Jedro

Pravdni stranki sta sicer imeli pravico, da bi tudi drugače uredili vsebino dogovorjene predkupne pravice (velja načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, 10. člen ZOR), vendar te možnosti nista uporabili. Zato je mogoče vsebino med njima dogovorjene predkupne pravice in način njenega uveljavljanja presojati le po določbah členov 527 - 532 ZOR. Po teh zakonskih določbah pa za kršitev predkupne pravice ne zadostuje, da predkupni zavezanec "nedvomno izraziti voljo, da stvar prodaja", čeprav pri tem predkupnemu upravičencu "ne navede pogojev prodaje".Takšno ravnanje predkupnega zavezanca ne pomeni nič drugega kot ponudbo predkupnemu upravičencu, da se pogajata in morda pogodita za sklenitev prodajne pogodbe o predmetu predkupne pravice - in to, gledano s stališča določb členov 527 - 532 ZOR, neodvisno od predkupne pravice.

Izrek

1) Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku po tožbi se zavrže. 2) Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi revidenta se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo odločilo o tožbenih zahtevkih iz tožbe in iz nasprotne tožbe. O prvem je odločilo, tako da je obdržalo v veljavi svoj nalog za izpraznitev poslovnega prostora - s katerim je na podlagi odpovedi tožnika naložilo revidentu, da mora do 31.5.1991 izprazniti poslovni prostor v izmeri 14,22 m2 v pritličju stanovanjske hiše ... Zahtevek iz revidentove nasprotne tožbe je zavrnilo z utemeljitvijo, da je ta zahtevek - po katerem naj bi bil tožnik - nasprotni toženec dolžan skleniti z revidentom kupoprodajno pogodbo, katere predmet bi bila prodaja 1/17 nepremičnine stanovanjske hiše, kar v naravi predstavlja poslovni prostor v pritličju stavbe, izmere 14,22 m2, za kupnino 633.618,00 sit - neutemeljen, ker nasprotni tožnik iz naslova dogovorjene predkupne pravice v ugotovljeni dejanski situaciji takega zahtevka ni pridobil. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo toženca - nasprotnega tožnika in v celoti potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je kot popolne in pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pridružilo pa se je tudi njegovi pravni presoji in poudarilo, da je šlo med pravdnima strankama le za pogajanja o prodaji najetega poslovnega prostora in ne za uveljavljanje predkupne pravice nasprotnega tožnika, predkupni upravičenec pa ima zahtevek za sklenitev pogodbe le v primeru kršitve predkupne pravice.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec - nasprotni tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero izpodbija sodbo v celoti (tj. glede odločitve o zahtevkih po obeh tožbah) in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh sodb in novo sojenje na prvi stopnji.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožnik - nasprotni toženec na vročeno revizijo ni odgovoril, Javni tožilec R Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni dovoljena v tistem delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku tožnika, medtem ko v preostalem delu ni utemeljena. 1) K odločitvi o delnem zavrženju revizije: V pravdni zadevi po tožbi tožnika zoper toženega revidenta zaradi izpraznitve poslovnega prostora gre za premoženjskopravni spor iz člena 382.2 ZPP. V takih premoženjskopravnih sporih ni revizije, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela sodbe ne presega zneska, navedenega v tej zakonski določbi - in sicer navedenega v tistem besedilu te zakonske določbe, ki je veljalo tedaj, ko se je spor začel (tako po prehodnih določbah novel ZPP Ur.l. SFRJ 74/87-20/90 in Ur.l. RS 55/92). Spor v tej pravdni zadevi se je začel z vložitvijo odpovedi najemne pogodbe dne 30.5.1990. Tedaj je bila v členu 382.2 ZPP določena vrednost spornega predmeta, ki jo mora presegati vrednost izpodbijanega dela sodbe, da bi bila revizija dovoljena, v znesku 8.000,00 din (sedaj prav toliko sit). Tožnik je v tožbi (odpoved najema poslovnega prostora je po vložitvi ugovora zoper izpraznitveni sodni nalog namreč dobila pomen tožbe) navedel vrednost spornega predmeta 500,00 din (sedaj prav toliko sit). Ta navedba vrednosti spornega predmeta je odločilna (člen 35.1 v zvezi s členom 40.2 ZPP), ker sodišče ni na način in v roku iz člena 40.3 ZPP ugotovilo drugačne vrednosti spornega predmeta. Navedba drugačne vrednosti (30.000,00 sit) v uvodu sodb prve in druge stopnje ni upoštevna, ker nima podlage v sklepu iz člena 40.3 ZPP.

Za presojo dovoljenosti revizije (člen 382.2 ZPP) upoštevna vrednost spornega predmeta po tožnikovi tožbi zoper revidenta (500,00 sit) ne presega upoštevne mejne vrednosti za dovoljenost revizije (8.000,00 sit). Zato je bilo treba v tem delu revizijo na podlagi določbe 392. člena ZPP zavreči. 2) K odločitvi o delni zavrnitvi revizije: Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354.2 ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Neutemeljena je revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločitvi o revidentovem nasprotnem tožbenem zahtevku. Pri ugotovljenih dejstvih, ki so obvezna in v revizijskem postopku neizpodbojna (člen 385.3 ZPP) podlaga odločanja, je brez podlage v materialnem pravu revizijsko stališče, da je nasprotni toženec kršil revidentovo predkupno pravico in da ima zato on, tj. nasprotni tožnik pravico zahtevati sklenitev pogodbe iz tožbenega zahtevka. Brez podlage je tudi predhodna revizijska konstrukcija, prirejena temu končnemu stališču, da je namreč na eni strani nasprotni toženec kršil revidentovo predkupno pravico, ker nasprotnemu tožniku ni navedel pogojev prodaje, čeprav je nedvoumno izrazil, da stvar prodaja - medtem ko je na drugi strani nasprotni tožnik uveljavljal predkupno pravico v skladu s pogodbo in se pri tem utemeljeno skliceval na tržno ceno.

Sodišči prve in druge stopnje sta svojo presojo vsebine predkupne pravice, ki je bila med pravdnima strankama dogovorjena v njunih dveh obravnavanih pogodbah, utemeljeno oprli na določbe ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur.l. SFRJ 29/78-57/89, v zvezi s členom 4.1 Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS 1/91-I) o prodaji s predkupno pravico (členi 527 - 532). Pravdni stranki sta sicer imeli pravico, da bi tudi drugače uredili vsebino dogovorjene predkupne pravice (velja načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, 10. člen ZOR), vendar te možnosti nista uporabili. Zato je mogoče vsebino med njima dogovorjene predkupne pravice in način njenega uveljavljanja presojati le po določbah členov 527 - 532 ZOR, ki seveda veljajo za vse primere pogodbene predkupne pravice in ne le za tiste, ko si prodajalec v prodajni pogodbi nasproti kupcu izgovori predkupno pravico za primer, če bo kupec stvar naprej prodal (to je situacija določbe 527. člena ZOR in izhodišče določb členov 528 - 532 ZOR). Po teh zakonskih določbah pa za kršitev predkupne pravice ne zadostuje, da predkupni zavezanec "nedvoumno izrazi voljo, da stvar prodaja", čeprav pri tem predkupnemu upravičencu "ne navede pogojev prodaje". Takšno ravnanje predkupnega zavezanca ne pomeni nič drugega kot ponudbo predkupnemu upravičencu, da se pogajata in morda pogodita za sklenitev prodajne pogodbe o predmetu predkupne pravice - in to, gledano s stališča določb členov 527 - 532 ZOR, neodvisno od predkupne pravice. Prav tako, torej povsem pravilno sta sodišči prve in druge stopnje ocenjevali ugotovljeno izmenjavo stališč pravdnih strank v zvezi z ugotovljeno namero nasprotnega toženca, da proda nadaljnji del stavbe, v kateri je tudi sporni (tj. po nasprotnem tožbenem zahtevku sporni) poslovni prostor - in jih glede na vsebino te izmenjave stališč ocenilo kot pogodbena dogovarjanja, ki niso dala nobenega rezultata: pravdni stranki nista dosegli soglasja niti o ceni niti o predmetu prodajne pogodbe, o katere sklenitvi sta se pogajala.

Iz vsega doslej obrazloženega sledi, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotavljali dejstva, ki so bila odločilna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, ob pravilnem razumevanju materialnopravnega izhodišča za to odločitev, nato pa sta ugotovljena dejstva tudi materialnopravno pravilno ocenili. Izpodbijana pravnomočna zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka torej ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava in uveljavljani revizijski razlog tako ni podan.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba v tem delu zavrniti.