Jedro

S tem, ko je prvo sodišče samoiniciativno ponovno zaslišalo priči, ne da bi pojasnilo to odločitev, ni storilo nobene od uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka.

Izrek

Pritožba zoper sodbo o preostalem delu glavnega tožbenega zahtevka se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sklep o pravdnih stroških se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Pritožba v preostalem delu (da ni odločeno o podrejenem tožbenem zahtevku) se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v dopolnilno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo preostali del glavnega tožbenega zahtevka (glede ugotovitve služnosti hoje in voženj z vozili za uporabo za kmetijske namene, glede izstavitve zemljiškoknjižne listine za vknjižbo te služnosti v zemljiško knjigo oziroma vpisa v zemljiško knjigo na podlagi sodbe in glede prepovedi posegov v to služnostno pravico). Prvo sodišče je tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 2.584,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in sklep tako, da v celoti ugodi glavnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da prvo sodišče o podrejenem tožbenem zahtevku ni podalo nobene ocene in o njem ni odločilo. Glede tega je prvo sodišče napačno povzelo razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče razumeti, zakaj je prvo sodišče ponovno zaslišalo A.K. in D.H. O tem izpodbijana sodba nima razlogov in takšnega ravnanja sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Priča A.K. je vztrajal pri tem, da je uporabljal sporno pot in obrazložil, da zgornje poti v primeru slabega vremena ni mogoče uporabljati, saj je pot mehka in v takšnem vremenu po njej ni mogoče niti hoditi. Sodišče prve stopnje je nekorektno postopalo do priče A.K., ki je že v letih in preprost ter pravno neizobražen, saj mu je v usta polagalo izjave, ki jih je želelo pridobiti. Prvo sodišče je diskreditiralo pričo A.K., kar je razvidno iz prepisa zvočnega snemanja njegove izpovedbe. Ni razumljivo, zakaj sodišče zaključuje, da naj bi A.K. uporabljal krajšo lastno pot, če to ni izkazal in če temu ni pritrdil nihče od drugih zaslišanih v postopku. Ko se sodišče sklicuje na pričevanje A.S. v drugem postopku zaradi motenja posesti spregleda, da je ta priča govorila za čas, ko je prišlo do motenja posesti, ne pa za daljše časovno obdobje, predno je postal lastnik spornega zemljišča tožnik. Takšno povzemanje izpovedi priče je zlonamerno in ni v skladu z ZPP. Toženka ni živela na kmetiji, kar je težko povezati s tem, da je na njej delala in živela ter se pogosto vračala na kmetijo. Njena izpoved je neresnična. Sodišče prve stopnje ni analiziralo izpovedbe priče D.H. in ni jasno, zakaj ga je sodišče sploh zaslišalo. Priča ni izpovedala ničesar, kar bi bilo tožniku v škodo. D.H. je povedal, da je najel traktor in balirko ter da so bili ti prevozi izvedeni po poti preko toženkinega dvorišča. Sodišče je to pričanje sicer povzelo, vendar se do njega ni opredelilo. Prvo sodišče se je opredelilo izključno do pričanja A.K., to pa v nasprotju z njegovim pričevanjem. Sodišče bi moralo zavzeti stališče do izpovedb vseh prič in povedati, zakaj nekaterim pričam pritrjuje, drugim pa ne, vendar tega ni storilo. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe geodeta, ki je na zemljišče v času tožnikovega nakupa prišel preko sporne poti. To pot sta geodetu pokazala tožnik in A.K.. Prvo sodišče je po ugotovitvah, ki jih povzema v svoji sodbi, zaključilo, da tožnik ni dokazal obstoja služnostne poti za kmetijske namene, ker ni dokazal, da je to pot uporabljal že njegov pravni prednik zaradi košnje in spravila sena. Te ugotovitve sodišče v povzetku ugotovitev sicer ni zapisalo, je pa identična ugotovitvi, do katere je sodišče prišlo pri izdelavi prve sodbe, katero je pritožbeno sodišče razveljavilo prav zaradi te ugotovitve. Če se je sodišče prve stopnje odločilo za dodatno zaslišanje, bi ga moralo opraviti na korekten način in obrazložiti, kaj je privedlo do takšne odločitve. Prvo sodišče bi moralo zavzeti stališče do izpovedb vseh zaslišanih.

Toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Glede odločitve o preostalem delu glavnega tožbenega zahtevka S tem, ko je prvo sodišče samoiniciativno ponovno zaslišalo priči A.K. in D.H., ne da bi pojasnilo to odločitev, ni storilo nobene od uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), niti po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne, na kar smiselno meri pritožba. Pritožbeni očitki, ki se tičejo izvedbe ponovnega zaslišanja A.K. (domnevna nekorektnost sodišča prve stopnje, diskreditacija te priče ob zaslišanju in podobno), so neupoštevni že zato, ker bi jih moral tožnik (če je menil, da je prvo sodišče kršilo določbe pravdnega postopka v zvezi s ponovnim zaslišanjem priče) uveljavljati pravočasno, torej najkasneje na naroku 27.1.2011 (prvi odstavek 286.b člena ZPP), vendar tega ni storil. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je pravilen njegov materialnopravni zaključek, da tožnik ni dokazal priposestvovanja sporne služnosti poti preko toženkinega dvorišča. Pritožbene navedbe ne morejo vzbuditi pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene prvega sodišča. Že tožnik sam je zaslišan kot stranka o poteku sporne poti izpovedoval drugače, kot je trdil v svojih pisnih vlogah. V trditveni podlagi navaja, da pot poteka preko toženkinega dvorišča, v svoji izpovedbi pa govori o tem, da mu je prodajalec A.K. pokazal kot dovozno pot drugo pot, in sicer za kaščo toženke. V tem delu drugače izpoveduje A.K., ki je trdil, da je tožniku pokazal pot preko toženkinega dvorišča. Ta priča je med drugim izpovedala, da je uporabljala za dostop do parcel, ki jih je prodala tožniku, tudi zgornjo pot, ki poteka po parc. št. (last A.K.) in se nadaljuje po javni poti parc. št. . A.K. je sicer izpovedoval, da je kot glavno pot uporabljal sporno pot preko toženkinega dvorišča, kar pa mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo in je to svoje stališče tudi izčrpno in prepričljivo obrazložilo. Ob dejstvu, da je A.K. na zemljiščih, ki jih je prodal tožniku, kosil le enkrat do dvakrat letno, košnjo in spravilo sena pa je opravljal le v suhem vremenu, je povsem življenjsko (ob dejstvu, da je zgornjo pot naredil že K. prednik, prejšnji gospodar na njegovi kmetiji), da je za te prevoze uporabljal krajšo pot, to je zgornjo pot preko svojega zemljišča, ne pa daljše sporne poti preko toženkinega dvorišča. Za takšen zaključek je prvo sodišče imelo oporo tudi v zapisniku o naroku dne 10.3.2009 v zadevi P 70/2008 (priloga B15 – v tej zadevi je šlo za istovrsten spor, zaradi ugotovitve služnosti, ne pa za spor zaradi motenja posesti, kot napačno trdi pritožnik). Na tem naroku je A.S. starejši izpovedal, da je A.K. vozil drugje (ne pa po sporni poti preko toženkinega dvorišča), A.S. mlajši pa, da je A.K. vozil do svojega zemljišča po zgornji (K.) poti. Njuni poznejši nekoliko drugačni izpovedbi v tem postopku (da je A.K. vozil tako po svoji zgornji poti kot po sporni poti preko toženkinega dvorišča) je prvo sodišče utemeljeno (na konkludenten način) ocenilo kot neverodostojni. V zvezi z izpovedbo priče D.H. pa je treba dodati, da je prvo sodišče dokazno ocenilo tudi njegovo izpovedbo, sicer nekoliko nepopolno, kar pa je bilo tožniku kvečjemu v prid in ne v škodo. D.H. je namreč med drugim tudi izpovedal, da je A.K. prihajal na svoja zemljišča, ki jih je pozneje prodal tožniku, po Končarjevem zemljišču, to je po kolovozni poti (zgornja pot) in da sam ne ve, ali je A.K. šel kdaj preko toženkinega dvorišča. Izpoved geometra A.L. za presojo odločilnih dejstev v tej pravdi (ali je tožnik s svojim pravnim prednikom A.K. izvrševal sporno služnost več kot 20 let) ni imela nobenega pomena, saj o tem priča iz lastnih zaznavanj ni vedela ničesar povedati.

Prvo sodišče je zato pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi z A.K. izvrševala sporno služnost (in to ustrezno dolgo dobo, potrebno za njeno priposestvovanje). Tudi če je A.K. občasno kdaj vendarle vozil po sporni poti, na stvari ne spremeni ničesar, saj tožnik ni dokazal, da bi A.K. kontinuirano, vsako leto, uporabljal pot (z običajno in primerno frekvenco). Prvo sodišče je zato utemeljeno zavrnilo preostali del glavnega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo o zavrnitvi preostalega dela glavnega tožbenega zahtevka, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. in 353. člen ZPP).

Glede odločitve o pravdnih stroških Ker prvo sodišče ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku (kot je obrazloženo v nadaljevanju), je materialnopravno napačno odločilo, ko je tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške. Odločitev sodišča je preuranjena, saj do odločitve o celotnem tožbenem zahtevku ni jasno, kakšen je uspeh pravdnih strank v postopku, zaradi česar še ni mogoče ugotoviti, katera stranka je dolžna drugi stranki povrniti stroške oziroma kakšna bo odločitev o stroških (154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi in razveljavilo odločitev prvega sodišča v stroškovnem delu (3. točka 365. člena ZPP).

Glede podrejenega tožbenega zahtevka Pritožba utemeljeno opozarja, da prvo sodišče ni odločilo o podrejenem tožbenem zahtevku. Stališče prvega sodišča (drugi odstavek 7. strani obrazložitve izpodbijane odločbe) je glede na sodbo in sklep pritožbenega sodišča II Cp 3241/2010 z dne 24.11.2010 (prvi odstavek izreka) napačno, saj je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo prvega sodišča P 89/2008 z dne 25.3.2010 tudi glede zavrnitve podrejenega tožbenega zahtevka. Ker o podrejenem tožbenem zahtevku ni bilo odločeno, je pritožbeno sodišče štelo pritožbo v tem delu za predlog za izdajo dopolnilne sodbe (327. v zvezi s 325. členom ZPP), zato je v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v dopolnilno sojenje, da odloči tudi o podrejenem tožbenem zahtevku.

Zaradi vrnitve zadeve prvemu sodišču v dopolnilno sojenje je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka za končno odločitev (četrti odstavek 165. člena ZPP).