Jedro

Ker se toženca, ki sta bila pravilno vabljena na zaslišanje, neopravičeno nista odzvala sodnemu vabilu in svojega izostanka tudi nista opravičila, sodišče prve stopnje dokaza z njunim zaslišanjem ni bilo dolžno (kasneje) izvesti.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 299,53 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

III. Pritožbi tožene stranke zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 79,18 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh po prejemu tega sklepa.

Obrazložitev

V zvezi s sodbo Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 1 z dne 23.6.2011, v celoti v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.316,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2011 dalje do plačila, stroške izvršilnega postopka v višini 108,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.7.2011 dalje do plačila in nadaljnje pravdne stroške v znesku 935,02 EUR.

Zoper sodbo je tožena stranka (v nadaljevanju: toženca oz. toženec in toženka) po svojem pooblaščencu vložila pritožbo. Navajata, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo dokaza z njunim zaslišanjem, zaradi česar dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Menita, da se toženca iz upravičenih razlogov nista odzvala vabilu sodišča na zaslišanje, kar je bilo tudi pojasnjeno na obravnavi sami. Kljub temu, da se je druga toženka naslednjega naroka dne 7.2.2014 udeležila, je sodišče brez utemeljenega razloga ni želelo zaslišati. Dodajata, da se sodišče v tem primeru ne more sklicevati na 258. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj zaslišanje druge toženke na naslednjem naroku ne bi v ničemer zavleklo samega postopka, temveč bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja. Skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse, sodišču ni potrebno zaslišati stranke, če se vabilu ne odzove in bi njeno zaslišanje pomenilo podaljšanje trajanja postopka, česar pa v konkretnem primeru ni mogoče trditi. Menita, da je sodišče z opustitvijo oziroma zavrnitvijo izvedbe dokaznega predloga z zaslišanjem strank zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, obenem pa ni popolno razjasnilo dejanskega stanja. Nadalje navajata, da je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog s postavitvijo izvedenca elektro stroke, zaradi česar je ostalo sporno vprašanje obsega izvedenih del. Menita, da sodišče nima zadostnega znanja za oceno obsega del, glede na spor o višini dogovorjene cene pa tudi ne za določitev višine običajnega plačila. Sodišče je pri oceni pravičnega oziroma običajnega plačila nekritično sledilo zgolj navedbam tožeče stranke. Dodajata, da je priča A.B. jasno povedal, da je bila ob njegovem prihodu opravljena groba instalacija v hiši ter del zunanje ureditve, opravljeno delo pa je ocenil kot nestrokovno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi, izpodbijani sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je na pritožbo zoper sodbo podala odgovor v katerem konkretizirano prereka pritožbene trditve in predlaga, da se pritožbo v celoti zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bilo tožencema v skladu z 261. členom ZPP že dne 6.11.2013 vročeno vabilo na zaslišanje za narok dne 14.1.2014. Ob tem ne gre spregledati, kot opozarja tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da je bil narok za dne 14.1.2014 določen že na naroku dne 25. 10. 2013, na katerem je bil prisoten pooblaščenec tožencev (drugi odstavek 261. člena ZPP). Če se toženca nista mogla udeležiti naroka, na katerem naj bi bila zaslišana, sta imela torej več kot dva meseca časa (najmanj od 6.11.2013), da prilagodita svoje obveznosti ali pa sodišču pošljeta opravičilo za izostanek in prošnjo za preložitev naroka. Kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje, utemeljevanje odsotnosti na naroku dne 14.1.2014 s strani pooblaščenca tožencev ni izkazan opravičljiv razlog za izostanek z naroka. Gole neopredeljene navedbe pooblaščenca tožencev, zakaj se toženec, in ne tudi toženka (zanjo torej opravičilo niti ni bilo podano), ni mogel udeležiti naroka, brez predložitve ustreznih dokazil, same po sebi ne morejo predstavljati opravičljivega razloga za njun izostanek z naroka. Toženca sta z neodzivom sodnemu vabilu torej sama onemogočila izvedbo dokaza s svojim zaslišanjem kot stranke, ki sta ga predlagala. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da bi, glede na to, da je pooblaščenec tožencev na naroku pojasnil, da je bil toženec v času novoletnih praznikov v Sloveniji, nakar je s strani rokometnega kluba prejel poziv, da se mora 10. januarja zglasiti na treningih oziroma tekmah, lahko toženec do naroka, ki je bil dne 14.1.2014, izkazal opravičljiv razlog za izostanek, pa tega niti še do danes ni storil. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, zaradi katerih opravičila za izostanek ni sprejelo. Ker se toženca, ki sta bila pravilno vabljena na zaslišanje dne 14.1.2014, neopravičeno nista odzvala sodnemu vabilu in svojega izostanka tudi nista opravičila, sodišče prve stopnje dokaza z njunim zaslišanjem ni bilo dolžno (kasneje) izvesti, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča o neizvedbi tega dokaza pravilna, pravilni so tudi sodbeni razlogi, podani v 7. točki izpodbijane sodbe (drugi odstavek 258. člena ZPP). Tako je pritožbeni očitek, da je sodišče z opustitvijo oziroma zavrnitvijo izvedbe dokaznega predloga z zaslišanjem strank zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in nepopolno razjasnilo dejansko stanje, neutemeljen.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na neizvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca elektro stroke, je ugotoviti, da sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, ker je ugotovilo, da gre za neprimeren in nekonkretiziran dokazni predlog, v zvezi z dokazovanjem nestrokovno opravljenega dela pa je bil tudi prepozen (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Teh ugotovitev pritožba konkretizirano ne prereka. Upoštevaje navedeno so vse ostale pritožbene navedbe v zvezi z neimenovanjem izvedenca brezpredmetne in ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča. Obseg izvedenih del in višino plačila, je sodišče prve stopnje ugotavljalo z zaslišanjem prič (S., M., Su.) in z listinskimi dokazi in drugačne pritožbene navedbe ne držijo. Dokazno oceno pa je naredilo v smislu 8. člena ZPP.

Sodbenega zaključka pritožba ne more omajati niti z izpostavljanjem izpovedbe priče A.B., saj kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje (16. točka obrazložitve), sodišče zaradi pomanjkanja specifičnega strokovnega znanja navedene izpovedbe ne more ustrezno ovrednotiti; vprašanje strokovnosti izvedbe bi se lahko razjasnilo le s pomočjo izvedenca, ki pa ni bilo postavljen iz razlogov navedenih v 6. točki te obrazložitve.

Glede na navedeno je bilo potrebno neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, in sicer skladno z Zakonom o odvetniški tarifi ji gre nagrada za postopek v višini 225,60 EUR (tarif. št. 3210), pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tarif. št. 6002) ter 22 % DDV (tarif. št. 6007), kar skupaj znese 299,63 EUR.

V zvezi s sklepom Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 83,08 EUR iz naslova izplačanega nadomestila plače pričam S. in Su..

V pritožbi zoper sklep toženca navajata, da nista bila seznanjena s stroškovnikom tožeče stranke, zaradi česar jima ni znano, ali je tožeča stranka sploh pravočasno zahtevala povrnitev stroškov prič. Iz same sodbe z dne 7.2.2014 in sklepa z dne 6.3.2014 izhaja, da sodišče stroškov prič tožeči stranki ni priznalo v okviru pravdnih stroškov, saj le-ti niso bili priglašeni. Dodajata, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da stroškovnik tožeče stranke ni specificiran, zaradi česar sodišče prve stopnje ne bi smelo pozivati k dopolnitvi, temveč bi moralo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka v celoti zavrniti. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

V zvezi z zneskom priznanim z izpodbijanim sklepom je ugotoviti, da ne gre za pravdne stroške tožeče stranke, ampak za izgubo njenega dohodka, ki ji je nastala zaradi pričanja njenih delavcev S. in Su. (to jasno izhaja iz 6. točke njenega stroškovnika; navedena delavca pa sta kot priči zahtevala le povrnitev potnih stroškov). Zato ni bilo zakonske osnove za izdajo izpodbijanega sklepa, zaradi česar je bilo potrebno utemeljeni pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP).

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene (priglašene) stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo znesek 79,18 EUR (nagrada za postopek, materialni stroški, 22% DDV, sodna taksa za pritožbo).