Jedro

Izpodbijana odločba nima ustrezne obrazložitve vseh pravno relevantnih razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) in ker tožnik ni dobil dejanske možnosti, da se izreče o pravno relevantnih dejstvih, ki bi lahko vplivale na odločitev (prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 138. člena ZUP v zvezi z 5. točko tretjega odstavka 146. člena ZUP; glej tudi 3. in 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), je to imelo za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično tudi nepravilno uporabo materialnega prava (člen 25(1) Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Kranj št. 214-7282/2022-6218-5 z dne 17. 1. 2023 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Kranj na podlagi drugega odstavka 25. člena Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma (UL L 239/19 z dne 22. 9. 2000, str. 19), ki je bila spremenjena in dopolnjena z Uredbo (EU) št. 265/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. marca 2010 o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma in Uredbe (ES) št. 562/2006 v zvezi z gibanjem oseb z vizumom za dolgoročno prebivanje (UL L 85, str. 1), v upravni zadevi razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, tujcu z osebnim imenom A. A., ..., odločila, da se razveljavi enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, ki ga je Upravna enota Kranj izdala tujcu z osebnim imenom A. A., ... , EMŠO: ... , rojenemu v kraju... , državljanu Kosova, za obdobje od 9. 3. 2022 do 31. 1.2024. Z odločbo je bil tujcu z osebnim imenom A. A. določen rok za prostovoljni odhod iz Republike Slovenije, in sicer deset (10) dni od dneva pravnomočnosti odločbe. V tretji točki izreka je odločeno, da se tujec odstrani iz Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območja držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, če ne zapusti Republike Slovenije v roku, ki mu je bil določen za prostovoljni odhod. V četrti točki izreka je odločeno, da se tujcu prepove vstop za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tujec zapusti Republiko Slovenijo, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, v roku za prostovoljni odhod. V peti točki izreka je odločeno, da mora tujec v 8 (osmih) dneh po prenehanju dovoljenja pristojnemu organu vrniti samostojno listino.

2.V obrazložitvi akta je navedeno, da je Upravna enota Kranj dne 9. 3. 2022 omenjenemu tujcu izdala enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, na podlagi 37. člena ZTuj-2, z veljavnostjo do 31. 1. 2024.

3.Upravni organ je s strani Generalne policijske uprave prejel dopis, številka 2255-388/2022/1 (2252-04) z dne 17. 10 2022, v katerem je navedeno, da je tujec imetnik kosovskega potnega lista, št. ... in slovenskega dovoljenja za bivanje, št. ..., veljavnega do 31. 1. 2024, ki ga je izdala Upravna enota Kranj. V Schengenskem informacijskem sistemu (SIS II) ima tujec razpisan ukrep zavrnitev vstopa na schengensko območje po 24. členu Uredbe EU Evropskega parlamenta in Sveta 1987/2006, ki ga je pod SIS ID številko ... razpisala Švica. Iz navedenega dopisa je razvidno tudi, da je Urad SIRENE Švica poslal naslednje razloge njihovega ukrepa:

-vrsto odločbe in razlog zanjo: delo brez ustreznih dovoljenj; vsi tujci, ki delajo v Švici, potrebujejo delovno dovoljenje, ne glede na trajanje bivanja; tujec je bil dne 22. 9. 2022 kot gradbeni delavec v ... kontroliran s strani Kontrole dela B. Med kontrolo ni predložili veljavnega švicarskega dovoljenja za prebivanje in se je identificiral samo s kosovskim potnim listom in slovenskim dovoljenjem za prebivanje; med kasnejšim policijskim zaslišanjem je izjavil, da je zavestno opravljal pridobitno dejavnost brez ustreznega dovoljenja;

-organ, ki je odločbo izdal: Državni sekretariat za migracije (SEM);

-prepoved vstopa velja od 1. 10. 2022 do 1. 10. 2024 (prebivanje in delo na črno).

4.Zaradi navedenega je upravni organ dne 23. 11. 2022 po uradni dolžnosti uvedel postopek razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji. Sklicuje se na 96. in 25. člen člen Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma. Sklicuje se tudi na prvo alinejo prvega odstavka 56. člena ZTuj-2 in drugi odstavek 25. člena Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma. Organ je tujca z dopisom z dne 6. 12. 2022 seznanil z ugotovitvami v postopku in mu dal možnost, da se izreče, poda pisno izjavo oziroma da predloži morebitne dokaze za ugotovitev dejanskega stanja (prvi odstavek 9. člena in 146. člen ZUP).

5.Omenjeni dopis je bil tujcu vročen dne 23. 12. 2022. Tožena stranka pravi, da je tujec dne 27. 12. 2022 upravnemu organu predložil dokument Državnega migrantskega sekretariata SEM, številka SYMIC ... z dne 5. 12. 2022, iz katerega je razvidno, da se odloča o prepovedi vstopa tujca v schengenski informacijski sistem SIS. Upravni organ je dne 17. 1.2023 ponovno vpogledal v uradno evidenco Register tujcev in ugotovil, da je tujec še vedno zabeležen v schengenski informacijski sistem SIS, zato dokument in okoliščine, ki jih tujec navaja, niso vplivale na odločitev upravnega organa. Upravni organ je ugotovil, da tujec predstavlja veliko migracijsko tveganje. Prav tako ni bilo mogoče ugotoviti utemeljenih razlogov, da bi mu enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Sloveniji ne bi razveljavili, saj ima razpisan ukrep prepoved vstopa v eno od držav pogodbenic. Upravni organ je zato odločil, da enotno dovoljenje za prebivanje in delo Republiki Sloveniji razveljavi.

6.V tožbi tožnik pravi, da je v postopku prišlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je tožilstvo v Švici zavrglo postopek zoper osumljenca ter prav tako ukinilo prepoved vstopa v Schengen območje za tožnika. Prilaga dve dokumentacije iz Švice (...). Glede same dokumentacije, ki potrjuje njegove navedbe pravi, da je dne 31. 1. 2024 prišlo do prekinitve odločbe od zavoda za zaposlitve, v zvezi s katero je dobil nadomestilo. Prilaga odločbo Zavoda za zaposlovanje RS in pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 2. 2023 do 31. 1. 2024 in potrdilo o prijavi za zaposlitev. Pravi, da dela in spoštuje vso zakonodajo v Republiki Sloveniji in skrbi za njegovo Ženo C. C. in omenja sinove D. D., E. E. in F. F. Če se bodo morali vrniti v Kosovo, se bo njihovo finančno stanje zelo poslabšalo, saj so odvisni od tožnikove plače.

7.Glede na navedeno predlaga, da naslovni organ na podlagi sprejetih dokazov spremeni stališče in tožniku ne ukine enotnega dovoljenja za bivanje in delo v Sloveniji.

8.Tožena stranka ni odgovorila na tožbo.

9.Tožba je utemeljena.

10.V predmetni zadevi je tožena stranka z izpodbijanim aktom izvajala pravo EU v smislu določila člena 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah, ker sekundarno pravo EU ureja predmetno področje. To sekundarno pravo EU je Direktiva 2011/98/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13.decembra 2011 o enotnem postopku obravnavanja vloge za enotno dovoljenje za dr
7eavljane tretjih dr
7eav za prebivanje in delo na ozemlju dr
7eave
0lanice ter o skupnem nizu pravic za delavce iz tretjih dr
7eav, ki zakonito prebivajo v dr
7eavi
0lanici,31323c/sup3e ki ga to
7eena stranka v izpodbijanem aktu ne omenja. Poleg tega pa je v izreku izpodbijanega akta odlo
0deno tudi, da mora to
7enik v dolo
0denem roku zapustiti Slovenijo in zagro
7eena mu je tudi upravna sankcija, da ne sme vstopiti v Slovenijo 1 leto,
0de ne bo prostovoljno zapustil Slovenije. To pomeni, da to
7ena stranka v tej zadevi izvaja tudi Direktivo o vra
0danju 2008/115,323c/sup3e ki je to
7ena stranka tudi ne omenja v izpodbijanem aktu.

11.Dolo
0dilo
0dlena 96(3) Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, na katerega se sklicuje to
7ena stranka v izpodbijanem aktu, ureja samo to, katere podatke vsebuje ta informacijski sistem, in katerega namen je opredeljen v 93.
0dlenu tega predpisa. To je sicer vzdr
7eevanje javnega reda in javne varnosti, vklju
0dno z nacionalno varnostjo, na ozemljih pogodbenic in uporaba dolo
0db te konvencije v zvezi s pretokom oseb na teh ozemljih z informacijami, ki se sporo
0dajo prek tega sistema. Vendar s to dolo
0bo
61e ni zajeta tudi vsa materialno-pravna podlaga oziroma pogoji za razveljavitev dovoljenja za bivanje in delo.

12.V konkretni zadevi, kjer je spor o uporabi dolo
0db o razveljavitve enotnega dovoljenja za bivanje in delo, je z vidika materialnega prava bistvena dolo
0dba 25.
0dlena Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma. Direktiva 2011/98 o enotnem dovoljenju za bivanje in delo namre
01 nima posebnih dolo
0db glede materialno-pravnih kriterijev za razveljavitev enotnega dovoljenja za bivanje in delo,333c/sup3e razen tistega dela dolo
0dbe
0dlena 8(1) Direktive 2011/98 o enotnem dovoljenju za bivanje in delo, ki pravi, da mora odlo
0ditev o odvzemu enotnega dovoljenja temeljiti na "merilih", predvidenih v pravu Unije ali nacionalnem pravu; poleg tega to dolo
0dilo pravi, da mora biti odlo
0ditev obrazlo
7eena ter podvr
7eena sodnemu nadzoru; slednje pa so
7ee procesne garancije.

13.Z vidika materialnega prava je poleg dolo
0dbe
0dlena 8(1) Direktive 2011/98 o enotnem dovoljenju za bivanje in delo, ki predpisuje, da mora razveljavitev dovoljenja temeljiti na dolo
0denih merilih, bistveno Dolo
0dilo
0dlena 25(1) Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma. To odlo
0dilo pa pravi, da kadar pogodbenica obravnava izdajo dovoljenja za prebivanje tujcu, za katerega je bil razpisan ukrep zavrnitve vstopa, "se najprej posvetuje s pogodbenico, ki je ukrep razpisala, in upo
61teva njene interese"; "dovoljenje za prebivanje se izda samo iz utemeljenih razlogov, kakor so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti." Posvetovanje z drugo pogodbenico je potrebno tudi za to, da se ugotovi, ali obstajajo "zadostni razlogi" za razveljavitev dovoljenja za prebivanje (
0dlen 25(2) Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma). Zadostnost razlogov se presoja glede na interese (obeh) dr
7eav pogodbenic in glede na morebitne humanitarne razloge ali mednarodne obveznosti iz dolo
0dbila
0dlena 25(1) Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma.

14.Posledica dejstva, da sekundarno pravo EU (tako z materialnega kot procesnega vidika) ureja podro
0dje predmetnega spora, je ta, da je treba pri uporabi sekundarnega prava EU in Zakona o tujcih upo
61tevati metode razlage in na
0dela uporabe prava EU tudi, kar zadeva razmerja med predpisi, sprejetimi v Dr
7eavnem zboru, in predpisi, sprejetimi s strani zakonodajnih teles EU. Tudi na podro
0dju enotnega dovoljenja za bivanje in delo je namre
01 treba upo
61tevati (metode razlage) in splo
61na na
0dela uporabe prava EU v tem smislu, da morajo nacionalni organi in sodi
61
0d a v skladu z na
0delom skladne razlage nacionalnega prava, da bi v okviru svoje pristojnosti zagotovila polni u
0delek prava Unije, kadar odlo
0dajo v sporih, ki so jim predlo
7eni, pri uporabi nacionalnega prava to pravo razlagati kar najbolj glede na besedilo in namen zadevne direktive, da bi se dosegla v njej dolo
0deni cilj in s tem skladnost s
0dlenom 288, tretji odstavek, PDEU. Z uporabo na
0din razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, morajo narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni u
0delek te direktive in dose
7eijo re
61itev v skladu z njenim ciljem.343c/sup3e Prav tako morajo dr
7eave
0lanice v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodi
61
0da EU ne zgolj razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije, temve
0d tudi paziti, da se ne oprejo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splo
61nimi na
0deli prava Unije.353c/sup3e

15.Z vidika presoje zakonitosti izpodbijanega akta v njegovem materialno-pravnem delu je obrazlo
7eitev upravne odlo
0dbe o
0ditno in bistveno pomanjkljiva, saj v dokazni oceni, da so izpolnjeni pogoji za razveljavitev enotnega dovoljenja za bivanje in delo, ni nobenega tehtanja med legitimnim interesom Republike Slovenije, da dovoljenje razveljavi iz dolo
0denega razloga, na primer iz razloga javne varnosti, in morebitnimi legitimnimi interesi, ali pravicami to
7enika v zvezi s humanitarnimi razlogi ali mednarodnimi obveznostmi. Zgolj zabele
7eka v schengenskem informacijskem sistemu na podlagi 96.
0dlena Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma namre
01 ne more biti avtomati
0dni razlog za razveljavitev odlo
0dbe o enotnem dovoljenju za bivanje in delo. Dolo
0dilo prve alineje prvega odstavka 56.
0dlena ZTuj-2 namre
01 dolo
0da samo to, da dovoljenje za za
0dasno prebivanje pristojni organ razveljavi,
0de se naknadno ugotovi, da tujec ne izpolnjuje ve
0d pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje "<em>ali da obstajajo drugi razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja v skladu s tem zakonom". </em>To dolo
0dbo je namre
01 treba razlagati in uporabiti tako, da je skladna z dolo
0bo
0dlena 25(1) in (2) Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma.

16.Vendar pa ta pomanjkljivost v obrazlo
7evi izpodbijanega akta, ki ima materialno-pravni zna
0daj, postane razlog za ugoditev to
7bi in za odpravo izpodbijanega akta
61ele, ko jo sodi
61
0de pove
7ee z nespo
61tovanjem procesnih jamstev v konkretnem upravnem postopku s strani to
7ene stranke.

Z vidika procesnih jamstev pravno izhodi
61
0de za presojo predstavlja dolo
0dba 8.
0dlena Direktive 2011/98 o enotnem dovoljenju za bivanje in delo v navezavi

na pravico do dobrega upravljanja iz 41.
0dlena Listine EU o temeljnih pravicah kot splo
61no pravno na
0delo prava EU, ki zajema tudi pravico do izjave oziroma obrambe v vsakem postopku, v katerem je lahko sprejeta odlo
0ditev, ki prizadene tujca.

Konkretno sicer Direktiva 2011/98 o enotnem dovoljenju za bivanje in delo ter Konvencija o izvajanju schengenskega sporazuma ne urejata podrobnosti glede garancij za u
0dinkovitost pravice do izjave oziroma obrambe tujca, preden mu organ razveljavi dovoljenje, kar ka
7ee na to, da imajo dr
7eave
0lanice EU na tem podro
0dju t. i. "procesno avtonomijo". Vendar ne gre za absolutno avtonomijo, ampak je ta avtonomija precej omejena; mora se namre
01 izvajati v skladu z na
0delom enakovrednosti in na
0delom u
0dinkovitosti, ki sta sestavna dela pravice iz 47.
0dlena Listine EU o temeljnih pravicah. To pomeni, da nacionalna procesna pravila ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne polo
7eaje, za katere velja nacionalno pravo (na
0delo enakovrednosti), in ta pravila v praksi ne smejo onemogo
0dati ali
0dezmerno ote
7eevati uveljavljanja pravic, ki jih zagotavlja pravo Unije (na
0delo u
0dinkovitosti).

V konkretnem primeru je problemati
0dno na
0delo u
0dinkovitosti z vidika okoli
61
0din konkretnega primera, ki se nana
61ajo na pravico do izjave oziroma obrambe, preden je bila izdana odlo
0dba o razveljavitve dovoljenja.

Pravica do izjave oziroma obrambe je kot splo
61no pravno na
0delo v pravu EU opredeljena na naslednji na
0din, na kar je Upravno sodi
61
0de opozorilo upravne organe v tovrstnih zadevah
7ee v sodbi v zadevi I U 341/2023 z dne 28. 10. 2023 (odst. 15-21):

Naslovniku odločbe, kateremu odločba posega v njegov pravni položaj, mora biti omogočeno, da predstavi svoja stališča, preden bo ta odločba sprejeta; to tudi pristojnemu organu omogoči, da ustrezno upošteva celoto upoštevnih elementov. Da bi se zagotovilo učinkovito varstvo zadevne osebe, je namen pravice do izjave oziroma obrambe stranke med drugim, da lahko ta oseba popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi z njenim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje odločbe ali njeno določeno vsebino. Upravni organ mora ustrezno upoštevati pripombe, ki jih je podala zadevna oseba, pri tem pa skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo odločbo podrobno obrazložiti. V skladu s  sodno prakso Sodišča EU se spoštovanje pravice do izjave zahteva, čeprav zakonodaja, ki se uporabi, ne določa izrecno take postopkovne zahteve.⁸ V kasnejši zadevi, kjer je šlo za pravico do svobode gibanja iz 20. člena Pogodbe o delovanju EU, je Sodišče EU navedlo, da mora biti zainteresirani osebi omogočeno, da se z razlogi, na katerih temelji odločba, ki je bila v zvezi z njo sprejeta, seznani bodisi že na podlagi same odločbe bodisi na podlagi dopisa, s katerim so ji ti razlogi posredovani na njeno zahtevo, brez poseganja v pristojnost sodišča, da od zadevnega organa zahteva, da jih posreduje, da bi lahko zadevna oseba branila svoje pravice v najboljših mogočih pogojih in se ob polnem poznavanju zadeve odločila, ali je zadevo koristno predložiti pristojnemu sodišču, in da se sodišču v celoti omogoči nadzor nad zakonitostjo zadevne nacionalne odločbe.⁹

Pravica do izjave oziroma obrambe v upravnem postopku pa ne glede na pravno področje, na katerega se nanaša, ni absolutna. Sodišče EU v zadevi <em>Boudjlida</em> nadaljuje, da se pravica do izjave pred sprejetjem odločbe o vrnitvi ne sme razlagati tako, da mora organ nezakonito prebivajočega državljana tretje države <em>"pred zaslišanjem v zvezi s sprejetjem te odločbe</em>" obvestiti, da namerava zoper njega sprejeti odločbo o vrnitvi, da mu mora predhodno posredovati dejstva, na katerih bo utemeljil to odločbo, in mu dovoliti rok za razmislek, preden poda svoja stališča, ampak tako, da mora biti temu državljanu omogočeno, da ustrezno in učinkovito predstavi svoje mnenje o nezakonitosti svojega prebivanja in o razlogih, s katerimi bi bilo mogoče v skladu z nacionalnim pravom utemeljiti, naj ta organ ne sprejme odločbe o vrnitvi.¹⁰ Vendar pa je treba dopustiti <em>"izjemo</em>" v primerih, kadar državljan tretje države ni mogel razumno domnevati, katera dejstva so mu očitana, ali kadar je bil objektivno v takem položaju, da nanje ni mogel odgovoriti brez nekaterih preverjanj ali postopkov, zlasti z namenom pridobitve potrdil.¹¹

Vendar v že omenjeni kasnejši zadevi, kjer je šlo za svobodo gibanja na podlagi 20. člena PDEU, Sodišče EU vendarle pravi tudi, da kar zadeva upravni postopek, iz ustaljene sodne prakse Sodišča EU izhaja, da spoštovanje pravice do obrambe pomeni, da morajo uprave držav članic pri sprejemanju ukrepov, ki spadajo na področje uporabe prava Unije, naslovniku odločbe, ki pomembno vpliva na njegove interese, omogočiti, da "<em>učinkovito predstavi svoje stališče o elementih, s katerimi namerava uprava utemeljiti svojo odločitev",</em>¹²<em> </em>kar se tudi bolj ujema z določbo 5. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP.¹³

Citirana stališča iz sodbe v zadevi <em>Boudjlida</em> o pravici do izjave oziroma obrambe je Sodišče EU sprejelo v zadevi, v kateri je bil tujec nezakonito na ozemlju EU. V konkretnem primeru pa tožnik ni bil nezakonito na ozemlju Republike Slovenije, saj je imel veljavno enotno dovoljenje za bivanje in delo.

To pomeni, da je za tožnika v konkretnem primeru veljala tudi procesna garancija iz 1. člena Protokola št. 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.¹⁴ Po tej določbi tujec, ki zakonito prebiva na ozemlju kake države, ne sme biti izgnan s tega ozemlja, razen z odločbo, ki temelji na zakonu, pri tem pa mora imeti možnost (a) predložiti utemeljen ugovor proti izgonu, (b) zahtevati preskus svoje zadeve in (c) doseči, da ga v zvezi s tem sprejme pristojni organ oblasti ali oseba oziroma osebe, ki jih pooblasti omenjeni pristojni organ oblasti.¹⁵

Zato je za razrešitev tega upravnega spora bistven odgovor na vprašanje, kakšen poziv je tožnik dobil na izjasnitev v zadevi, da se je lahko učinkovito branil pred izdajo izpodbijanega akta, s čimer sodišče zaokroža presojo procesnih vidikov spora v navezavi na že omenjeno pomanjkljivost z vidika materialnega prava.

Tožniku je bil dne 6. 12. 2022 izdan poziv na izjasnitev o dejstvih, pri čemer pa tožnik ni bil obveščen o vsebini določila člena 25(1) Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, ki pravi, kadar pogodbenica obravnava izdajo dovoljenja za prebivanje tujcu, za katerega je bil razpisan ukrep zavrnitve vstopa, se najprej posvetuje s pogodbenico, ki je ukrep razpisala, in upošteva njene interese; "<em>dovoljenje za prebivanje se izda samo iz utemeljenih razlogov, kakor so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti." </em>Tožnik tako ni bil obveščen, da lahko uveljavlja določene humanitarne razloge oziroma razloge povezane z njegovimi družinskimi člani, ki lahko spadajo sicer tudi pod mednarodne obveznosti. Iz četrtega odstavka na strani 2 tega poziva celo izhaja, da se je organ že v času poziva odločil, da "<em>so zgoraj našteti zavrnilni razlogi zadostni razlog</em>" za razveljavitev dovoljenja, tako da je bila pravica tožnika, da se učinkovito obrani v upravnem postopku v skladu z omenjenimi standardi iz prava EU in EKČP, zgolj navidezna.

Tožnik je (tako ne po svoji krivdi) šele v upravnem sporu navedel, da bi njegova odstranitev iz Slovenije vplivala na njegove družinske člane, med katerimi omenja tudi sinove, pri čemer ni jasno, ali gre za mladoletnike, in kakšen status imajo njegovi družinski člani v Sloveniji. Tožnik je sicer že v upravnem postopku na podlagi poziva na izjasnitev s prevodom listine švicarskega dokumenta z dne 5. 12. 2022 uveljavljal, da je švicarski organ s takojšnjim učinkom preklical prepoved vstopa v schengenski informacijski sistem SIS. Tožena stranka pa je to brez jasne utemeljitve interpretirala, kot da se odloča o prepovedi vstopa tujca v schengenski informacijski sistem SIS. Iz obrazložitve izpodbijanega akta tudi ni razvidno, kakšna oziroma katera konkretna zabeležka je obstajala v schengenskem informacijskem sistemu na dan 17. 1. 2023, in s katerimi pravnimi posledicami, kot razlogi na konkretni pravni podlagi za razveljavitev dovoljenja se ta zabeležka povezuje.

Sodišče je zato tožbi ugodilo, ker izpodbijana odločba nima ustrezne obrazložitve in sicer v smislu, vseh pravno relevantnih razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) in ker tožnik ni dobil dejanske možnosti, da se izreče o pravno relevantnih dejstvih, ki bi lahko vplivale na odločitev (prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 138. člena ZUP v zvezi z 5. točko tretjega odstavka 146. člena ZUP; glej tudi 3. in 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar je imelo za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično tudi nepravilno uporabo materialnega prava (člen 25(1) Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma). Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3., 4. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na razlago sodišča glede materialnega prava in na stališča, ki zadevajo postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).