Jedro

Tožnik s tem, ko je z računalnika izbrisal podatke, ki jih je uporabljal pri svojem delu z namenom, da si delo olajša (in katerih v okviru svojih obveznosti niti ni bil dolžan vnašati v računalnik), ni niti naklepoma niti iz hude malomarnosti huje kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2010, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, nezakonita (točka 1 izreka). Ugotovilo je, da je pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 27. 1. 2010 še vedno v veljavi in delovno razmerje še traja z vsemi pravicami in obveznostmi kot pred odpovedjo (točka 2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati nazaj na delo hišnika, ki ga je tožnik opravljal pred odpovedjo pogodbe o zaposliti, mu od dneva odpovedi, t.j. od 20. 4. 2010, obračunati in izplačati mesečne plače in druge prejemke iz pogodbe o zaposlitvi od vsakega 10. dne v mesecu, obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke za socialno varnost, razliko pa nakazati na osebni račun tožnika (točka 3 izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 349,92 EUR v roku 8 dni po prejemu sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 4 izreka).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Primarno navaja, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev določb postopka, saj je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju z listinami v spisu (15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), prav tako pa je sicer obsežna obrazložitev v bistvenih delih pomanjkljiva (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Med dejstvi, ki so ugotovljena v nasprotju z vsebino listin v spisu, velja izpostaviti zapis sodišča na 7. strani, da naj ne bi bilo mogoče z gotovostjo trditi, da je prav tožnik izbrisal podatke iz računalnika, ko pa je tožnik celotno pravdo priznaval, da je izbrisal celotno mapo „moji dokumenti“. Sodba je tudi neobrazložena z odpovednim razlogom po prvi alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ker se naj tožena stranka na to določilo sploh ne bi sklicevala. To ne drži, saj je tožena stranka tožniku podredno očitala tudi storitev kaznivega dejanja, kar je tudi navedla kot razlog za odpoved, zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do tega odpovednega razloga in ker se ni, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da tožniku nikoli ni bilo naročeno, da mora shranjevati osnovne podatke o športnih tekmovanjih, podatke o udeležencih, rezultatih, točkah, nagradah in tudi ne fotografij s tekmovanj. Tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku vsega tega sploh ni bilo potrebno početi, zato je imel tudi pravico vse te dokumente iz službenega računalnika izbrisati, še posebej, ker ni imel ustreznega računalniškega znanja. Da je tožnik dejansko znal uporabljati računalnik, izhaja iz dokumentov, ki jih je tožena stranka uspela rešiti, saj ti jasno kažejo na popolno obvladovanje programov programske skupine Office in verjetno tudi Corel Draw ali podobnega oblikovalskega programa. Da je tožnik znal uporabljati operacijski sistem in funkcijo brisanja podatkov, je razvidno iz tega, ker je tožnik namerno izbrisal tudi celotno vsebino mape „moji dokumenti“. Uporabljati je znal tudi scaner, saj je med rešenimi podatki najden tudi scan njegovega potnega lista, sam pa je tudi navedel, da je podatke med službenim računalnikom in zasebnim notesnikom prenašal tudi z USB ključkom. Tožnik je računalnik nujno potreboval že v okviru dela na delovnem mestu ekonom, hkrati pa je na istem računalniku, kot je ugotovila tožena stranka, vodil poslovanje društva tabornikov, potapljaškega društva, gasilskega društva itd. Tako je tožnik očitno službeno računalniško opremo tudi v službenem času uporabljal v svoje zasebne namene.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da naj na računalniku za delo animatorja pri toženi stranki ne bi bilo prav nobenih pomembnih podatkov in uporaba računalnika, glede na opis delovnega mesta, naj ne bi bila potrebna. Rezultati športnih iger se objavljajo v domskem glasilu in v poročilih o delu zavoda, zato jih je potrebno zbirati in hraniti, podatki o udeležencih iger pa so nujni zaradi vabljenja varovancev na dejavnosti in informiranje o doseženih rezultatih. Pri delu animatorja je tako potrebno evidence pripraviti in jih tudi hraniti, kljub temu da to ni izrecno zapisano v opisu delovnega mesta, saj tega dela brez evidenc ni možno opravljati. Vsi dokumenti, ki namreč nastanejo v okviru dela pri delodajalcu na delovnem sredstvu, ki je last delodajalca, so nesporno last delodajalca in uničenje takšne dokumentacije je uničenje delodajalčeve stvari. Tožnik je podatke očitno izbrisal naklepno, predvsem v želji po maščevanju zaradi reorganizacije dela pri toženi stranki, s katero se ni strinjal, zato je takšno njegovo ravnanje popolnoma nedopustno in pomeni zakonito podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da takšno ravnanje ne pomeni hude kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in s tem zakonite podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, napačen. Dejanje, kot ga je storil tožnik, pomeni naklepno škodljivo ravnanje, ki je skladno s 35. členom ZDR izrecno prepovedano, saj ta člen vsem delavcem zapoveduje, da so se dolžni vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovali poslovnim interesom delodajalca. Tožnik je s takim dejanjem povzročil toženi stranki tako materialno kot tudi nematerialno škodo, ki se manifestira v tem, da je tožena stranka izgubila ugled tako pri varovancih kot tudi širše, ker se športne aktivnosti zaradi dejanja tožnika niso mogle nadaljevati tako, kot so se pred tem dejanjem.

Sodišče prve stopnje ni podalo dokazne ocene in primerjave posameznih pričanj, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje pritožba še navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob sicer zmotni ugotovitvi, da je tožba utemeljena, uporabiti določilo 2. odstavka 118. člena ZDR in ne glede na predlog delavca po reintegraciji ugotoviti, da ta ni možna, saj nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Taka ugotovitev bi bila glede na izpoved prejšnjega direktorja in sedanje direktorice edino pravilna.

Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da sodbo spremeni tako, da ugotovi trajanje delovnega razmerja do odločitve sodišča, v vseh primerih pa tožeči stranki naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je na strani 7 izpodbijane sodbe res zapisalo, da tožnik več kot mesec in pol ni opravljal dela na delovnem mestu animator in da zaradi tega ni mogoče z gotovostjo trditi, da je prav on zbrisal podatke iz računalnika, vendar na to ugotovitev svoje odločitve ni oprlo, kar izhaja iz nadaljevanja obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katere izhaja, da tožnik ni naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil pogodbenih obveznosti, saj mu tožena stranka ni naložila zbiranja in ustvarjanja datotek udeležencev športnih iger, niti pravil za organizacijo športnih iger, poleg tega pa tožena stranka tudi ni dokazala, da bi bile izbrisane datoteke takšnega pomena, da bi bilo delo na delovnem mestu animator zaradi tega oteženo ali nemogočeno.

Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je ta kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe, razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo sami sebi, razlogi niso nejasni, prav tako pa tudi ni nasprotja med razlogi sodbe in izrekom sodbe. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da sodbe ni obrazložilo v zvezi z odpovednim razlogom po prvi alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ker naj bi tožena stranka tožniku podredno očitala tudi storitev kaznivega dejanja in kar naj bi tožena stranka tudi navedla kot razlog za odpoved, sodišče prve stopnje pa se do tega razloga ni opredelilo. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A2) izhaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi druge alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. V obrazložitvi je sicer res zapisala, da so podani odpovedni razlogi po prvi in drugi alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ter da navedena kršitev poleg tega, da predstavlja hudo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz pogodbenega razmerja, izpolnjuje tudi zakonske znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 237. člena Kazenskega zakonika. Vendar pa se tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi do zakonskih znakov kaznivega dejanja „vdor v poslovni informacijski sistem“ ni opredelila in se v preambuli odpovedi na prvo alineo 1. odstavka 111. člena ZDR tudi ni sklicevala. Tako se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeliti do odpovednega razloga po prvi alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, da naj bi torej tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, saj tožena stranka tožniku ni izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga, ampak le iz razloga po drugi alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni storil očitane mu kršitve pogodbenih obveznosti. Kot izhaja iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, pri izbrisanih podatkih ni šlo za podatke, ki bi jih bilo potrebno arhivirati (tako je izpovedal tudi bivši direktor tožene stranke B.G.) in prav tako pa tožniku ni bilo izrecno niti pisno niti ustno s strani takratnega direktorja naročeno, da mora podatke hraniti (izpoved tožnika in priče M.G.), to pa tudi ni bilo določeno v opisu del in nalog animatorja. Tožnik je izpovedal, da je podatke brisal tudi že v preteklosti zato, da računalnik ni bil preveč obremenjen in je hitreje delal. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov za delovno mesto ekonom V - animator II od tožnika ni zahtevala primopredaje poslov oziroma priprave kakršnegakoli pisnega poročila. Pisnih poročil o njegovem delu pa tožena stranka tudi med trajanjem pogodbe o zaposlitvi za dela animatorja nikoli ni zahtevala. Tako je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, materialno pravno pravilna. Tožnik s tem, ko je z računalnika zbrisal podatke, ki jih je uporabljal pri svojem delu z namenom, da si delo olajša (in katerih v okviru svojih delovnih obveznosti niti ni bil dolžan vnašati v računalnik), ni niti naklepoma niti iz hude malomarnosti kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar je kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določeno v drugi alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Na podlagi izvedenih dokazov je prvostopenjsko sodišče namreč zaključilo, da je tožnik celo mislil, da te podatke iz računalnika mora izbrisati. Ob tem pritožbeno sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev sodišča prve stopnje še ugotavlja, da so bili podatki o domskih športnih aktivnostih objavljeni v domskem biltenu, te podatke pa je direktor tudi uporabil v svojem vsakoletnem poročilu, tako da niso bili dokončno izgubljeni. Glede na to in glede na izpoved bivšega direktorja, da so se igre tudi spreminjale, saj so dokupovali rekvizite, delo tožnikovega naslednika na delovnem mestu animator ni moglo biti ne onemogočeno in tudi ne znatno oteženo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer napačno ugotovilo, da je tožena stranka pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi kršila tridesetdnevni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Dne 26. 1. 2010 namreč tožena stranka še ni vedela, kaj je bilo s tožnikovega službenega računalnika izbrisano in ali to tožnik ni morda shranil na kakšen drug način. Šele po prejemu tožnikovega pojasnila dne 23. 3. 2010 je tožena stranka izvedela, da teh podatkov tožnik ni shranil na drug način, zato je tridesetdnevni rok začel teči šele od 23. 3. 2010 dalje in je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi znotraj zakonsko določenega roka. Ta ugotovitev pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje nima vpliva.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določilo 2. odstavka 118. člena ZDR in ugotoviti, da reintegracija tožnika ni možna, ker ni možno nadaljevanje delovnega razmerja, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji nikoli ni izrecno nasprotovala reintegraciji tožnika, prav tako pa tudi ni navedla okoliščin in svojih interesov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče. Šele ob ustrezni trditveni podlagi tožene stranke bi sodišče prve stopnje pri odločitvi lahko upoštevalo vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ter skladno z 2. odstavkom 118. člena ZDR ugotovilo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama mogoče ali ne. Zato so te pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi tega je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) v zvezi s 165. členom istega zakona sama krije svoje pritožbene stroške.