Jedro

Trditveno in dokazno breme glede delnih plačil dolga je na strani toženke (porokinje), ne pa na strani tožnice (kreditodajalke).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II., III. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča VL 52310/2012 z dne 17. 4. 2012 v 1. odstavku izreka vzdržalo v veljavi glede zneskov in zakonskih zamudnih obresti, kot to izhaja iz I., II. in III. točke izreka, pri čemer je upoštevalo tudi solidarnost obveze toženke glede terjatve iz I. in II. točke izreka. V IV. točki izreka je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo za znesek 59,95 EUR ter glede zakonskih zamudnih obresti od zneskov in datumov, kot je razvidno iz IV. točke izreka in v tem delu postopek ustavilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2482,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške. V bistvenem navaja takole: Višino dolga je ves čas izrecno prerekala, saj je po njenem vedenju glavni dolžnik J. Z. plačeval anuitete po kreditnih pogodbah LD/10322/00013 in LD/10348/00163, delna plačila pa je vršil tudi I. Z. Sodišče prve stopnje je na naroku 4. 6. 2014 s sklepom naložilo tožnici, da do 9. 6. 2014 predloži podatke in dokazila o delnih plačilih terjatve s strani glavnega dolžnika in drugega poroka. Ker tožnica tega dokaza ni predložila, je toženka šele na naroku 11. 6. 2014 sodišču predlagala, da ji odobri dodatni tri dnevni rok za predložitev dokazila o tem, kolikšen znesek obveznosti po obravnavani kreditni pogodbi je že odplačal drugi porok I. Z. Toženka je sodišče na naroku 11. 6. 2014 opozorila, da se je pri poroku I. Z. pozanimala ter izvedela, da mesečno plačuje 90,00 EUR zaradi plačila obveznosti po kreditni pogodbi LD/10322/00013. Ker je bila toženka s tem podatkom seznanjena šele pred poravnalnim narokom 4. 6. 2013, tega dejstva v odgovoru na tožbo ni mogla zatrjevati. Ker pa tožnica podatkov o delnih plačilih s strani I. Z. ni posredovala, toženka do 11. 6. 2014 teh podatkov ni mogla sama pridobiti. Zato je zavrnitev dokaznega predloga, da se ji odobri tri dnevni dodatni rok za predložitev dokazil o delnih plačilih s strani I. Z., napačna, saj njen dokazni predlog ni bil prepozen, zaradi česar je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Pritožnica pritožbi prilaga dopis ZPIZ z dne 24. 2. 2014, iz katerega izhaja, da se v korist tožnice izvaja upravno administrativna prepoved na pokojnini drugega dolžnika. Po mnenju toženke tožnica ni dokazno podprla navedbe, da se administrativna prepoved nanaša na drugo obveznost drugega poroka do tožnice.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in se zavzela za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Tožnica je svoj zahtevek utemeljevala na dveh kreditnih pogodbah, in sicer kreditni pogodbi LD 10322/00013 z dne 19. 11. 2010 in pogodbi LD/10348/00163 z dne 17. 12. 2010, glede katerih je toženka solidarni porok ter na podlagi pogodbe s toženko o ustanovitvi in vodenju N. zlatega računa z dne 13. 5. 2009. Temelj tožničine terjatve v postopku ni bil sporen, sporna pa je bila višina dolga po kreditnih pogodbah, za katerega toženka odgovarja kot solidarna porokinja.

7. V skladu z določilom 7. in 212. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Trditveno in dokazno breme glede delnih odplačil kredita je na toženki, ne pa na strani tožnice, kot želi pritožba zmotno prikazati. Tožnica je zatrjevano višino terjatve po kreditnih pogodbah LD/10322/00013 in LD/10348/00163 dokazala, in sicer po zanesljivi oceni sodišča prve stopnje s pregledom črpanj, obveznosti in plačil za kreditni pogodbi (priloge pravdnega spisa A46, A47, A48, A49) ter povzetka obračunanih in neplačanih obveznosti (A4, A20), obvestila o zapadlosti (A5 in A21, A22-A26), obvestil o izračunu zamudnih obresti (A6 do A11 ter A27-A36), poziva za plačilo zapadlih obveznosti toženki kot poroku (A15, A38) in popisnim listom terjatev (A16 in A39). Toženka pa je tako izkazani višini dolga le pavšalno ugovarjala, češ da je po njenem vedenju glavni dolžnik plačeval anuitete po navedenih pogodbah, na prvem naroku pa še, da naj bi nekatera plačila opravil tudi soporok I. Z. Za te svoje (sicer, kot že rečeno (pre)splošne) trditve pa tudi dokazov ni predlagala.

8. Pritožbena graja zavrnitve predloga toženke, podanega na naroku 11. 6. 2014, da se ji odobri dodatni rok za predložitev dokazila o tem, kolikšen delež obveznosti po kreditni pogodbi LD/10322/00013 je odplačal soporok I. Z. (na podlagi upravne administrativne prepovedi v višini 90,00 EUR mesečno od decembra 2013), je zato neutemeljena. Ne drži namreč, da bi bila toženka šele na naroku 11. 6. 2014 seznanjena, da tožnica dokazil o delnih plačilih s strani soporoka I. Z. ni predložila, saj je bilo na njej in ne na toženki breme, da konkretno navede, kaj je že plačano, in to tudi dokaže. Vse to pa bi morala toženka storiti pravočasno, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zato je bila zavrnitev njenega prepoznega dokaznega predloga pravilna (286. člen ZPP), posledično pa so pritožbeni očitki o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitvi 22. člena URS, pa tudi nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, neutemeljeni.

9. Potrdilo ZPIZ z dne 24. 2. 2014 o upravno izplačilni prepovedi 60862769 v korist tožnice, ki se nanaša na I. Z., je nedopustna pritožbena novota, saj pritožnica ni izkazala, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogla predložiti do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP). Pa tudi sicer (ex abundante cautela) iz potrdila ne izhaja, na katero terjatev se ta upravno izplačilna prepoved nanaša. 10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).