državne ceste in terja presojo tudi z interesa njenega varovanja. Pravilnik v tem delu nikakor ni v nasprotju z zakonom, saj zakonske določbe zahtevajo dodatno razčlenitev v podzakonskem predpisu. Pogoja po tretjem odstavku 56. člena Pravilnika pa predlagana postavitev objekta za oglaševanje ne izpolnjuje, čemur tožnik v pritožbi niti ni ugovarjal. 3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da se toženka ne bi smela sklicevati na Pravilnik, saj je prenehal veljati 1. 4. 2011, to je z uveljavitvijo ZCes-1. Prepričan je, da je Pravilnik v nasprotju z ZCes-1, saj omejuje možnost postavljanja objektov obveščanja in oglaševanja, kot jo določa ta zakon. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo toženke z dne 1. 10. 2012, v kateri je sama zavzela stališče, da je Pravilnik v nasprotju z ZCes-1. Po tožnikovem mnenju iz določb 78. člena ZCes-1 namreč izhaja, da postavljanje objektov za obveščanje in oglaševanje znotraj naselij ni omejeno. Ob tem poudarja, da iz elaborata, ki ga je priložil svoji vlogi, izhaja, da predvidena lokacija, na kateri bo stal reklamni pano, ne posega v pregledno polje in se torej nahaja zunaj preglednostnega trikotnika. Prav tako se objekt ne bi nahajal v območju, namenjenemu za prometno signalizacijo. Zato je prepričan, da je lokacija za postavitev objekta za oglaševanje skladna z določbami 78. člena ZCes-1. Meni, da tako v izpodbijani odločbi kot v odločbi organa druge stopnje manjka obrazložitev o odločilnih dejstvih. Sodišču predlaga, da zasliši njegovega zakonitega zastopnika ter izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Med strankama je sporna zavrnitev tožnikove vloge za izdajo soglasja za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje. Ni pa spora o tem, da gre v obravnavanem primeru za postavitev tega objekta v varovalnem pasu državne ceste G II – 108 odsek desno v smeri stacionažne ceste, to je v naselju, in sicer na parc. št. 1041/1 k.o. ...

7. Obveščanje in oglaševanje ureja določba 78. člena ZCes-1, kot pravilno navaja tudi tožnik in ki v tretjem odstavku določa, da se objekti za obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le izven preglednega polja, pregledne berme, preglednostnega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije. Citirana določba je umeščena v VI. poglavje tega zakona z naslovom „Varstvo državnih cest in prometa na njih“. Obravnavani objekt se, kot že navedeno, nesporno nahaja v varovalnem pasu ob državni cesti. Zato je po presoji sodišča pritožbeni organ ravnal pravilno (v skladu s tretjim odstavkom 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), ko je v svoji odločbi dopolnil razloge izpodbijane odločbe tudi z upoštevanjem določbe 66. člena ZCes-1, ki se nanaša na gradnjo oziroma rekonstrukcijo objektov ter izvajanje kakršnihkoli del v varovalnem pasu ob državni cesti, ki je umeščena v isto poglavje ZCes-1 kot prej citirana določba 78. člena. Po prvem odstavku 66. člena ZCes-1 je z namenom preprečitve škodljivih vplivov posegov v prostor ob državni cesti, na državno cesto in prometa na njej ob teh cestah varovalni pas, v katerem je raba prostora omejena. Gradnja in rekonstrukcija objektov ter izvajanje kakršnih koli del na pripadajočih zemljiščih v varovalnem pasu državne ceste so dovoljeni le s soglasjem direkcije (drugi odstavek te določbe). Po tretjem odstavku 66. člena ZCes-1 pa direkcija izda soglasje za gradnjo, rekonstrukcijo objektov ter izvajanje kakršnih koli del na pripadajočih zemljiščih v varovalnem pasu državne ceste, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza. To pomeni, da je za izdajo soglasja za postavitev objekta za oglaševanje v varovalnem pasu državne ceste tudi v obravnavanem primeru potrebno presoditi, ali ne bi bili prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej. S tem v zvezi je tudi pravilno sklicevanje pritožbenega organa na prvi odstavek 5. člena ZCes-1, ki določa, da je prepovedano izvajati ali opustiti kakršna koli dela na javni cesti, na zemljiščih ali na objektih ob javni cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej. Citirane določbe ZCes-1 torej dajejo organu podlago za presojo, ali bi obravnavani objekt za oglaševanje v varovalnem pasu ogrožal varnost prometa na na predmetni državni cesti.

8. Da bi se izvedba del v varovalnem pasu državne ceste presojala le po zgoraj citirani določbi 78. člena ZCes-1, kot meni tožnik, v zakonu torej ni podlage1. 9. Pravilnik o projektiranju cest (v nadaljevanju: Pravilnik, Uradni list RS, št. 91/2005 in 26/2006), uporabi katerega tožnik prav tako ugovarja, pa ureja tehnične zahteve, pogoje in normative, ki se morajo zaradi zagotavljanja prometne varnosti in ekonomičnosti gradnje ter vzdrževanja javnih cest in njihovih elementov upoštevati pri izdelovanju projektne in tehnične dokumentacije, namenjene tako za gradnjo, kot tudi za uporabo in vzdrževanje cest, je bil res sprejet na podlagi prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZJC. Pravilnik v navedenem vsebinskem okvirju ureja tudi uporabo cest v zvezi z obveščanjem oziroma oglaševanjem. Iz dikcije 125. člena ZCes-1 pa izhaja, da se Pravilnik, kolikor ni v nasprotju s tem zakonom, uporablja še naprej, vse do uveljavitve ustreznih predpisov na podlagi tega zakona. Ker je 9. člen ZCes-1 med drugim predvidel tudi sprejetje predpisov na področju projektiranja cest, kamor spada sporni Pravilnik, sodišče pritrjuje stališču organa druge stopnje v pritožbeni odločbi, da njegova uporaba ni v nasprotju ZCes-12. 10. V skladu z določbo tretjega odstavka 56. člena Pravilnika je konstrukcijo in objekte za obveščanje ali oglaševanje dopustno postaviti ob cesti z minimalnim odmikom 5 metrov od zunanjega roba vozišča in na oddaljenosti več kot 100 metrov pred oziroma 50 metrov za kanaliziranim križiščem. Ker predlagana postavitev objekta za oglaševanje tega pogoja nesporno ne izpolnjuje – tožnik takšni ugotovitvi organa namreč ne ugovarja - je stališče upravnih organov obeh stopenj, da je lokacija predmetnega objekta za obveščanje in oglaševanje zaradi bližine kanaliziranega križišča neustrezna, pravilno. Zato so neupoštevne tožbene navedbe, da iz v postopku predloženega elaborata izhaja, da se predvidena lokacija za postavitev reklamnega panoja nahaja zunaj preglednostnega trikotnika in izven območja, namenjenega prometni signalizaciji.

11. Tako sodišče ugotavlja, da sta organa obeh stopenj pri svoji odločitvi upoštevala relevantno dejansko stanje, ki med strankama niti ni sporno, prav tako pa sta svojo odločitev pravilno oprla na citirane določbe ZCes-1 in Pravilnika. Zato tožnik ne more uspeti niti z ugovorom pomanjkljive obrazložitve odločb obeh stopenj.

12. Nenazadnje pa je treba odgovoriti še na tožbeni ugovor, da je pritožbeni organ v odločbi z dne 1. 10. 2012 v drugi zadevi, ki pa je, kot navaja tožnik, po dejanskem stanju in pravni podlagi identična obravnavani zadevi, zavzel stališče, da je 56. člen Pravilnika v nasprotju s petim odstavkom 78. člena ZCes-1. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da je pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) kršena, če organ razsodi v nasprotju z izoblikovano sodno prakso. Ustavno načelo enakega varstva pravic pa ne more biti podlaga za morebitno vzpostavitev enakosti v nepravu. Torej tudi če je organ v po vsebini primerljivem primeru odločil drugače, kot v obravnavani zadevi, to glede na to, da je sodišče presodilo, da je sprejeta odločitev pravilna in zakonita, ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. S sklicevanjem na enakost namreč ni mogoče zahtevati, da bi organi poenotili svojo prakso tako, da bi v vseh primerih odločali napačno.

13. Po vsem povedanem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika je sodišče zavrnilo, saj ob upoštevanju relevantnega dejanskega stanja, ki med strankama ni sporno, izvedba tega dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev v tej zadevi.

1 Glej tudi: sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 93/2016 z dne 1. 2. 2017. 2 Glej tudi: sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 174/2015 z dne 18. 10. 2017.