Jedro

Sodišče je izhajalo iz zdravorazumske predpostavke, da so bili „razni tujki“ oziroma „delci in nečistoče“ ter „črna plesen“, s katerimi naj bi bilo okvarjenih 90 % pošiljke, pri običajnem pregledu opazni, sploh na ozadju dobavljenega – belega kristalnega sladkorja. V teh okoliščinah je bilo trditveno breme na toženki, zakaj naj bi bile zatrjevane nečistoče, delci in tujki v sladkorju takšni, da se jih pri običajnem pregledu ne bi videlo. O njem se pritožbeno sodišče strinja, da je bil tak, kot ga je opredelilo sodišče prve stopnje. Od pošiljke 300 vreč bi bilo treba vsaj kakšno odpreti. Kadar je dobavljena velika količina, kupcu ni treba pregledati vsega blaga, ampak lahko pregled omeji na reprezentativen naključni test. To velja, tudi če vzorec po tem ni več uporaben, kot npr. pri odprtju pločevinke ali odtajanju zamrznjenega blaga.

Izrek

I.Toženkina pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka potrdi.

II.Pritožnica sama trpi pritožbene stroške, tožnici pa mora povrniti 466,65 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj tožnici v 15 dneh plača 15.768 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2023 (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep okrajnega sodišča, pristojnega za verodostojno listino, oh­rani v veljavi (II. točka izreka), in po temelju odločilo o pravdnih stroških, da jih mora toženka vse povrniti tožnici (III. točka izreka).

2.Tako je razsodilo, izhajajoč iz nespornega izhodišča, da je tožnica toženki prodala 15 ton sladkorja in ji ga 5. 4. 2023 dostavila na 15 paletah v 50-kilogramskih plastičnih vrečah; vreče so bile na paleti povite še s folijo. Povzelo je toženkino zatrjevanje, da je bila v sladkorju plesen in „razni tujki“ (oziroma „delci in nečistoče“) ter da se plesni ni videlo, preden se sladkor ni začel uporabljati, delcev in nečistoč pa ne, preden ni sladkorja iz vreč začela presejati. Toženkin ugovor, naj se kupnina zniža za 90 %, ker naj bi bilo toliko sladkorja oporečnega, je zavrnilo, ker toženka ni izvedla običajnega pregleda sladkorja. Ta naj pri tako veliki količini ne bi zajemal pregleda vsake posamezne vreče sladkorja, morala pa naj bi bila toženka odviti folijo vsaj z ene palete in pregledati vsaj eno vrečo. Toženka je o napakah tožnico obvestila šele 18. 5. 2023, kar je bilo po presoji sodišča prve stopnje prepozno.

3.Svoj zaključek je utemeljilo z naslednjimi določbami. Pred zahtevkom za plačilo cene, kakršnega uveljavlja tudi tožnica v tem sporu, se kupec lahko ubrani na način in pod pogoji iz drugega odstavka 480. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Če je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, lahko uveljavlja znižanje kupnine, kot ga je uveljavljala tudi toženka. Sodišče prve stopnje je menilo, da je šlo pri zatrjevani za očitno napako. Zanjo gre skladno z drugim odstavkom 460. člena OZ, če bi jo lahko pri običajnem pregledu opazil skrben človek s poprečnim znanjem in izkušenostjo človeka enakega poklica in stroke, kot je kupec. Da je bilo toženkino obvestilo tožnice prepozno, je sodišče presodilo na podlagi prvega odstavka 461. člena OZ v delu, v katerem ta določa, da je kupec dolžan prejeto stvar na običajen način pregledati (ali jo dati v pregled), brž ko je to po normalnem teku stvari mogoče, in o očitnih napakah pri gospodarskih pogodbah, kakršna je bila tudi ta med pravdnima strankama, nemudoma obvestiti prodajalca. Mesec in pol po dobavi sladkorja naj temu ne bi ustrezalo (saj to ni nemudoma po obveznem, pa opuščenem pregledu, brž ko bi bil ta po normalnem teku stvari mogoč).

4.Za to pritožbeno sodbo je končno pomemben še poudarek sodišča prve stopnje, da toženka nosi dokazno breme, da je zatrjevano napako grajala pravočasno.

5.Toženka se zoper pravkar povzeto sodbo pritožuje, smiselno zgolj zoper zanjo neugodni I. in III. točko izreka, tožnica pa odgovarja, da neutemeljeno in naj se pritožba zavrne.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Edini pritožbeni očitek zoper prisojo plačila kupnine izhaja iz tega, da je sodišče napako sladkorja označilo za očitno, medtem ko naj bi bila ta v resnici skrita. Dokazno, še pred njim pa trditveno breme glede dejstev, s katerimi lahko uveljavi prodajalčevo odgovornost za stvarne napake, je, ker s tem uveljavlja lastno pravico, kupčevo (212. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodišče prve stopnje res ni, kot navaja pritožnica, posebej utemeljevalo, ali bi ob običajnem pregledu sladkorja njegovo zatrjevano napako lahko opazila; vendar pa to ne pomeni, da je izpodbijana sodba zato brez razlogov o odločilnih dejstvih, kot se v pritožbi graja. Izpodbijano sodbo je mogoče povsem neprisiljeno razumeti tako, da je sodišče izhajalo iz zdravorazumske predpostavke, da so bili "razni tujki" oziroma "delci in nečistoče" (toženka glede njih ni bila bolj določna) ter "črna plesen", s katerimi naj bi bilo okvarjenih 90 % pošiljke, pri običajnem pregledu opazni, sploh na ozadju dobavljenega (kot je takoj vidno iz spisovnega gradiva) - belega kristalnega sladkorja. V teh okoliščinah je bilo po presoji (tudi) pritožbenega sodišča trditveno breme na toženki, zakaj naj bi bile zatrjevane nečistoče, delci in tujki v sladkorju takšni, da se jih pri običajnem pregledu ne bi videlo. O njem se pritožbeno sodišče strinja, da je bil tak, kot ga je opredelilo sodišče prve stopnje. Od pošiljke 300 vreč (15.000 kg / 50 kg) bi bilo treba vsaj kakšno odpreti. Kriterij je skladen z naši ureditvi sorodno in glede tu obravnavanega vprašanja podobno ureditvijo na podlagi Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (t. i. Dunajska konvencija ali CISG, Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 10/84; prim. Peter Schlechtriem in Damjan Možina: Pravo mednarodne prodaje blaga, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str. 98). „Kadar je dobavljena velika količina, kupcu ni treba pregledati vsega blaga, ampak lahko pregled omeji na reprezentativen naključni test.“ (Ingeborg Schwenzer v P. Schlechtriem in I. Schwenzer, glavni avtor in urednica: Commentary on the UN Convention on the International Sale of Goods (CISG), 3. izdaja, OUP, New York 2010, komentar 38. člena na str. 613 s sklicevanjem na enotnost v virih iz italijanskega, nemškega, švicarskega in avstrijskega prava o testiranju majhnega odstotka celotne količine, prevod sodišča). To velja, tudi če vzorec po tem ni več uporaben, kot npr. pri odprtju pločevinke ali odtajanju zamrznjenega blaga (prav tam).

8.Pritožničina trditev, da je že v pisnih vlogah zatrjevala, da madežev plesni na paletah ni mogla opaziti prej (kot je razumeti, že ob opuščenem takojšnem običajnem pregledu), v zvezi s čimer naj bi bila „podala konkretne trditve in predlagala dokaze“, ne more pripeljati do pritožbenega uspeha, saj je, prvič, presplošna, da bi jo bilo mogoče obravnavati (katere trditve? v kateri vlogi? katere dokaze?), saj gre pri tem za očitek procesne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi samo (drugi odstavek 350. člena ZPP), zaradi česar jo mora pritožnik določno (bolj določno, kot je to storila pritožnica) zatrjevati. In drugič, razen plesni je pritožnica na prvi stopnji v zvezi z oporečnostjo sladkorja zatrjevala tudi (najbrž druge) delce, tujke in nečistoče, v zvezi s čimer pa se v pritožbi ne sklicuje na kakšne svoje prezrte trditve in dokaze.

9.Napačna naj bi bila tudi (sama po sebi) odločitev o stroških, saj naj bi bil uspeh strank polovičen zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka pod II. točko izreka (gl. zg.). S tem v zvezi pa je treba pojasniti, da pri navedenem sploh ne gre za tožbeni zahtevek. Tožbeni zahtevek v dajatveni tožbi, kakršna je zadevna, odraža vsebino kakšne obveznosti, ki je tipično v tem, da se nekaj da, stori ali trpi (prim. prvi odstavek 34. člena OZ), „odločanje o usodi plačilnega naloga“ pa je bila tehnika oblikovanja izrekov, ki je naše procesno pravo več ne pozna (novela ZPP-E - Uradni list RS, št. 10/17, člen 112 - je črtala prejšnjo določbo tretjega odstavka 436. člena ZPP, da sodišče v odločbi o glavni stvari odloči, ali ostane plačilni nalog v veljavi). Če pa bi v njej že videli podvojitev zahtevka za plačilo, bi bil eden - ta - odvečen in bi ga bilo kot takšnega kvečjemu treba zavreči; najbolj prav pa je po presoji pritožbeno sodišče ta odvečni del sodbe ignorirati. Uspeh tožnice v tej pravdi je bil popoln.

10.Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker samo ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

11.Toženki pravica do povrnitve pritožbenih stroškov ne pripada, ker s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa je bil potreben, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvih odstavkov 154., 155. in 165. člena ZPP tožnici priznalo stroške za nagrado njenega pooblaščenca za sestavo tega odgovora, povečane za pavšal za materialne stroške in za DDV (po tarifni št. 22/1 ter tretjem odstavku 11. člena, drugem odstavku 12. člena in prvem odstavku 13. člena Odvetniške tarife), vsega skupaj 466,65 EUR (625 točk x 1,02 x 1,22 x 0,6 EUR/točko). Pritožnica naj ji plača v 15 dneh.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 460, 460/2, 461, 461/1, 480, 480, 480/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 436, 436/3 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (2017) - ZPP-E - člen 112

Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) - člen 38

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.