Jedro

Tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Finančno stanje, ki je v obravnavni zadevi izkazano, pa samo po sebi še ne daje pravice do dodelitve BPP, saj mora biti za dodelitev BPP izpolnjen tako finančni kot objektivni pogoj po ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravno sodišče Republike Slovenije - Organ za brezplačno pravno pomoč (BPP) zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev izredne BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani I U 582/2013-6 z dne 14. 5. 2013 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. V obrazložitvi je navedeno, da je tožnik 7. 6. 2013 vložil pritožbo zoper zgoraj navedeni sklep ter podal prošnjo za dodelitev BPP. Z navedenim sklepom je bila zavržena tožnikova tožba zoper odločbo Upravnega sodišča v Ljubljani Bpp 20/2013 z dne 4. 3. 2013, s katero je bilo odločeno o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP v zvezi s tožbo v upravnem sporu vloženi zoper odločbo Bpp 205/2012 z dne 17. 12. 2012. S slednjo je bilo odločeno o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP v zvezi s tožbo v upravnem sporu, vloženo zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 776/2008 z dne 19. 10. 2012. Tožnik je s tožbo v upravnem sporu (ki se je vodila pod št. I U 1736/2012) uspel, saj je bila odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 776/2008 z dne 19. 10. 2012 odpravljena s sodbo Upravnega sodišča RS ter zadeva vrnjena Organu za BPP v ponovni postopek. Upravni spor I U 1736/2012, v zvezi s katerim je bila tožniku zavržena dodelitev BPP, in zoper katero je tožnik vložil tožbo, je bil pravnomočno končan že pred vložitvijo tožbe, t.j. pred 12. 4. 2013, zato tožnik ni izkazoval več potrebe za pridobitev BPP za navedeni upravni spor, posledično pa tudi ne pravnega interesa za upravni spor, v katerem je izpodbijal odločitev, da se mu BPP v zvezi s tožbo v upravnem sporu pred sodiščem na prvi stopnji ne dodeli. Zato je sodišče njegovo tožbo zavrglo po 6. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Z izpodbijanim sklepom je bila po mnenju tožene stranke tožnikova tožba utemeljeno zavržena. Pri tem navaja določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v povezavi s prvim odstavkom 366. člena, 356. člena, prvim, drugim in tretjim odstavkom 343. člena ter 353. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po slednjem sodišče druge stopnje zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo prve stopnje, če spozna, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. To pa je bistveno za presojo, ali ima vložitev pritožbe zoper sklep verjeten izgled za uspeh in je pričakovanje tožnika v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP (prvi odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - v nadaljevanju ZBPP). Finančno stanje, ki je v obravnavani zadevi izkazano, pa samo po sebi še ne daje pravice do dodelitve BPP, saj mora biti za dodelitev BPP izpolnjen tako finančni kot objektivni pogoj po ZBPP.

Tožnik je vložil tožbo. Protestira zoper ravnanje tožene stranke, ki jo prosi za dodelitev BPP, ker je prava neuka stranka. Z dodeljeno BPP se bo pravni spor pravilno pravno popravil ter bo navedel vsa dejstva, ki utemeljujejo verjetnost uspeha v pritožbi. Očita kršitev Ustave RS in Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP), ker se mu od samega začetka ne nudi pomoči v zadevah BPP, saj si ne zna tolmačiti pravnega razlaganja členov in zakonov. Toženi stranki očita napačno ugotovitev, da ni izgleda za uspeh v pritožbi, ki svojih trditev ne obrazloži z argumenti, brez možnosti do odvetnika pa je tožniku prikrajšano pravično in pošteno sojenje, zato nobena odločba, sklep ali sodba ne more biti zakonita.

Tožena stranka pošilja spise in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: Pri presoji dodelitve BPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oz. je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Gre za dva pogoja, in sicer prvi vsebinski, ki zahteva verjetne izglede za uspeh in drugi, ki je finančni pogoj. Po tretjem odstavku 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je bila z izpodbijano odločbo zavrnjena prošnja tožnika za dodelitev BPP v zvezi z vložitvijo pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča I U 582/2013-6. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča ne gre za situacijo, ki bi utemeljevala razloge, iz katerih se sodba lahko izpodbija in razloge, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, v smislu presoje, ali ima vložitev pritožbe tožnika zoper zgoraj navedeni sklep verjeten izgled za uspeh v smislu tretjega odstavka 24. člena ZBPP v povezavi s 353. členom ZBPP. Tako kot ugotavlja tožena stranka je tudi stališče sodišča, da je z izpodbijanim sklepom bila tožnikova tožba utemeljeno zavržena in je tožnikovo pričakovanje za uspeh pritožbe zoper navedeni sklep v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, kar pomeni, da ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP kot pravilno ugotavlja tožena stranka. Posledično to pomeni, da eden izmed dveh pogojev ni izpolnjen, zato kljub slabemu finančnemu stanju, ki je izkazano, ob neizpolnjevanju prvega objektivnega pogoja, tožniku ni mogoče dodeliti BPP v konkretni zadevi ter se tudi po mnenju sodišča nadaljnjega postopka ni razumno udeleževati.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila v postopku kršena pravila postopka. Tožnik v tožbi niti ne ugovarja dejanskemu stanju, na podlagi katerega je tožena stranka sprejela svojo odločitev, niti ne navaja, zakaj meni, da odločitev tožene stranke ni pravilna, kakor tudi ne navaja okoliščin, v čem vidi kršitve Ustave RS in EKČP, zato sodišče njegovih ugovorov v tem smislu niti ne more preizkusiti in jih kot pavšalne zavrača. V zvezi s tožnikovim predlogom, da naj mu sodišče dodeli BPP, sodišče navaja, da o dodelitvi BPP sodišče ni pristojno odločati, ker je za rešitev te vloge pristojen poseben organ za BPP, ki pa je v konkretni zadevi že odločil in tožnikovo prošnjo zavrnil (Bpp 141/2013-2 z dne 13. 8. 2013). Neutemeljen je tudi predlog, naj sodišče odloči o taksni oprostitvi, saj se na podlagi četrtega odstavka 10. člena ZST-1 taksa ne plačuje v postopku odločanja o dodelitvi BPP.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.