Jedro

Tožnik je med prvotnim azilnim postopkom samovoljno zapustil azilni dom in je bil zato ta postopek ustavljen. Ko je bil deportiran iz Francije v Slovenijo, je po prekrškovnem postopku in dva dni po nastanitvi v centru za tujce zaradi odstranitve iz Slovenije vložil ponovno prošnjo za azil, v kateri je navajal, da je bil v izvorni državi preganjan zaradi članstva v stranki, katere imena ni niti ponovil dvakrat enako.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.3.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB 2) zavrnila tožnikovo ponovno prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno in še odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Tožnik je zaprosil za priznanje azila v Republiki Sloveniji prvič 18.10.2005, vendar je 27.10.2005 samovoljno zapustil Azilni dom v L. in je bil tedanji postopek s sklepom z dne 3.11.2005 ustavljen. Dne 7.2.2006 je bil deportiran iz Francije v Slovenijo. Zaradi odstranitve iz Republike Slovenije je bil nato nastanjen v Centru za tujce v P., kjer je 9.2.2006 izrazil namero, da želi v Republiki Sloveniji ponovno zaprositi za azil. V obeh prošnjah je navedel, da je Kurd, muslimanske narodnosti in da ga turške oblasti zaradi njegovega članstva v politični stranki DEHAP stalno maltretirajo. Tožena stranka je menila, da je prosilec ponovno prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji vložil z namenom odložitve prisilne odstranitve iz Republike Slovenije, kar se šteje za zavajanje ali zlorabo azilnega postopka. Pa tudi glede njegovega članstva v stranki DEHAP tožena stranka meni, da se njegove izjave v obeh prošnjah pomembno razlikujejo v bistvenih delih, ki so pomembni za odločanje, kar vnaša dvom v resničnost vseh tožnikovih navedb in trditev in jih zato ni mogoče šteti za verodostojne. Pri podaji ponovne prošnje za azil je namreč navedel članstvo v politični stranki z drugačnim imenom, v Francijo pa naj bi pobegnil, ker naj bi državni organi v njegovi izvorni državi izvedeli, kje se nahaja. Zato je menila, da je tožnik tudi predstavil lažne razloge za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi uvodoma povzelo zakonske določbe 35. in 36. člena ZAzil. Strinjalo se je z odločitvijo tožene stranke, da tožnikove izjave v prošnjah vzbujajo dvom v tožnikovo verodostojnost, saj je njegovo delovanje v politični stranki, za katero je sprva navedel, da je njeno ime HADEP, kasneje pa da je njeno ime DEHAP, ocenilo kot neverodostojno. Poleg tega je tožnik sprva navedel le, da je raznašal časopis za svojo politično stranko, kasneje pa je navedel, da je bil le član. Sodišče prve stopnje se je nadalje strinjalo z oceno tožene stranke, da bi tožnik v primeru njegove resnične ogroženosti v izvorni državi ne pobegnil iz Azilnega doma v L., kjer je že bil začet azilni postopek. Prav tako je presodilo kot pravilno odločitev tožene stranke, da je želel tožnik s ponovno prošnjo za azil preprečiti svoj izgon iz Republike Slovenije, saj je bil deportiran iz Francije in je svojo namero za vložitev prošnje za azil vložil šele dva dni po nastanitvi v Centru za tujce oziroma, ko mu je bil že izrečen opomin zaradi ilegalnega prehoda meje. Utemeljilo je tudi svojo odločitev, da je razsodilo na seji in ne na predlagani glavni obravnavi, saj tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi izvedbo glavne obravnave smiselno opravičevalo. Pri tem se je sklicevalo tudi na upravno-sodno prakso in prakso ustavnega sodišča. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) tako, da zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Meni, da tožena stranka v postopku ni ugotovila pravilnega dejanskega stanja in ker je sodišče v celoti sledilo odločitvi tožene stranke, je izpodbijana sodba preuranjena. Prepričljivo je pojasnil ogroženost v svoji izvorni državo in utemeljen strah pred preganjanjem v primeru vrnitve v izvorno državo in bi zato morala tožena stranka odločiti o obstoju pogojev za priznanje azila in ne odločiti v pospešenem postopku. Treba bi mu bilo dati možnost, da bi sodeloval v azilnem postopku in da bi lahko s svojo izpovedbo na zaslišanju in z drugimi dokazi dokazoval utemeljenost prošnje za azil. V postopku pred policijo in pred sodnikom za prekrške mu namreč niso bile dane potrebne informacije v zvezi z azilom in bi ga bilo treba tudi v zvezi s temi okoliščinami zaslišati. Prav tako bi bilo treba zaslišati priče. Tudi pretečeni čas dveh dni za izkazanje namere za vložitev prošnje za azil ni mogoče šteti za zavajanje in zlorabo azilnega postopka in s tem zavrnitve prošnje za azil kot očitno neutemeljene v okviru tako imenovanega pospešenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

Po določbah 34. in 35. člena se o prošnjah za azil lahko odloča v dveh vrstah postopkov, in sicer v rednem (34. člen in 1. odstavek 35. člena ) in tako imenovanem pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena), ki je po svoji vsebini skrajšani upravni postopek, kakršnega ureja 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V pospešenem postopku lahko organ prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, med drugim tudi, če prošnja temelji na namernem zavajanju, ali če se postopek zlorablja. Presojo o tem, v katerem postopku bo o prošnji odločeno, glede na okoliščine primera opravi organ, ki vodi postopek. To presojo opravi na podlagi prosilčeve prošnje, njegovega zaslišanja, če ga še posebej opravi, in drugih okoliščin, ki vplivajo na odločitev v stvari. Okoliščine, ki se štejejo za zlorabo oziroma zavajanje, so navedene v 36. členu ZAzil. Tako se šteje za zavajanje oziroma zlorabo azilnega postopka tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje, in vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije (2. oziroma 5. alinea 36. člena ZAzil). Tudi po presoji pritožbenega sodišča so v obravnavani zadevi obstajali pogoji, da je tožena stranka lahko obravnavala tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji v pospešenem azilnem postopku po določbah 2. odstavka 35. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru svojo odločitev pravilno oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav v prošnji za azil. Po določbi 3. odstavka 29. člena ZAzil mora prosilec za azil sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v izvorno državo. Pristojnemu organu mora predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje prošnjo za azil, oziroma podati verodostojno oziroma prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni.

V obravnavanem primeru tožnik za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov. Njegove izjave pa so neverodostojne in neprepričljive, saj se izjave v obeh prošnjah v odločilnih delih razlikujejo. Sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka sta pravilno presodila, da je bilo že iz tožnikove prošnje razvidno, da temelji na namernem zavajanju, oziroma da tožnik zlorablja azilni postopek. Da je tožnik lažno predstavil razloge v svojih prošnjah za azil, se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj iz podatkov spisa izhaja, da ni imel nobene vidnejše vloge v politični stranki, katere imena niti ni vedno ponovil enako. Prav tako drži ugotovitev tožene stranke, da je z vložitvijo ponovne prošnje za azil želel preprečiti svojo odstranitev iz Republike Slovenije in vrnitev v izvorno državo, saj je bil v Slovenijo vrnjen iz Francije, kamor je odšel po vložitvi prve prošnje za azil v Republiki Sloveniji. Pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da tožnik po deportaciji iz Francije ni imel potrebnih informacij glede vložitve prošnje za azil v Republiki Sloveniji, saj je tako prošnjo vložil prvič že tri mesece prej. Ponovno prošnjo oziroma že samo namero za vložitev ponovne prošnje za azil je izrazil po deportaciji iz Francije, ko je bil že zaslišan pri sodniku za prekrške in šele dva dni po tem, ko je bil nastanjen v Centru za tujce. Tako tudi po presoji pritožbenega sodišča iz teh podatkov, ki so v upravnih spisih, nedvoumno izhaja, da je tožnik želel z vložitvijo ponovne prošnje za azil v Republiki Sloveniji preprečiti svojo odstranitev iz Republike Slovenije oziroma vrnitev v izvorno državo. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča bila odločitev tožene stranke, da tožnikova prošnja temelji na namernem zavajanju in zlorabljanju azilnega postopka, pravilna in materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni dopustno uveljavljati, saj izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku, pač pa na dejanskem stanju, ki ga je ugotovila tožena stranka v upravnem postopku (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določbe 73. člena ZUS.