Jedro

Z zakonom določenega roka za vložitev pritožbe ni mogoče podaljšati. Prvotožnica je imela v Republiki Sloveniji pooblaščenko za sprejemanje pisanj prav zato ker se trenutno nahaja v tujini, zato sklicevanje na odsotnost in pot pošte iz ZDA nista okoliščini, ki bi utemeljevali upravičenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v izreku pod točko 1 odločilo, da se prošnja tožečih strank za podaljšanje roka z dne 23.10.2006 zavrže, v izreku pod točko 2 pa da se predlog tožečih strank za vrnitev v prejšnje stanje z dne 23.10.2006 zavrne.

V obrazložitvi k 1. točki izreka sodišče prve stopnje navaja, da je drugotožnica pooblaščenka za sprejemanje pisanj za prvotožnico, ki ne živi v Sloveniji, v smislu 146. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Namen te določbe je, da se pisanja za stranko, ki ni v Sloveniji, vročajo pooblaščenki za prejemanje pisanj in zato je tek procesnih rokov vezan na čas, ko je pisanje vročeno pooblaščenki za sprejemanje pisanj (111. člen ZPP). Rok za pritožbo je tako začel teči za obe tožnici dne 6.10.2006, ker je pooblaščenka za prejemanje pisanj in drugotožnica sklep prvostopenjskega sodišča prejela dne 5.10.2006. 15-dnevni rok za pritožbo se je iztekel 20.10.2006 ob 24.00 uri. Na ta dan sta stranki podali prošnjo za podaljšanje roka za pritožbo. Določba 110. člena ZPP se nanaša le na tiste roke, ki niso določeni z zakonom. Rok za pritožbo zoper sklep z dne 27.9.2006 je določen v 2. odstavku 70. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), zato tega roka sodišče ne more podaljšati. Zato je sodišče prve stopnje prošnjo za podaljšanje roka, ki ga je vložila drugotožnica tudi kot pooblaščenka prvotožnice, kot nedovoljeno zavrglo. Prošnje za podaljšanje roka z dne 23.10.2006, oddane na pošto dne 20.10.2006, tudi ni mogoče šteti kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker na dan 20.10.2006 stranki še nista zamudili roka za vložitev pritožbe. Če pa ni zamude roka za vložitev pravnega sredstva (1. odstavek 22. člena ZUS v zvezi s 3. odstavkom 21. člena ZUS), pa vloge tudi ni mogoče smiselno šteti za predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V obrazložitvi k 2. točki izreka pa sodišče prve stopnje navaja, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravočasen, vendar pa po vsebini ni utemeljen. Opravičen vzrok zamude roka mora stranka verjetno izkazati in mora opraviti tudi zamujeno dejanje. Zamujeno dejanje sta stranki opravili, saj sta pritožbo vložili pred vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, vendar pa nista navedli opravičenega vzroka za zamudo. Dejstvo, da ne moreta vplivati na hitrost potovanja pošte iz ZDA, za obravnavano zadevo ni relevantno, saj bi pritožbo lahko pravočasno vložila pooblaščenka za prejemanje pisanj (drugotožnica) za sebe in za prvotožnico, prav temu služi institut pooblaščenke za sprejemanje pisanj, da lahko procesni roki tečejo tekoče tudi, če stranke ni v Sloveniji. Na tej podlagi je sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje tožnic zavrnilo kot neutemeljen (6. odstavek 22. člena v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS).

Prvotožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep. V pritožbi navaja, da ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sklepa je nerazumljiv, ker nasprotuje samemu sebi in razlogom sklepa. Predlaga razveljavitev sklepa, opozarja na določbo 359. člena ZPP. Navaja, da je prosila za podaljšanje roka dne 20.10.2006. Če je bil vročen sklep dne 5.10.2006 in je 15-dnevni rok začel teči 6.10.2006, prošnja za podaljšanje roka pa je bila oddana 20.10.2006, ni zamujen 15-dnevni rok. Vsebina pritožbe je tudi podpis, drugače je pritožba nepopolna, zato je tožnica ravnala pravilno, ko je oddala prošnjo za podaljšanje roka za pritožbo. Ker pooblaščenka za sprejemanje pisanj ni odvetnica ali oseba z opravljenim odvetniškim izpitom, ne more vloge podpisati v imenu druge tožnice, saj obe pred sodiščem nastopata osebno. Zato je izpodbijani sklep nezakonit. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in povrnitev stroškov.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Kot izhaja iz predloženih spisov, je prvotožnica v obravnavani zadevi ob vložitvi tožbe na sami vlogi (stran 4) navedla kot pooblaščenko za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji v smislu določbe 146. člena ZPP drugotožnico - svojo mamo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je svoj sklep, št. U 1762/2006-14 z dne 27.9.2006, vročilo le drugotožnici tudi kot pooblaščenki za sprejemanje pisanj za prvotožnico. Vročitev se šteje za opravljeno, ko je pisanje sprejel pooblaščenec, ki pa mora na ustrezen način poskrbeti, da pisanje čim hitreje pride v roke naslovniku, v danem primeru prvotožnice. Ni sporno, in to tudi izhaja iz predloženih spisov, da je bil sklep, št. U 1762/2006-14 z dne 27.9.2006, vročen pooblaščenki za sprejemanje pisanj dne 5.10.2006. Pritožbeni rok, ki ga je vseboval pouk o pravnem sredstvu na izpodbijanem sklepu, je z zakonom določeni rok (2. odstavek 70. člena v času odločanja veljavnega ZUS). Z zakonom določenega roka pa ni mogoče podaljšati, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Določba 110. člena ZPP se nanaša na roke, ki niso določeni z zakonom in jih določa sodišče glede na okoliščine primera (1. odstavek 110. člena ZPP). Le takšen rok, ki ga določi sodišče, se na predlog prizadete osebe lahko podaljša, če so za to opravičeni razlogi (2. odstavek 110. člena ZPP). Ker je v obravnavani zadevi torej šlo za z zakonom določen rok za vložitev pritožbe zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, je zato odločitev sodišča prve stopnje v izreku pod točko 1 pravilna.

Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, saj tožnici v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne navajata takšnih okoliščin, s katerimi bi lahko utemeljili svoj predlog v smislu v času odločanja sodišča prve stopnje veljavne določbe 22. člena ZUS. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnici v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje nista navedli takšnega vzroka, ki bi opravičil zamudo roka za vložitev pritožbe v 15-dnevnem roku. Prvotožnica je namreč imela v Republiki Sloveniji pooblaščenko za sprejemanje pisanj prav zato, ker se trenutno ne nahaja v Republiki Sloveniji. Zato sklicevanje na odsotnost in na pot pošte iz ZDA ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Če pa bi bila pritožba pravočasno vložena in nepodpisana, bi jo moralo sodišče kot nepopolno vlogo poslati v dopolnitev (108. člen ZPP). Za takšen primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. v zvezi z 72. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije glede na določbo je 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS-1 pri odločanju uporabilo določbe tega zakona, ki velja od 1.1.2007. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama stroške postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).