Jedro

Procesne obresti je tožeča stranka upravičeno uveljavljala na podlagi določbe 381. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 17.2.2016, pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 61404/2014 z dne 14.5.2014 v veljavi v prvem odstavku izreka tako, da je dolžna tožena stranka v petnajstih dneh poravnati tožeči stranki znesek 48,416,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2014 ter v tretjem odstavku glede izvršilnih stroškov v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila. V presežku pa je sodišče prve stopnje omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo, tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki 3.074,65 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper ugodilni del te sodne odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po svoji pooblaščenki pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pojasnilo razlogov za opustitev izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Zgolj navedba, da je ta dokaz nepotreben, po oceni pritožbe ne zadostuje. Zagrešena je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Konto kartica ni verodostojna listina. Tožena stranka je v pritožbi opozorila, da iz navedb tožeče stranke ne izhaja, od katerih zneskov je tožeča stranka zaračunavala pogodbene in zakonske zamudne obresti in od kdaj. Višje izračunanih obresti ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka tudi ni podala trditev glede zapadlosti posameznih obrokov kredita. Tožeča stranka je nedopustno obrestovala obresti. Iz navedb tožeče stranke ne izhaja, kako je izračunala višino glavničnega dolga in obresti. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo dejansko stanje izven trditvene podlage tožeče stranke. Stroški odobritve kredita se ne vštejejo v glavnico. Sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno ne priznava stroškov opominov. Sodišče tudi ne pojasni, kaj predstavlja znesek zakonskih zamudnih obresti v višini 218,95 EUR. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na Zakon o obligacijskih razmerjih, čeprav je v času sklenitve kreditne pogodbe veljal že Obligacijski zakonik. Sodba tudi nima razlogov glede ugovora tožene stranke, da tožeča stranka ni vnovčila menic, zaradi česar je prišlo do oprostitve porokov v skladu z določbo 1027. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da sta pravdni stranki 17.9.2012 sklenili Pogodbo o kratkoročnem kreditu (priloga A1), na podlagi katere je tožena stranka prejela bančni kredit v višini 59.913,69 EUR z rokom vračila 21.9.2012, in sicer pod pogoji, kot so razvidni v kreditni pogodbi. Ključnega pomena pa je (kar je prav tako pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje), da sta pravdni stranki 26.7.2013 sklenili Aneks št. 1 k tej pogodbi (priloga A2), s katerim sta soglašali, da znaša celotno stanje kredita na dan sklenitve aneksa 47.907,34 EUR, pri čemer se je tožena stranka pogodbeno zavezala to terjatev vrniti v dveh obrokih: prvi obrok v višini 1.500,00 EUR do 19.8.2013, drugi obrok v višini 46.407,34 EUR pa do 17.9.2013. Ker te (v aneksu določene) pogodbene obveznosti tožena stranka praktično ni izpolnila, je tožeča stranka v konkretni pravdi utemeljeno zahtevala vrnitev glavničnega dolga v višini 47.502,95 EUR, zmanjšanega za 90,00 EUR stroškov in za plačilo na dan 20.3.2014 v višini 27,53 EUR. Poleg tega je tožeča stranka utemeljeno postavila zahtevek na vračilo obračunanih realnih zamudnih obresti za čas od zapadlosti glavnice (po Aneksu št. 1) do 14.3.2014 v višini 784,92 EUR in obračunanih zakonskih zamudnih obresti od 15.3.2014 do 7.4.2014 v višini 246,95 EUR. Tako tožeča stranka upravičeno terja plačilo zneska 48.416,82 EUR (čeprav znaša seštevek vseh omenjenih terjatev 48.417,29 EUR). Zakonske zamudne obresti je tožeča stranka obračunala na podlagi veljavnega programa Vrhovnega sodišča RS (priloga A4), realne zamudne obresti pa so bile obračunane v skladu z bančnim programom in so razvidne iz priložene kartice prometa (priloga A3). Iz teh listin je tudi povsem jasno razvidno, od katerih zneskov je tožeča stranka obračunala zamudne obresti, od kdaj in v kakšni višini. Iz tega razloga je tožeča stranka utemeljeno uveljavljala plačilo zneska 48.416,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2014 naprej (od vložitve tožbe). Procesne obresti je tožeča stranka namreč upravičeno uveljavljala na podlagi določbe 381. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo, pri čemer je tudi pravilno ocenilo, da tožena stranka sploh ni konkretno izpodbijala obrestnega izračuna, ki ga je predložila tožeča stranka. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje v zvezi s tem izračunom imenovalo izvedenca finančne stroke. Pravno je tudi nepomembno, da se je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe nepravilno sklicevalo na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), čeprav bi se moralo sklicevati na veljavne določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Samo to napačno sklicevanje ni v ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe. V konkretnem primeru tudi ni pravno pomembno, ali je predložena kartica prometa verodostojna listina ali ne. Gre namreč za konkreten pisni dokaz, ki je dovolj specificiran, zato se je sodišče prve stopnje na ta dokazni predlog upravičeno oprlo. V konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba določbe prvega odstavka 327. člena OZ, saj je menice za zavarovanje kreditnega dolga banki izročil kreditojemalec (prva tožena stranka), ne pa poroka (druga toženka in tretji toženec).

8. Iz tega razloga na tem mestu tudi ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče vse pritožbene navedbe štelo kot neutemeljene in je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).