Jedro

Sodišče je napačno, kot to pravilno izpostavlja pritožba, ugotovilo dejansko stanje glede nekaterih drugih okoliščin, in sicer v delu, da se tožnik zoper bivanjske razmere ni nikoli pritoževal, prav tako pa zmotno ni upoštevalo, da v času pripora v ZPKZ Maribor ni podal nobene prošnje za opravljanje dela; ta je bila podana le v času pripora v ZPMZKZ Celje. Upoštevaje po tožeči stranki neprerekane trditve, ki jih je postavila toženka že tekom postopka na prvi stopnji, da je tožnik, priprt 12. 5. 2009, pripor do 16. 5. 2009 prestajal v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje (ZPMZKZ Celje), nakar je bil premeščen v pripor v Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor (ZPKZ Maribor), kjer se je nahajal do 15. 10. 2010, medtem ko je ponovno odrejeni pripor od 4. 11. 2010 do 2. 3. 2011 prestajal v ZPMZKZ Celje, pri čemer so bile okoliščine razmer v priporu primerljive, ob tem, ko se med pravdnima strankama ni izkazalo za sporno, (1) da tožnik v času prestajanja pripora v ZPKZ Maribor ni podal nobene prošnje za opravljanje dela, kot tudi, (2) da se v času pripora ni pritoževal nad bivanjskimi razmerami, pritožbeno sodišče odpravlja prvostopno kršitev neupoštevanja neprerekanih dejstev z vplivom na pravilnost in zakonitost sodbe v zvezi z nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu in izreku o stroških (odločitev pod točko I in III izreka) spremeni tako:

-da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke še za nadaljnjih 3.195,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 12.141,00 EUR za čas od 21. 7. 2019 do vključno 20. 9. 2019, ter

-da se znesek 1.494,19 EUR v točki III izreka sodbe nadomesti z zneskom 691,59 EUR.

II.Nadaljnja pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem a nespremenjenem delu odločitev pod točko I in III izreka.

III.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 80,32 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 12. marca 2024 razsodilo:

-pod točko I izreka, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki poleg odškodnine, prisojene z delno sodbo na podlagi pripoznave P 31/2020 z dne 14. 4. 2024, še odškodnino v znesku 15.336,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2019 dalje do plačila;

-pod točko II izreka, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 29.385,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2019 dalje; in

-pod točko III izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.494,19 EUR pravdnih stroškov roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka.

2.Pritožbo zoper sodbo vlaga tožena stranka, ki izpodbija prisodilni del sodbe in izrek o stroških (odločitvi pod točko I in III izreka), ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, in podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oboje s stroškovno posledico.

V pritožbi zatrjuje, da je ne glede na pravnomočnost vmesne sodbe z dne 11. 10. 2022 o temelju in kasnejšo delno pripoznavo tožbenega zahtevka v znesku 13.419,00 EUR (21,00 EUR na dan odvzema prostosti), prisojena odškodnina neutemeljena oz. podredno previsoka in odstopa od načela pravične odškodnine. Ker ne navaja relevantne sodne prakse, je sodba pomanjkljiva (14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP). Nadaljnja kršitev, zaradi katere preizkus ni mogoč, je podana, ker sodba glede angažiranja izvedenca psihiatrične stroke, čeprav za njegovo določitev zaradi nekonkretiziranih trditev ni bilo podlage, ne vsebuje obrazložitve, na podlagi katerih dejstev oz. navedb tožeče stranke, ki jih je štelo za zadosti konkretizirane, je sodišče določilo izvedenca. Sodišče v bistvenem odločitev glede dodatnega zneska odškodnine nepravilno opre ravno na izvedensko mnenje, ki je nadomestilo nekonkretizirane trditve tožeče stranke glede pavšalno zatrjevanih duševnih bolečin in poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi spornega pripora. Tudi zaključek, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik že pred prvo odreditvijo pripora užival Helex, predstavlja sicer neutemeljen zaključek, ki je izven trditvene podlage tožeče stranke. Zato sporni pripor tožeči stranki ni povzročil poslabšanja zdravstvenega stanja na način, da pred priporom ni jemala nobenih zdravil, po spornem priporu pa je bila primorana začeti uživati pomirjevala in uspavala, ki jih jemlje še sedaj, sodišče pa se do takšnih konkretnih navedb tožene stranke in mnenja izvedenca ni opredelilo, čeprav je izvedeniško mnenje sprejelo kot strokovno pravilno, objektivno in korektno, kar predstavlja nasprotovanje in nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih v sodbi (očitek absolutno bistvene kršitve določb iz 14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP). Zmoten je zaključek o duševnih bolečinah po odreditvi pripora, ki je hkrati nesklepčen nadaljnjemu zaključku, da tožnik ni trpel duševnih bolečin (23. tč. obrazložitve), oz. da odvzem prostosti na tožnikovo osebnost ni imel veliko vpliva in se ni razvila kakšna huda trajna psihična motnja (24. tč. obrazložitve). Pri individualizaciji prisojenega zneska odškodnine je sodišče zanemarilo okoliščino, da je bila tožeča stranka predhodno že v priporu oz. zaporu in ji je bila okoliščina odvzema prostosti znana. Sklicuje se tudi na nerazumljivost in nasprotovanje razlogov o odločilnih dejstvih (predpisan Helex tožniku že pred nastopom pripora/po toženi stranki nedokazano tožnikovo jemanje pomirjevala že pred prestajanjem pripora ter zaključek o nemožnosti razmejitve predhodnih psihičnih težav od tistih zaradi odrejenega pripora vsled pomanjkljivih in nekonsistentnih podatkov/zaključek, da so skoraj vse zatrjevane psihične težave posledica odrejenega pripora), s čimer uveljavlja absolutno bistveno kršitev procesnih pravil na podlagi 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

V zvezi z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja, da tožnik ni bil zaposlen ravno zaradi pripora, sodišču očita, da se ni opredelilo do nobenega izmed njenih pravočasnih in argumentiranih ugovorov. Navajala je namreč, da tožnik ni nikoli zaprosil za delovno dovoljenje, ter da glede na izjavo potencialnega delodajalca o zadovoljstvu s tožnikovim opravljenim poskusnim delom (to se opravlja na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi), zaradi česar so z njim sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 6. 2009, priložena pogodba o zaposlitvi, podpisana le s strani delodajalca 15. 5. 2009, ne pa tudi s strani tožnika, ne predstavlja sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zato zaradi pomanjkljivosti sodbe, zaradi katerih se ta ne more preizkusiti, graja bistveno kršitev določb pravdnega postopka na podlagi 14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP.

Napačno ugotovljeno dejansko stanje uveljavlja tudi v zvezi s presojo pogojev prestajanja pripora. V okviru okoliščine, ki je dodatno vplivala na tožnikove duševne bolečine, je sodišče zmotno upoštevalo ugotovljeno nemožnost opravljanja dela, saj je prezrlo, da tožnikovi prošnji za opravljanje dela v ZPKZ Celje ni bilo ugodeno, ker v zavodskih delavnicah v tistem obdobju ni bilo potrebe po delu, kar je objektivni razlog, medtem ko tožnik v ZPKZ Maribor ni podal nobene prošnje za opravljanje dela. Očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka na podlagi 14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP, ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in pomanjkljivo obrazloženi. Kot napačno in v očitnem nasprotju z najnovejšo sodno prakso VS RS (II Ips 71/2023) označuje stališče sodišča, ki je zanemarilo, da se tožnik glede bivanjskih in higienskih razmer v času prestajanja pripora ni pritoževal, in vztraja, da neugodne posledice prestajanja pripora niso presegle tistih, ki neizogibno spremljajo odvzem svobode. V nasprotju z njenimi in po tožniku neprerekanimi navedbami glede možnosti gibanja tožnika na prostem je sodišče še zmotno zaključilo, da je tožnik imel možnost gibanja zunaj priporniške sobe zgolj eno uro na dan (namesto dve uri), prav tako pa uveljavlja procesno kršitev iz prvega odstavka 214. člena ZPP, na podlagi katerega bi moralo sodišče neprerekana dejstva šteti za priznana, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Sodišču tudi očita napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava glede zaključka o odgovornosti za tožnikovo izpostavljenost v medijih. Graja stališče, da je bil ravno kazenski postopek zoper tožnika razlog, da se je njegova fotografija pojavljala v medijih, in da v kolikor zoper tožnika ne bi bil odrejen pripor oz. se ne bi vodil kazenski postopek, ne bi prišlo do objave članka s tožnikovim imenom v časopisu Večer. Sklicuje se na tožnikove lastne navedbe, da ga je bolj kot pripor prizadel sam tek kazenskega postopka, za slednjega, ki se ni končal z obsodilno sodbo, pa navaja, da ne predstavlja nedopustnega ravnanja državnih organov, za katerega bi bil tožnik upravičen do odškodnine. Sodišče se tudi ni opredelilo do konkretnih ugovorov tožene stranke, zato je zaradi nepreverljivosti sodbe storjena bistvena kršitev postopka na podlagi 14. tč. 2. odstavka 339. čl. ZPP.

3.Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje, ki jo izpodbija le tožena stranka, preizkusilo v pritožbeno izpodbijanem delu in v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z 2. odstavkom 339. člena istega zakona) in glede pravilne uporabe materialnega prava (člen 341 ZPP).

6.Sodišče prve stopnje se je v točkah 9 do 10 obrazložitve izpodbijane sodbe glede odmere odškodnine iz naslova neupravičenega pripora po 1. točki prvega odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pravilno oprlo na pravno podlago, povzeto v citiranih točkah, in v točki 11 podalo pravilno pravno razlogovanje o tem, kaj pri odmeri višine praviloma enotne denarne odškodnine narekujeta načeli individualizacije in objektivne pogojenosti. Pritožbeno sodišče se takšnemu razlogovanju v celoti pridružuje.

7.Sodba sodišča prve stopnje, četudi se ne sklicuje na relevantno sodno prakso, v točkah 18 do 25 obrazložitve vsebuje vse potrebne razloge glede prisojene škode tožniku in njene višine; sodbo je tako mogoče preizkusiti. Zgolj nenavedba judikatov, ob tem, ko je prvostopno sodišče uporabilo v sodni praksi uveljavljeni princip priznavanja škode z uporabo dnevne postavke (kakor v odločitvah II Cp 2101/2017 in II Cp 633/2017, na kateri se sklicuje pritožnica), zato ne predstavlja pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8.Nadaljnji obširni pritožbeni očitki, katerih bistvo je, da tožeča stranka ni podala konkretiziranih navedb o duševnih bolečinah kot posledici pripora, sodišče pa je kljub temu določilo izvedenca psihiatrične stroke, ki je nedopustno nadomestil nekonkretizirano trditveno podlago, in nanj oprlo svoje zaključke, pri čemer ni obrazložilo, katere so tiste navedbe, ki jih šteje za konkretizirane, glede na ugovor tožene stranke, so zmotni. Upoštevaje trditveno podlago pravdnih strank, povzeto v točkah 3 do 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, ob tem, ko sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih njen preizkus ne bi bil mogoč, pritožnica z vsebino takšne graje, povzeto v drugem odstavku točke 2 te obrazložitve, in ob tem, ko morebitne druge kršitve opredeli, ne more uspešno uveljavljati kršitve absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.Nadaljnje pritožbene navedbe, da je sodišče v bistvenem delu svojo odločitev glede odškodnine oprlo prav na izvedensko mnenje, ki nadomešča nekonkretizirano trditveno podlago tožeče stranke glede pavšalno zatrjevanih duševnih bolečin in poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika zaradi pripora, so nekonkretizirane. Sodna praksa se je že izrekla, da striktna razlaga pravila o mejah pritožbenega postopka iz 350. člena ZPP pritožbenemu sodišču nalaga, da upošteva zgolj pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne. Morebitna kršitev strankine pravice do izjave predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato mora pritožnik, ki uveljavlja takšno procesno kršitev, natančno opisati procesno dejstvo, na katerega navezuje procesno tezo o obstoju procesne kršitve. Če trdi, da je prvostopno sodišče nedopustno nadomestilo nekonkretizirano trditveno podlago glede pavšalno zatrjevanih duševnih bolečin in nato nanjo v bistvenem oprlo odločitev glede odškodnine, mora opredeliti, katera je ta pomanjkljiva trditvena podlaga, v kateri vlogi oziroma na katerem naroku jo je stranka podala, kot tudi, s katero nedopustno vsebino izvedenih dokazov je bila nadomeščena. Naloga pritožbenega sodišča je nato, da preveri resničnost trditev o zatrjevanem procesnem dejstvu ter v nadaljevanju v primeru pritrdilnega odgovora še, ali ustreza procesni kršitvi. Tožena stranka v pritožbi ni konkretizirala, katere so po njeni oceni pomanjkljive trditve o tožnikovih duševnih bolečinah, niti v kateri vlogi ali na katerem naroku jih je tožeča stranka podala, kot tudi ne, s katero konkretno nedopustno vsebino izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra so bile te pomanjkljive trditve nadomeščene. S sklicevanjem na nepredloženi zdravstveni karton iz Švice in na po končanem priporu podatkovno preveč časovno oddaljeni zdravstveni karton osebnega zdravnika v R Sloveniji, ter na lastno zaslišanje, s čimer celo sama zatrjuje neizpolnjenost dokaznega bremena, ne more uspešno uveljavljati zatrjevane graje sodišču o nedopustnem preseganju trditvene podlage. Takšnih pritožbenih očitkov sodišče druge stopnje zato ne more preizkusiti, temveč lahko nanje odgovori le, da ni podana nobena izmed kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10.So pa v zvezi z grajo o pomanjkljivi trditveni podlagi tožeče stranke, ki jo je sodišče, tako pritožba, preseglo, konkretizirane pritožbene navedbe glede tožnikovega uživanja pomirjevala Helex.⁴ Vendar se je prvostopno sodišče opredelilo do tožnikovega jemanja zdravila Helex v času pripora in razloga zanj (psihične težave v času pripora), kar je obrazložilo v točki 19 obrazložitve, kot tudi o predhodnih psihičnih težavah, ki jih pri tožniku ni ugotovilo (točki 16 in 17 obrazložitve). Ob navedenem pritožnica z grajo, upoštevaje, da v zvezi z očitki neopredelitve do njenih navedb, da odrejeni pripor ni povzročil poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja na način, da pred priporom ni jemal nobenih zdravil - pomirjeval, ki jih je bil primoran začeti uživati po priporu, oz. do njenih navedb v zvezi z ugotovitvami izvedenca, ne uveljavlja kršitve zaradi pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ne more uspeti z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne glede na navedeno tudi sicer ni pritrditi pritožbeni navedbi o neutemeljeni prevalitvi negativnega dokaznega bremena na toženo stranko. Po tem, ko je tožnik zanikal, da bi pred odrejenim priporom jemal kakšna psihoaktivna zdravila (prva pripravljalna vloga), kar je negativno dejstvo, je namreč dokazno breme, ki je po materialnem pravu sicer na tožeči stranki, prešlo na toženo stranko, ki ga ni izpolnila, kot je ugotovilo tudi prvostopno sodišče.⁵ Nadaljnji graji, da toženi stranki v zvezi z dokazovanjem jemanja pomirjevala v času pred odreditvijo pripora ni bila dana možnost kontradiktornega postopka, in da naziranje sodišča predstavlja zanjo presenečenje, ni pritrditi. Tožena stranka se je namreč že v odgovoru na tožbo sklicevala na pavšalnost tožnikovih navedb glede duševnih bolečin, nakar se je v prvi pripravljalni vlogi s tem, ko se je sklicevala na neizpolnjeno dokazno breme tožnika, tudi izrecno opredelila do tožnikovih navedb iz njegove prve pripravljalne vloge, v kateri je tožnik, sklicujoč se na "Vprašalnik: prva ocena samomorilne ogroženosti"⁶, navajal, da pred odrejenim priporom ni jemal nobenih psihoaktivnih zdravil, ki jih je potreboval šele v posledici odreditve pripora. Graja, da sodišče ni upoštevalo, da tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik pred priporom po potrebi jemal Helex 0,25 mg, kar kaže na določene predhodne psihične težave, predstavlja selektivno sklicevanje na izvedenčeve ugotovitve, do česar se je sodišče opredelilo v točki 17 obrazložitve, ko je, upoštevaje celotno oceno izvedenca, povzelo, da zgolj na podlagi enega predpisanega zdravila brez zapisa diagnoze ni moč zaključiti o tožnikovih psihičnih težavah že pred odreditvijo pripora.

11.Če je pritožničin očitek o nesklepčnosti zaključkov razumeti kot zatrjevano nasprotje med odločilnimi razlogi, graja ni utemeljena. Ni najti nasprotja v ugotovitvah sodišča, da je tožnik dokazal, da je po odreditvi pripora trpel duševne bolečine (18. točka obrazložitve), in nadaljnjimi (23. točka obrazložitve), vsebovanimi v zapisu, da tožnik ni trpel duševnih bolečin zaradi odrejenega pripora, upoštevaje kontekst tega slednjega zapisa in oceno izvedenca, na katero se je sodišče oprlo.⁷ Sodba kljub očitni pisni napaki sodišča zaradi izpuščenih besed "ne pomeni", omogoča preizkus. Da bi šlo za nasprotje v nadaljnjem zapisu pod točko 24 obrazložitve (ker odvzem prostosti na tožnikovo osebnost ni imel veliko vpliva, in se pri njem ni razvila kakšna huda trajna psihična motnja), kar pritožba sicer povzema selektivno, pritožnik ne izkaže. Prav tako sodba najprej s povzemanjem izvedenskega mnenja⁸ v točki 16 obrazložitve (zadnji odstavek) ter nato z razlogovanjem v točki 17 omogoča preizkus; nasprotij med ugotovitvijo sodišča, da je imel tožnik že pred odreditvijo pripora predpisan Helex (točka 16 obrazložitve),⁹ da pa so njegove psihične težave v obsegu, kot jih je ugotovilo sodišče, izključno posledica obravnavanega pripora, pritožba ne izkaže. Pritožnik tudi ne opredeli kršitve, ko sodišču očita, da je pri odmeri odškodnine zanemarilo, da je bila tožniku okoliščina odvzema prostosti že znana zaradi predhodnega pripora/zapora.

12.O tožnikovih duševnih bolečinah zaradi nezaposlitve in neizdanega delovnega dovoljenja ter zaradi izpostavljenosti v medijih kot posledic odrejenega pripora se je prvostopno sodišče opredelilo v točkah 22 in 21 obrazložitve. Res skopo, vendar obrazložitev omogoča preizkus, zato ni podana uveljavljana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zapisani razlogi namreč razumljivo pojasnjujejo tako dokazno oceno¹⁰ ugotovljenih dejstev kot sprejete materialnopravne zaključke. Pritožba z v točki 2 te obrazložitve povzetimi očitki neobrazloženo izpodbija dokazno oceno. Ob tem, ko tožena stranka ni obrazloženo prerekala navedb tožnika iz njegove prve pripravljalne vloge, s katerimi je ta odgovoril na njene navedbe iz odgovora na tožbo, da je tožnik za opravljanje dela v R Sloveniji potreboval delovno dovoljenje, za katerega ni nikoli zaprosil, in sicer, da za delovno dovoljenje zaprosi delodajalec, pritožba s ponavljanjem navedb, da za delovno dovoljenje tožnik ni nikoli zaprosil, ne izkaže zmotnosti zaključka o tožnikovi nezaposlitvi ravno zaradi pripora. Ugotovljeno izpostavljenost v medijih, zaradi česar se je počutil osramočenega, je sodišče navezalo ne le na tek kazenskega postopka, temveč tudi na odrejeni pripor; slednje pritožba tudi sama povzema. Pritožbeno sodišče ponavlja, da pritožnik z vsebino graje, povzete v drugem odstavku točke 2 te obrazložitve, sklicujoč se na neopredelitev sodišča do njegovih ugovorov, ker gre za relativno kršitev, ki je pritožbeno sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, ne more uspešno uveljavljati zatrjevane kršitve absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ob tem, ko druge kršitve ne opredeli.

13.Glede neustreznih razmer med trajanjem pripora je prvostopno sodišče ob tem, ko je ugotovilo, da je tožnik s sopripornikom bival v sobi velikosti 10 m2, od tega sta 2 m2 predstavljala sanitarne prostore, kar pritožbeno ni sporno, v skladu z merili ESČP, kot to vse izhaja iz 20. točke obrazložitve, kadar se pomanjkanje prostora ne šteje kot odločilni dejavnik, pravilno presojalo obstoj drugih konkretno zatrjevanih okoliščin, ki so vplivale na tožnikovo bivanje v priporu in na njegove duševne bolečine, česar vse pritožba prav tako ne izpodbija. Svojo presojo je utemeljilo v točki 20 obrazložitve, ki omogoča preizkus odločitve, zato pritožbena graja o pomanjkljivi obrazložitvi in zatrjevani kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po oceni drugostopnega sodišča ni podana. Prav tako ni utemeljen očitek o napačni uporabi materialnega prava zaradi razloga (pritožbeno ponovljeno zatrjevana objektivnost) ugotovljene zavrnitve tožnikove prošnje za opravljanje dela s strani Uprave zaporov. Zavrnitev dela je sodišče utemeljeno upoštevalo kot okoliščino, ki vpliva na višino odškodnine, kot je to pravilno obrazložilo in se navezalo na zgolj omejeni čas gibanja izven priporniške sobe dnevno. Vendar pa je napačno, kot to pravilno izpostavlja pritožba, ugotovilo dejansko stanje glede nekaterih drugih okoliščin, in sicer v delu, da se tožnik zoper bivanjske razmere ni nikoli pritoževal, prav tako pa zmotno ni upoštevalo, da v času pripora v ZPKZ Maribor ni podal nobene prošnje za opravljanje dela; ta je bila podana le v času pripora v ZPMZKZ Celje. Upoštevaje po tožeči stranki neprerekane trditve, ki jih je postavila toženka že tekom postopka na prvi stopnji, da je tožnik, priprt 12. 5. 2009, pripor do 16. 5. 2009 prestajal v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje (ZPMZKZ Celje), nakar je bil premeščen v pripor v Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor (ZPKZ Maribor), kjer se je nahajal do 15. 10. 2010, medtem ko je ponovno odrejeni pripor od 4. 11. 2010 do 2. 3. 2011 prestajal v ZPMZKZ Celje, pri čemer so bile okoliščine razmer v priporu primerljive, ob tem, ko se med pravdnima strankama ni izkazalo za sporno, (1) da tožnik v času prestajanja pripora v ZPKZ Maribor¹¹ ni podal nobene prošnje za opravljanje dela, kot tudi, (2) da se v času pripora ni pritoževal nad bivanjskimi razmerami, pritožbeno sodišče odpravlja prvostopno kršitev neupoštevanja neprerekanih dejstev z vplivom na pravilnost in zakonitost sodbe¹² v zvezi z nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem in pritožbi v tem delu sledi kot utemeljeni.

14.Tudi v nadaljevanju, ko pritožba glede ugotovitve o možnosti gibanja tožnika na prostem, zunaj priporniške sobe zgolj eno uro na dan, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšno pritožbeno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP utemeljeno. Neprerekana dejstva namreč štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP), zaradi česar teh dejstev ni potrebno dokazovati; prvostopno sodišče, ki je v okviru dokaznega postopka najprej ugotavljalo dejstva, ki med pravdnima strankama niso bila sporna, konkretno dejstvo o možnosti, da se tožnik na prostem giblje dve uri dnevno, je kršilo procesna pravila iz 214. člena ZPP, ko je nato v nasprotju z neprerekanimi navedbami zaključilo, da se je tožnik na prostem lahko gibal eno uro dnevno.¹³ Procesna kršitev je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, kar je kršitev, ki jo je lahko drugostopno sodišče odpravilo samo.

15.Zaradi v obeh predhodnih točkah drugače ugotovljenih dejstev, ki se nanašajo na bivanjske razmere med prestajanjem pripora, in vplivajo na poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, je pritožbeno sodišče ocenilo, da pravična denarna odškodnina tožniku ob upoštevanju trajanja pripora, pri čemer skrb zaradi partnerke z odražanjem v duševnem trpljenju tožnika pritožbeno ni več sporna, znaša 40,00 EUR¹⁴ na dan. Takšna višina ustreza intenzivnosti in trajanju ugotovljenih duševnih bolečin tožnika, ustrezno pa izraža tudi kriterij objektivne pogojenosti. Ob med pravdnima strankama tekom postopka nespornem dejstvu, da se je tožnik v priporu nahajal 639 dni, znaša skupna odškodnina 25.560,00 EUR, oz. upoštevaje delno izplačilo v višini 13.419,00 EUR, še 12.141,00 EUR (v presežku za 3.195,00 EUR spremenjena odločitev terja zavrnitev zahtevka).

16.Pritožnica nadalje kot materialno pravno zmotno graja odločitev glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Navaja, da je bil predhodni zahtevek tožeče stranke zakonitemu zastopniku toženke posredovan na podlagi določbe 2. odst. 539. čl. ZKP, ki izrecno napotuje na uporabo določb v zvezi s predhodnim postopkom Zakona o državnem odvetništvu. Zakonske zamudne obresti lahko tečejo od 20. 9. 2019 in ne že od 20. 7. 2019 dalje.

17.Pritrditi gre pritožbi, upoštevaje določbo četrte alineje prvega odstavka 35. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv), da se predhodni postopek konča najkasneje po poteku treh mesecev od začetka predhodnega postopka, če stranke niso sklenile sporazuma o mirni rešitvi spora (četrta alineja 1. odst. 35. čl. ZDodv). Upoštevajoč med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da je tožena stranka tožnikov zahtevek v predhodnem postopku prejela dne 20. 6. 2019, pravilna uporaba materialnega prava (člena 299 in 378 OZ), na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti tudi uradoma, narekuje spremembo v tem delu odločitve ter posledično zavrnitev teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega dela (12.141,00 EUR) za čas od 21. 7. 2019 do vključno 20. 9. 2019.

18.Utemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, in sicer, ko graja tožeči stranki priznane stroške v višini 900 točk za predpravdni postopek, opirajoč se na tar. št. 19/1 v zvezi s tar. št. 42/1 OT, kar uveljavlja kot napačno uporabo materialnega prava zaradi neupoštevanja 36. čl. ZDOdv.

19.Citirani člen med drugim določa, da vsaka stranka nosi svoje stroške predhodnega postopka.¹⁵ Tožeča stranka zato ni upravičena do povračila 900 odvetniških točk, priznanih ji za predpravdni postopek, tudi sicer pa spremenjena odločitev terja prilagoditev stroškovne odločitve, ob tem, ko pritožnica tudi sicer izpodbija zaključek glede povračila stroškov v III. točki izreka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ob obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah 29 do 36, znaša nov uspeh tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje 44 % (od prvotno zahtevanih 58.140,00 EUR je uspela s skupno 25.560,00 EUR), toženkin pa 56 %. Glede na po sodišču prve stopnje odmerjene potrebne pravdne stroške obeh pravdnih strank, odmera katerih pritožbeno, razen priznanih 900 točk tožeči stranki za predpravdni postopek, kot je pritožbeno sodišče to predhodno že obrazložilo, ni bila izpodbijana, in ugotovljen nov uspeh, je tako tožeča stranka upravičena do povrnitve 2.955,55 EUR (kolikor znaša 44 % od 6.717,17 EUR), tožena stranka pa do 2.263,96 EUR (kolikor znaša 56 % od 4.042,78 EUR). Po medsebojnem pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 691,59 EUR namesto 1.494,19 EUR, kolikor je slednji prisodilo sodišče prve stopnje.

20.Pritožba toženke je tako delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v prisodilnem delu spremenilo, glede na oceno, da je mogoče v pritožbenem postopku odpraviti ugotovljeno kršitev pravdnega postopka brez obravnave (člen 355 in prva alineja 358. člena ZPP), upoštevaje ob tem trditve, ki sta jih pravdni stranki podali pravočasno med postopkom na prvi stopnji oz. upoštevaje pravilno uporabo materialnega prava iz 341. člena ZPP (odmera višine odškodnine, obrestni in stroškovni del; člen 358 ZPP). Nadaljnjo pritožbo je kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu izpodbijanega prisodilnega dela potrdilo (353. člen ZPP). Sodišču prve stopnje se sicer niso pripetile nobene od absolutnih bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

21.Tožena stranka je s pritožbo uspela v višini 21 % (od pritožbeno izpodbijanih prisojenih 15.336,00 EUR je uspela z dodatno zavrnjenimi 3.195,00 EUR). Zato je v tem deležu upravičena tudi do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 80,32 EUR; predstavlja jih nagrada za sestavo pritožbe po tar. št. 22/1 v zvezi s tar. št. 19/1 OT v višini 625 namesto priglašenih 1000 točk (upoštevaje vrednost pritožbeno izpodbijanega prisodilnega dela prvostopne odločitve), zvišana za 2 % materialne stroške v višini 12,5 točk, kar skupaj znaša 637,5 točk oz. upoštevaje vrednost točke (0,60 EUR), 382,50 EUR. Glede na pritožbeni uspeh tožene stranke ji je tako tožeča stranka dolžna povrniti 80,32 EUR, v primeru plačilne zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje, kot to izhaja iz izreka.

-------------------------------

1Določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

2Ustava RS, Obligacijski zakonik (OZ), Protokol št. 7 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP).

3Primerjaj VS RS II Ips 25/2020 z dne 18. 9. 2020.

4Z vsebino, da je tožeča stranka v tožbi navajala le, da ji je bil (v priporu, kot zaradi večje jasnosti dodaja pritožbeno sodišče) predpisan antidepresiv Helex, katerega redno uživa še danes, sodišče pa je zmotno zaključilo, da zgolj na podlagi enkrat predpisanega pomirjevala Helex v letu 2007 ni mogoče zaključiti, da je imel tožnik že pred odreditvijo pripora psihične težave, še posebej - tako pritožba - ker tudi iz izvedeniškega mnenja izhaja, da "zapis, da je pred časom po potrebi jemal Helex 0,25 mg, izkaže le dejstvo, da je določene psihične težave imel že prej (po lastnem izkazu je že bil v priporu oz. zaporu)".

5Glej točki 17 in 23 obrazložitve izpodbijane sodbe.

6Priloga na B28.

7Z vsebino, "da dejstvo, da tožniku pomirjevala niso bila predpisana ves čas, ne pomeni, da zaradi odrejenega pripora ni trpel duševnih bolečin" (l. št. 191 spisa).

8Tudi glede uporabljenega termina "razmejitve" in besedne zveze "skoraj vse posledice".

9Glej točko 10 te obrazložitve.

10V povezavi s točko 7 obrazložitve, kjer so navedeni po sodišču izvedeni dokazi, med drugim tožnikova izpoved, Pogodba o zaposlitvi (A9) in Potrdilo o opravljeni poskusni dobi (A10).

11Kjer se je nahajal približno 17 mesecev v primerjavi s priporom v ZPMZKZ Celje, kjer je preživel cca 4 mesece.

12Podrobneje o razlogih v točki 14 te obrazložitve.

13Kot je sicer izpovedal.

14Namesto 45,00 EUR na dan, kot je to ocenilo prvostopno sodišče.

15Torej tiste, nastale na podlagi 27. člena ZDOdv.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 542 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.