Jedro

Tožnikove navedbe, da bo moral objekt porušiti, ne izkazujejo težko popravljive škode. Ker naloženega inšpekcijskega ukrepa ni šteti za hujšo škodljivo posledico, tudi nameravana legalizacija in s tem preprečitev rušenja ne more biti pomembna za odločitev.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja, s katero mu je bilo kot lastniku nelegalne gradnje stanovanjskega objekta tlorisnih dimenzij 10,30 m x 11,80 m, višine P+1+M, pokritega z dvokapno streho, na zemljišču s parc. št. 430/12, k.o. ..., naloženo, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti vsa nadaljnja dela na navedenem objektu ter omenjeni nelegalni objekt odstraniti do 30. 10. 2013 (1. in 2. točka izreka). S 3. točko izreka so mu bile za navedeni objekt izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), v 4. točki izreka je bil opozorjen, da bo v primeru, če ne odstrani nelegalne gradnje v postavljenem roku, odstranitev opravljena v izvršilnem postopku po drugi osebi, v 5. točki izreka je odločeno, da se objekt označi kot nelegalna gradnja, s 6., 7. in 8. točko pa je odločeno glede stroškov postopka in plačila upravne takse ter navedeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve. Drugostopni organ je na pritožbo tožnika besedilo 2. in 4. točke izreka nadomestil s tem, da je v 2. točki izreka odločil, da mora tožnik nelegalno gradnjo na svoje stroške odstraniti do 31. 12. 2013 in vzpostaviti prejšnje stanje, v 4. točki pa tožnika opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti iz 2. točke izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki bo opravljen po drugih osebah ali s prisilitvijo. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Tožnik v tožbi predlaga, da se izpodbijana odločba kot nezakonita in nepravilna odpravi ter da se mu povrnejo stroški postopka. Obenem zahteva odložitev njene izvršitve do dokončne odločitve o pridobitvi gradbenega dovoljenja za stanovanjski objekt iz odločbe. V zahtevi navaja, da je za legalizacijo obravnavane nelegalne gradnje pooblastil družbo A. d.o.o., ter da mu le-ta v dopisu z dne 17. 7. 2013 sporoča o opravljenih aktivnostih in o pridobljenih soglasjih v zvezi s pridobitvijo gradbenega dovoljenja, ki ga bo mogoče po predvidevanjih pridobiti do konca leta 2013. Ker pa je po izpodbijani odločbi objekt potrebno odstraniti do 31. 12. 2013, bi mu z izvršitvijo nastala težko popravljiva oziroma nenadomestljiva škoda, saj bi moral objekt porušiti kljub pridobitvi dovoljenja za gradnjo. In ker nelegalna gradnja ne posega v javno korist oziroma v koristi nasprotnih strank, so po mnenju tožnika izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za izdajo začasne odredbe. Tožnik predlaga še, da se opravi glavna obravnava in na njej izvedejo dokazi (z zaslišanjem tožnika in zakonitega zastopnika družbe A. d.o.o.), ki v upravnem postopku še niso bili izvedeni.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, na katerem tožnik temelji svojo zahtevo, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadejala težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

Po prvem odstavku istega člena tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena tožba, kar pomeni, da je izpodbijana odločba izvršljiva ne glede na vloženo tožbo ter da predstavlja odložitev njene izvršitve iz drugega odstavka izjemo od siceršnjega pravila. Odločanje o začasni odredbi zato zahteva restriktiven pristop, predvsem pa citiranih določb ni mogoče širiti na situacije, ki jih zakonsko besedilo ne zajema. Tako se po določbi drugega odstavka izvršitev izpodbijanega akta lahko začasno odloži samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe, kar pomeni, da več od tega ni mogoče predlagati oziroma zahtevati, in da je zato tožnikovo zahtevo za odložitev izvršitve do dokončne odločitve o pridobitvi gradbenega dovoljenja mogoče upoštevati samo v navedenem (časovnem) okviru.

Težko popravljiva škoda iz citiranega drugega odstavka je pravni standard, katerega vsebina se, s stopnjo verjetnosti, ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, ki je resna in ki tožniku neposredno grozi, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta. Izvršitev odločbe gradbenega inšpektorja, s katero se nalaga rušitev objekta, nedvomno povzroči materialno škodo, ki pa, po prav tako ustaljeni upravnosodni praksi, sama zase še ne pomeni težko popravljive škode iz citirane določbe. Gre namreč za škodo, ki je povezana z odstranitvijo nelegalno postavljenega objekta in torej z vzpostavitvijo zakonitega stanja. Tožnikove navedbe o tem, da bo moral objekt porušiti, zato ne izkazujejo težko popravljive škode. In ker naloženega inšpekcijskega ukrepa, kot že rečeno, ni šteti za hujšo škodljivo posledico, tudi nameravana legalizacija in s tem preprečitev rušenja ne more biti pomembna za odločitev. To še posebej velja v konkretnem primeru, ko do vloge za izdajo gradbenega dovoljenja še sploh ni prišlo in je torej legalizacija še povsem negotova. Kolikor bi bila izvedena v predvidenem času (do konca leta 2013), pa se pokaže, da z ozirom na skrajni rok za rušenje iz odločbe (do 31. 12. 2013) zahtevana začasna odredba sploh ni potrebna. Nastanka druge oziroma drugačne škode kot je rušenje nelegalno postavljenega objekta, pa tožnik v zahtevi niti ne zatrjuje.

Glede tožnikovega sklicevanja na javni interes sodišče pojasnjuje, da se odločbe gradbenega inšpektorja izdajajo v javnem interesu in da so praviloma izvršljive takoj ter da je zato odložitev izvršitve v teh zadevah že v načelu v nasprotju z javnim interesom. Okoliščine, ki bi bile močnejše od javnega interesa, je zato treba jasno in določno izkazati, česar pa tožnik ni storil. Predvsem ni uspel izkazati verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe, zato sodišče ni prosojalo, ali je podan nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe, to je sorazmernost med prizadetostjo javne koristi in cilji, ki jih zasleduje začasna odredba.

Sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu za izvedbo dokazov, temveč se je oprlo na dokaze, ki jih je priložil svoji vlogi. Zaradi narave postopka pri izdaji začasnih odredb in dejstva, da je sodišče pri odločanju vezano na kratek rok, namreč sodišče ne izvaja dokazov na naroku. Tožeča stranka mora izpolnjevanje zakonskih pogojev, vključno z zatrjevano verjetnostjo težko popravljive škode, izkazati že v vloženi zahtevi.

In ker po povedanem tožnik ni izkazal, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda, ni izpolnjen pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe. Sodišče je zato njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.