Jedro

Ni nobene kakovostne razlike med pravnomočnim sklepom o izvršbi, izdanim na podlagi verodostojne listine, in pravnomočno sodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino opr. št. VL 56466/2016 z dne 31. 5. 2016 se razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka, tožbenih zahtevek in predlog za povrnitev izvršilnih stroškov pa se zavrneta.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 558,06 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo.

3. Tožena stranka predlaga, da višje sodišče pritožbo v celoti zavrne in izpodbijano sodbo potri, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da se je s sklepi Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000/2015, St 000/2017 in St 000/2018 dne 4. 10. 2018 pričel stečajni postopek nad tožečo stranko. S tem je prišlo do prekinitve postopka po samem zakonu (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Stečajni postopek pa je bil začet po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja oziroma so potekli roki zanje. Zato je višje sodišče lahko ob smiselni uporabi drugega odstavka 207. člena ZPP tudi ne glede na to prekinitev izdalo odločbo.

6. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

7. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

8. Tožeča stranka v tej zadevi je bivši lastnik poslovnega prostora v večstanovanjski stavbi, v kateri je bila tožena stranka upravnik. Trdi, da ji je tožena stranka v letu 2013 neupravičeno zaračunavala ogrevanje vode, obresti od nezapadlih obveznosti in različne postavke za storitve, ki sploh naj ne bi bile izvedene. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da večine teh obveznosti tožeča stranka ni plačala oziroma je prišlo do plačil na podlagi prisilne izvršbe po pravnomočnih sklepih o izvršbi, ki jih je tožena stranka pridobila v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine.

9. Sodišče prve stopnje zahtevku tožeče stranke na podlagi neupravičene pridobitve (prim. 190. člen Obligacijskega zakonika - OZ) ni ugodilo. Ugotovilo je namreč, da v zvezi z deli zahtevka, ki jih tožeča stranka ni plačala, ni prišlo do premika premoženja, v zvezi z deli zahtevka, ki so bili plačani v izvršbi pa, da tožena stranka ni bila obogatena brez pravnega temelja, saj je ta obstajal v pravnomočnem sklepu o izvršbi.

10. Pritožnica zmotno izhaja iz po njenem bistvenega, da je tožena stranka tožeči stranki storitve, ki niso bile nikdar izvedene, obračunavala neupravičeno in brez pravne podlage. Plačilo toženi stranki je bilo v izvršbi izvedeno na podlagi pravnomočne sodne odločbe. V postopku ni sporno, da noben od sklepov o izvršbi ni bil razveljavljen ali spremenjen, zato za ta plačila ni mogoče trditi, da so bila izvedena brez pravnega temelja ali da bi podlaga za plačila pozneje odpadla. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da dejstvo pravnomočnosti sklepov o izvršbi še ne pomeni, da terjatev tožene stranke dejansko obstaja. Nasprotno, moč izvršilnega naslova je tudi v možnosti prisilne izterjave take obveznosti.

11. Vse pomanjkljivosti zaračunanih stroškov oziroma postavk, ki niso bile izvedene, bi zato tožeča stranka morala pravočasno in pravilno uveljavljati v izvršilnih postopkih oziroma bi to lahko storila le v primeru, da bi bili ti izvršilni naslovi kasneje razveljavljeni.

12. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ni nobene kakovostne razlike med pravnomočnim sklepom o izvršbi, izdanim na podlagi verodostojne listine in pravnomočno sodbo. Pravnomočni sklep o izvršbi je, enako kot pravnomočna sodba, izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatve. O njenem obstoju je tako pravnomočno odločeno. Pri tem je neutemeljen očitek, da nobeno sodišče o obstoju terjatev tožene stranke nikoli ni vsebinsko presojalo. Tožeča stranka namreč sama trdi, da ni vlagala ugovorov zoper sklepe o izvršbi. Sodišča tako vsebine terjatev tožeče stranke niti niso imela možnosti presojati.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da se termin "pravni temelj", ki ga OZ uporablja v prvem odstavku 190. člena, nanaša zgolj na obligacijska razmerja in pravice po materialnem pravu. O tem, da je pravnomočen sklep o izvršbi pravni temelj za upravičenost poplačila, se je izreklo tudi že Vrhovno sodišče (prim. VSRS sodba II Ips 21/2016 z dne 5. 10. 2017, VSRS sodba II Ips 153/2015 z dne 17.11.2016) in je o tem vprašanju sodna praksa ustaljena (VSL sodba I Cpg 1226/2015 z dne 6. 4. 2016, VSL Sodba I Cpg 1372/2016 z dne 23. 11. 2017, VSL sodba I Cp 1046/2017 z dne 17. 4. 2018, VSC Sodba Cpg 140/2007 z dne 27. 2. 2008).

14. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je smisel zgornjega pravila izključno v tem, da mora za vsak prenos premoženja obstajati veljavna pravna podlaga, ki mora biti seveda utemeljena po materialnem pravu. Bistvo pravnomočnih odločb namreč ni v tem, kot zmotno trdi pritožnica, da bi le potrjevale obstoj pravnega temelja, ne pa ga nadomestile, ampak v tem, da je treba to, kar je pravnomočno razsojeno, šteti za resnično in o isti stvari ni mogoče več odločati.

15. Vse nadaljnje pritožbeno izvajanje o tem, na kakšen način oziroma v okviru katerega postopka je tožena stranka prišla do pravnomočnega izvršilnega naslova, je zato neutemeljeno.

16. Tožeča stranka nadalje napada razloge sodišča, da glede večine terjatev, ki jih je tožena stranka do tožeče stranke pridobila, ni prišlo do neupravičene obogatitve tožene stranke, saj tožeča stranka zneskov ni poravnala. Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje v tem delu v nasprotju s splošnimi načeli obligacijskega prava preozko štelo kot bistven pogoj za nastanek oziroma obstoj obogatitve zgolj situacijo, po kateri pride do neposrednega plačila zahtevanega zneska in da je treba upoštevati, da je tožena stranka v vsakem primeru imetnica terjatve do tožeče stranke, četudi zanjo dejanska podlaga ne obstaja. Slednjega primera pa institut neupravičene pridobitve ne pokriva. Ne obstaja namreč terjatev brez temelja. Tudi sicer pa je bistvo zahtevkov iz naslova neupravičene pridobitve vračilo pridobljene koristi oziroma povedano drugače, tisto, kar je kdor dobil, je dolžan vrniti. Tožeča stranka pa, ker svojih ugovorov zoper izdane račune upravnika nikoli ni postavila, ničesar ni izgubila, kar bi tožena stranka pridobila.

17. Ker dejstvo, da naj bi tožena stranka neupravičeno zaračunavala svoje storitve in bila zaradi tega neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke upoštevaje ugotovljeno in zgoraj obrazloženo, niti ni več bistveno, dejanskega stanja v sporih majhnih vrednosti pa ni mogoče izpodbijati, se višje sodišče tudi do pritožbenih trditev v tej smeri ni več izjasnjevalo.

18. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Posledično tudi tožena stranka sama krije stroške, ki so ji z njim nastali.