Jedro

Pritožnik prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita nekritično presojo izpovedbe A. K. in dolžnika, da ona kot s. p. vodi gostišče, dolžnik pa je le delavec v njem. Pri tem ne upošteva dejstva, da je podjetnik po prvem odstavku 7. člena ZGD-1 odgovoren za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Poslovanje podjema gre torej v celoti tako v breme, kot tudi v korist registriranega nosilca podjema. Zato ni mogoče slediti sklepanju pritožnika, da je dolžnik tisti, ki vodi gostinski obrat, razpolaga z njegovimi sredstvi in ga tudi upravlja, da torej v celoti kot podjetnik uživa koristi uspešnega poslovanja podjema, njegova hčerka kot formalni nosilec podjema pa bi nosila bremena podjema in zanj odgovarjala z vsem svojim premoženjem. Taki porazdelitvi koristi podjema na eni strani in bremen podjema na drugi razumsko ni mogoče slediti niti v primeru, ko gre za družinske vezi. Upoštevaje navedeno (ker je torej tako nosilec bremen, kot koristi podjema registrirani podjetnik), zato ni relevantno, kako uspešno posluje dolžnikova hčerka kot samostojna podjetnica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik in dolžnik nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor upnika P. M. proti odpustu obveznosti.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP in predlagal spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo njegovemu ugovoru, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

3. V odgovoru na pritožbo je dolžnik predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik je svoj ugovor proti odpustu obveznosti temeljil na obstoju ovire za odpust obveznosti (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP), ker dolžnikov predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Dolžnik namreč glede na njegov premoženjski položaj lahko v celoti izpolni svoje obveznosti (5. točka četrtega odstavka 339. člena ZFPPIPP). Obstoj takega dolžnikovega premoženjskega položaja je utemeljeval s trditvijo, da je dolžnik sicer kot zaposleni kuhar dejanski nosilec podjema gostinske dejavnosti, ki jo tudi vodi, njegova hčerka pa nastopa le kot formalni nosilec te dejavnosti.

6. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu izhaja, da dolžnik pridobiva iz svoje zaposlitve dohodke, ki v presežku, kolikor niso izvzeti iz izvršbe, edino predstavljajo stečajno maso, da pa ni nosilec dejavnosti, ki bi bila le formalno registrirana na njegovo hčerko A. K. kot podjetnico. O tem se je prvostopenjsko sodišče prepričalo po zaslišanju dolžnikove hčerke A. K., ki je dolžnikova delodajalka in ki je opisala organizacijo poslovanja njenega podjema. Da pa bi dolžnik razen rednega mesečnega dohodka imel tudi drugo premoženje, ki bi prišlo v stečajno maso, pa ne izhaja niti iz odgovora upravitelja na pritožnikov ugovor proti odpustu obveznosti, niti iz samih pritožnikovih navedb v ugovoru, v katerem ne opiše premoženja, iz katerega bi dolžnik lahko poplačal upnike.

7. Kot je razumeti pritožnikov ugovor proti odpustu obveznosti ter pritožbeno vztrajanje pri trditvi o dolžnikovem dejanskem nosilstvu dejavnosti in zgolj formalnem podjemu njegove hčerke A. K., premoženje dolžnika vidi v uspešnem poslovanju tega podjema.

8. Pritožnik prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita nekritično presojo izpovedbe A. K. in dolžnika, da ona kot s. p. vodi gostišče, dolžnik pa je le delavec v njem. Pri tem ne upošteva dejstva, da je podjetnik po prvem odstavku 7. člena ZGD-1 odgovoren za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Poslovanje podjema gre torej v celoti tako v breme, kot tudi v korist registriranega nosilca podjema. Zato ni mogoče slediti sklepanju pritožnika, da je dolžnik tisti, ki vodi gostinski obrat, razpolaga z njegovimi sredstvi in ga tudi upravlja, da torej v celoti kot podjetnik uživa koristi uspešnega poslovanja podjema, njegova hčerka kot formalni nosilec podjema pa bi nosila bremena podjema in zanj odgovarjala z vsem svojim premoženjem. Taki porazdelitvi koristi podjema na eni strani in bremen podjema na drugi razumsko ni mogoče slediti niti v primeru, ko gre za družinske vezi. Upoštevaje navedeno (ker je torej tako nosilec bremen, kot koristi podjema registrirani podjetnik), zato ni relevantno, kako uspešno posluje dolžnikova hčerka kot samostojna podjetnica. Posledično tudi ni utemeljen pritožbeni očitek neizčrpanega dokaznega postopka, ker sodišče ni pribavilo podatkov o obsegu poslovanja in premoženju samostojne podjetnice A. K. in ker ni zaslišalo pri s. p. zaposlenih delavcev o tem, kdo vodi obrat in kdo je dejansko samostojni podjetnik v tem obratu. Tudi če bi se izkazalo, da podjem dolžnikove hčerke posluje zelo uspešno, pa iz tega še ni mogoče sklepati, da dolžnik prejema neprimerno višje dohodke, kot mu jih uradno izplačuje hčerka kot njegova delodajalka.

9. Ker prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni ugotovilo v pritožnikovem ugovoru uveljavljanega obstoja ovire za odpust obveznosti iz 5. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP – to je obstoja dolžnikovega premoženja, s katerim bi lahko v celoti izpolnil svoje obveznosti, kar je edino relevantno glede na vsebino pritožnikovega ugovora proti odpustu obveznosti, je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče pa ob reševanju pritožbe ni našlo kršitev pravil postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških upnika temelji na 129. členu ZFPPIPP, po katerem mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti. Dolžnik pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve in odločitvi o pritožbi, zato njegovi stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni in jih je posledično dolžan nositi sam (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).