Jedro

Tožnik sicer načeloma izjavlja, da bo spoštoval vse odločbe in ukrepe slovenskih organov, vendar pa obenem navaja, da ne želi zapustiti Republike Slovenije in da si želi tu ostati, pa četudi ve in razume, da v Sloveniji biva brez ustreznega dovoljenja in da bi zato moral oditi. O tem, ali bi tožnik, če bi bilo to potrebno, v resnici spoštoval odločitve slovenskih organov, lahko v trenutni situaciji le sklepamo, vsekakor pa je mogoče že sedaj ugotoviti, da je s svojimi dosedanjimi ravnanji vendarle pokazal, da si je način in pravila gibanja prilagajal zgolj lastnim potrebam. Tako je tožnik, po tem, ko je bila zavrnjena njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite, odšel v Italijo, nato pa se znova vrnil v Slovenijo. S tem je pokazal, da se je želel izogniti posledicam zavrnjene prošnje, z bivanjem v Sloveniji pa nadaljeval tako, da je (brez dvoma neprijavljen) bival na različnih lokacijah in se preživljal z delom na črno. Doslej je torej tožnik iskal načine, da bi ostal v Republiki Sloveniji mimo veljavnih pravil, šele s tem, ko se je poškodoval in bil v bolnišnici, od koder so ga nato odpeljali policisti, pa pričel zatrjevati, da bo ravnal tako, kot bo od njega zahtevano. Način njegovega vedenja zato dopušča sodišču sklepanje, da so ta zatrjevanja prilagojena zgolj potrebam postopka in ne izražajo dejanskega tožnikovega namena, da bi spoštoval zakonodajo, ki velja v Republiki Sloveniji. Izrečeni ukrep omejitve gibanja in nastanitve v Centru, ki je bil izrečen tožniku, je zato utemeljen in sorazmeren.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana (v nadaljevanju PPIU Ljubljana) je z odločbo, št. 2255-522/2022/22 (3E651-28) z dne 3. 8. 2023 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), odredila tožniku, državljanu Alžirije, omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce v Postojni (v nadaljevanju Center), ker ga je treba odstraniti v skladu z določbami Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Omejitev gibanja tožniku je odredila od 3. 8. 2023 od 17.00 ure do njegove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Odločila je še, da tožba ne zadrži izvršitve in da v postopku niso nastali posebni stroški.

2. PPIU Ljubljana v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da so 26. 7. 2023 ob 10.20 uri od policistov PP Ljubljana Vič v nadaljnji postopek obravnave prevzeli tožnika, ki je pred tem kršil določila Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Na podlagi tožnikove izjave, preverjanja evidenc policije in prejšnjih postopkov je bilo ugotovljeno, da gre za C. C. Pri preverjanju njegovega statusa so policisti ugotovili, da mu je bil 5. 4. 2023 izdan sklep št. 2142-3/2018/33 (1222-08) o zavržbi prošnje za mednarodno zaščito. Ta sklep je postal izvršljiv 21. 4. 2023, kar pomeni, da od takrat dalje tožnik nezakonito prebiva na območju Republike Slovenije, s čimer krši 4. točko prvega odstavka 145. člena v zvezi s 60. členom ZTuj-2. Te podatke je potrdil tudi inšpektor Azilnega doma v Ljubljani.

3. Zaradi ugotovljene kršitve ZTuj-2 so policisti tožniku izdali plačilni nalog, izdali pa so mu tudi odločbo o vrnitvi št. 11963315 za čas treh let, in odločbo št. 2255-522/2022-13 (3E651-11) z dne 26. 7. 2023, na podlagi katere je bil tožnik nastanjen v Centru. Tožnik je 27. 7. 2023 vložil drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, o katerem še ni bilo odločeno. Tretji odstavek 34. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) določa, da se vsaka oseba po podaji drugega ali vsakega nadaljnjega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite obravnava po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, to je po ZTuj-2. 4. Tožnik je zoper odločbo, s katero je bil 26. 7. 2023 nastanjen v Centru, vložil tožbo v upravnem sporu, ki ji je Upravno sodišče s sodbo III U 110/2022-6 z dne 3. 8. 2023 ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo PPIU Ljubljana v ponovni postopek.

5. Policisti so tožnika v ponovljenem postopku ob navzočnosti prevajalca za arabski jezik in tožnikovega pooblaščenca A. A. zaslišali. Seznanili so ga, da bo v postopku upoštevana njegova izjava, ki jo je podal v prekrškovnem postopku, dokumentacija, ki je nastala v postopku privedbe na PPIU ter ugotovitve glede nezakonitega bivanja od dneva pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o zavržbi zahteve za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito do ponovno vložene namere za uvedbo postopka za mednarodno zaščito, ki jo je tožnik vložil v Centru. Tožnik je v svoji izpovedbi povedal, da se ne zaveda, da v Republiki Sloveniji biva nezakonito, niti ni bil seznanjen, da je končan postopek pridobivanja mednarodne zaščite, saj so ga iz Azilnega doma preprosto odslovili. Na razgovoru pri policiji dne 26. 7. 2023 ni razumel vsega, tako zaradi nezadostnega poznavanja jezika, kot tudi zaradi poškodbe glave. Ne želi si vrnitve v Alžirijo, prav tako pa si tudi ne more urediti dokumentov. V Sloveniji lahko biva pri B. B. na naslovu ... v Lj., prav tako si lahko uredi finančna sredstva za preživljanje. Te njegove navedbe je potrdil tudi pooblaščenec A. A., ki je dodal, da lahko za preživljanje tožnika poskrbi nevladna organizacija Ambasada Rog. Dodal je še, da tožnik vse od prihoda v Slovenijo te ni nikoli zapustil, da je vedno korektno sodeloval v vseh postopkih in da je tu stkal močne socialne povezave. V Sloveniji ima partnerja in si želi pošteno živeti v skladu z veljavnimi pravili ter po svojih močeh koristno prispevati k družbi.

6. PPIU v nadaljevanju obrazložitve pojasnjuje, da tožnik pri sebi nima nobene listine, s katero bi dokazoval svojo identiteto, niti dovoljenja za vstop oziroma bivanje na območju Republike Slovenije. Dne 27. 7. 2022 je samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani in ni spoštoval namere o podaji vloge za mednarodno zaščito. V letu 2022 je bil obravnavan zaradi suma storitve kaznivega dejanja roparske tatvine po prvem odstavku 70. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (KZ-1).

7. PPIU ugotavlja, da tožnikovo nasprotovanje vračanju v matično državo in dejstvo, da kljub obveznosti sodelovati pri ugotavljanju istovetnosti v postopku za priznanje mednarodne zaščite v vseh letih bivanja v Republiki Sloveniji ni predložil nobenega dokazila o svoji istovetnosti, kaže na nevarnost, da se bo poskušal izogniti fizični izvedbi odstranitve iz države ter da očitno nima namena zapustiti območja Republike Slovenije in držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. julija 1985. PPIU meni, da je ukrep omejitve gibanja nujen tudi z vidika preprečevanja nevarnosti ogrožanja javnega reda in miru ter nacionalne varnosti, da se prepreči nastop novih morebitnih vnaprej nedoločljivih ravnanj in neželenih posledic, ki niso v javnem interesu, saj gre za osebo, ki ne želi razkriti svoje istovetnosti in je v Republiki Sloveniji že izvrševala hujša kazniva dejanja in prekrške s področja javnega reda in miru. Tožniku zato tudi ni bilo mogoče izdati odločbe o vrnitvi z rokom za prostovoljni odhod, z odločbo o tem pa mu je bila izrečena tudi prepoved vstopa v državo.

8. PPIU obrazložitev izpodbijane odločbe sklene s pojasnili o pravicah in obveznostih tujca med bivanjem v Centru, tudi s pojasnilom, da ta nastanitev preneha, ko prenehajo razlogi zanjo ali je dosežen njen namen.

9. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo v upravnem sporu sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke odpravi, tožnika pa nemudoma izpusti iz Centra. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka ter po tretjem odstavku, vse 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10. Tožnik navaja, da tožena stranka v ponovljenem postopku ni ravnala v skladu s sodbo Upravnega sodišča III U 110/2023-6 z dne 3. 8. 2023, pač pa je še istega dne ob prisotnosti tolmača ponovno zaslišala tožnika, medtem ko je tožnikov pooblaščenec na zaslišanje prišel šele, ko se je razgovor že opravil, in to kljub temu, da je tožnik izrecno zahteval njegovo navzočnost, pooblaščenec pa zahteval, da se razgovor ponovi.

11. Tožena stranka je v ponovljenem postopku sprejela enako odločitev kot ob prvem odločanju, z vsebinsko enakimi razlogi. Tožnik še vedno izpodbija obrazložitev tožene stranke, da mu ni bilo mogoče izdati odločbe o vrnitvi z rokom za prostovoljni odhod. Po 66. členu ZTuj-2 razlog, da tujec nima potne listine, ni razlog, da se mu ne omogoči prostovoljnega odhoda. Po četrtem odstavku 66. člena ZTuj-2 se rok za prostovoljni odhod iz tega razloga lahko celo podaljša. Odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno in razumljivo, zakaj tožniku ni bilo mogoče izdati odločbe o vrnitvi z rokom za prostovoljni odhod. Odločba o vrnitvi št. 11963315 tudi ni pravnomočna, dokončna in izvršljiva ter zato po mnenju tožnika tožena stranka nanjo ne bi smela opirati svoje odločitve.

12. Tožena stranka navaja, da tožnik pri sebi nima listine, s katero bi dokazoval svojo identiteto, da je 27. 7. 2022 samovoljno zapustil Azilni dom in da je bil v letu 2022 obravnavan zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Ugotovljeno naj bi tudi bilo, da tožnik nasprotuje vrnitvi v matično državo in da se bo skušal izogniti fizični odstranitvi, ukrep pa da je nujen z vidika preprečevanja ogrožanja javnega reda in miru ter nacionalne varnosti. Te navedbe so netočne in zmotne ter predstavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

13. Trditev, da naj tožnik ne bi želel razkriti svoje identitete, ne drži, saj je njegova identiteta znana ves čas. Tožena stranka jo je ugotovila na podlagi izjave tožnika in jo preverila v svojih evidencah. Res pa je, da tožnik nima osebnih dokumentov. Tožnik ni nikoli izjavil, da ne bo spoštoval odločb slovenskih organov in da se bo skušal izogniti svoji odstranitvi in zato njegove izjave, da se ne želi vrnitvi v Alžirijo, ni mogoče razlagati v tem kontekstu. Tožena stranka bi morala v tej zvezi ugotoviti dodatne konkretne okoliščine, česar pa ni storila. Tudi tožnikov pooblaščenec, ki je bil navzoč ob zaključku tožnikovega zaslišanja, je povedal, da tožnik ozemlja Slovenije ni zapuščal in da si je vedno prizadeval za ureditev statusa, tu pa ima tudi stalnega partnerja in močne socialne povezave.

14. Prav tako ne drži navedba tožene stranke, da naj bi tožnik v Sloveniji izvrševal huda kazniva dejanja. Obravnava suma storitve kaznivega dejanja, ki še ni pravnomočno zaključena in procesirana, ne more predstavljati okoliščine, ki bi kazala na ta očitek, saj tudi za tožnika velja domneva nedolžnosti. Iz sodbe III U 110/2023 je razvidno, da je bila zoper tožnika izdana odredba I Kpr 28254/2023 z dne 29. 6. 2023 zaradi vročitve sodnega pisanja in da je bil tožnik zato priveden pred sodišče. To kaže dvoje: da je tožena stranka vedela za tožnikovo identiteto in da tožnik ni v nobenem kazenskem postopku zaradi izvrševanja hudih kaznivih dejanj oziroma da ni bil pravnomočno obsojen. Izpodbijana odločitev je zato obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka, saj je sama s seboj v nasprotju in je zato ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je tožnika po privedbi dne 29. 6. 2023 izpustila, kar kaže, da ne more in ne predstavlja nobene grožnje za javni red in mir, kot to zmotno ugotavlja tožena stranka.

15. Tožnik nadalje navaja, da se tožena stranka ni opredelila do njegove navedbe glede "samovoljnosti zapustitve azilnega doma". Tožnik je namreč navedel, da mu je bilo to ukazano s strani oseb v Azilnem domu, ne da bi mu bila vročena kakršnakoli odločba ali razložene njegove dolžnosti, tako da ni vedel, kakšen je njegov položaj in kakšen postopek bi moral sprožiti po izgonu iz Azilnega doma. Izpodbijana odločba oziroma presoja sorazmernosti ukrepa zato ne more temeljiti na tej okoliščini, prav tako tudi ne na domnevi kršitve javnega reda in miru, saj je tožena stranka o tem tožniku izrekla ničnostni sklep. Zoper odločbo o vrnitvi št. 11963315 pa se je tožnik pritožil, vendar o tej pritožbi še ni odločeno.

16. Tožnik pojasnjuje, da v predmetni tožbi ponavlja svoje navedbe iz prve tožbe, do katerih se tožena stranka ni opredelila, in sicer glede njegove istospolne usmerjenosti, zaradi česar je tožnik tudi izjavil, da se ne želi vrniti v Alžirijo. To bi namreč zanj pomenilo zapor, hkrati bi bil podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, kar vse je po 72. členu ZTuj-2 ovira za vrnitev. Obstaja velika verjetnost, da bi bil tožnik zaradi svoje spolne usmerjenosti v Alžiriji nadlegovan, podvržen nasilju ali celo ubit od svoje družine ali sosedov zaradi tako imenovanega "umora iz časti". Iz medijev, na katere se sklicuje, izhaja, da alžirska policija istospolno usmerjenih oseb ne ščiti in so v zaporu podvržene posilstvu, mučenju in drugim brutalnim dejanjem ter napadom.

17. Tožena stranka uporabe milejšega ukrepa ni presojala, zato testa sorazmernosti ni mogoče podvreči preizkusu. Pri omejitvi gibanja gre za ukrep, ki je po sodni praksi enak posegom v pravico do osebne svobode posameznika po 19. členu Ustave RS. Sodišče je že v sodbi III U 110/2023 zapisalo, da je pridržanje tujca upravičeno samo, če uporaba milejših ukrepov ni zadostna. Tožena stranka mora torej v vsakem primeru najprej preizkusiti, ali bi lahko dosegla legitimen namen z uporabo milejših ukrepov, česar pa v predmetni zadevi ni niti poskušala storiti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka tako ni upoštevala določbe tretjega odstavka 76. člena ZTuj-2, ki določa, da mora organ oceniti, če se lahko namen omejitve gibanja doseže tudi z milejšimi ukrepi, pač pa se je poslužila nesorazmernega ukrepa, ki posega v temeljne pravice tožnika. Očitno se skuša tožena stranka pri tem sklicevati na obstoj begosumnosti, kar pa ni utemeljeno.

18. Tožnik od vložitve prošnje za mednarodno zaščito ni zapustil ozemlja Republike Slovenije, pač pa je jasno izrazil željo, da želi tu ostati in se integrirati. Tožena stranka bi morala napraviti celovito dokazno oceno o begosumnosti ter upoštevati vse okoliščine primera. Za ugotovitev begosumnosti ni dovolj, da se ugotovi le ena okoliščina, pač pa mora biti ta kriterij povezan in upoštevan skupaj s celovitim dejanskim položajem oziroma okoliščinami prosilca za mednarodno zaščito in njegovih ravnanj. Brez tega ni mogoče govoriti o individualni obravnavi in opravljenem strogem testu sorazmernosti. Begosumnosti pri tožniku ni in je zato neutemeljeno sklepanje, da je omejitev gibanja nujno potrebna.

19. Tožena stranka v odgovoru na tožbo uvodoma sodišču predlaga, naj tožbo zavrže kot prepozno. Iz vročilnice, ki je v upravnem spisu, je namreč razvidno, da je tožnik izpodbijano odločbo prejel 3. 8. 2023, iz dohodnega žiga sodišča pa je razvidno, da je tožba na sodišče prispela dne 8. 8. 2023, to je dva dni po izteku roka.

20. Podrejeno tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da tožnik v tožbi zoper odločbo, ki je bila izdana v ponovljenem postopku, navaja smiselno enake razloge kot v postopku III U 110/2023. Meni, da je sledila napotkom sodišča in odpravila vse pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene s sodbo, izdano v tem postopku. To, da je tožena stranka istega dne po prejemu sodbe zaslišala tožnika, za zadevo ni relevantno, saj je skladno z napotkom sodišča angažirala sodnega tolmača in postopek zakonito izvedla istega dne brez odlašanja. Ne drži niti očitek, da na zaslišanju tožnika ni prisostvoval njegov izbrani pooblaščenec, kar je razvidno iz zapisnika z dne 3. 8. 2023, ki je bil sestavljen ob navzočnosti prevajalca za arabski jezik. Pred prihodom pooblaščenca je bil tožnik zgolj seznanjen, da bo izveden ponovni postopek v zvezi z odločbo o nastanitvi in omejitvi gibanja v Centru. Tožnikov pooblaščenec je bil navzoč ves čas poteka zaslišanja, kar je razvidno iz zapisnika, kjer so bile zabeležene vse njegove izjave, kot pooblaščenec pa se je tudi strinjal z vsebino in verodostojnostjo zapisnika in ga podpisal, enako tudi tožnik.

21. Z izpodbijano odločbo je bilo ustrezno obrazloženo, da tožnik nasprotuje vračanju v matično državo in da se bo zato poskušal izogniti fizični odstranitvi. Odločba o vrnitvi sicer ni predmet tega postopka, na kar je opozorilo tudi sodišče v sodbi III U 110/2023 z dne 3. 8. 2023. Tožnik se že zelo dolgo nahaja v Sloveniji, vendar si ta čas ni uredil dokumentov in zaradi tega je njegova identifikacija otežena, najmanj vprašljiva. Verodostojnih dokazov o identiteti tožnik ni ponudil niti sedaj v tožbi. Zaradi izvedbe postopka odstranitve je zato podan razlog za omejitev gibanja tožniku po drugem odstavku 76. člena ZTuj-2. Tožnik nima prebivališča, kjer bi lahko počakal na prostovoljni odhod, saj med zaslišanjem ni znal povedati niti točnega imena niti naslova ge. Helene, kjer naj bi menda lahko bival. Prav tako ni nič določnega povedal o partnerju, ki ga omenja in kar bi lahko to tožena stranka upoštevala kot oprijemljiv razlog ob ocenjevanju, ali lahko tožniku izreče milejši ukrep. V odločbi so tudi navedeni konkretni kazenski in prekrškovni postopki, ki se vodijo proti tožniku, kar je vsekakor šteti kot dodatne tehtne razloge za izrek omejitve gibanja. Sum storitve roparske tatvine je nesporno okoliščina, ki je za tožnika konkretno podana in zaradi katere je varnost državljanov lahko ogrožena že zaradi suma storitve, tudi brez, oziroma pred pravnomočno obsodbo. Kot neresnične gre zato šteti njegove trditve, da skuša v Sloveniji živeti po pravilih in je omejitev gibanja tako nujna tudi z vidika preprečevanja nevarnosti ogrožanja javnega reda in miru.

22. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla dodaten razlog za omejitev gibanja, ki je bil ugotovljen naknadno, to je med tekom postopka ugotavljanja pogojev za izdajo izpodbijane odločbe. Gre za to, da je tožnik 27. 7. 2023 vložil drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, o katerem še ni bilo odločeno. Po tretjem odstavku 34. člena ZMZ-1 se oseba, ki poda tak zahtevek, obravnava po ZTuj-2, kar pomeni, da se po podaji tovrstnega zahtevka odpelje v Center, kjer počaka na odločitev pristojnega organa. Tudi iz tega dodatnega razloga je nova odločba pravilna in zakonita.

23. Tožena stranka vztraja pri objektivno ugotovljenih in v izpodbijani odločbi navedenih okoliščinah. Tožnik nedokazano in zato neutemeljeno izpostavlja možnosti bivanja pri ge. B. B. na območju ... v L. ter istospolno usmerjenost, vendar pa razen splošno dokazno nepodprtih okoliščin ne ponuja ničesar. Po mnenju tožene stranke organ ni dolžan po uradni dolžnosti raziskovati obstoja povsem zasebnih in osebnih okoliščin, ki bi omogočale izrek milejšega ukrepa. Enako je tudi tožnikova navedba o tem, da bi si lahko priskrbel sredstva za življenje, ostala zgolj na ravni trditev, ki pa jih v postopku spreminja. V prvem postopku je namreč izjavil, da ima stalnega partnerja, in da bi živel pri njem, sedaj govori o gospe iz Šiške. Po eni strani predlaga, da se ga oprosti plačila sodne takse, ker nima sredstev, na drugi pa, da jih ima dovolj za preživljanje. Vse to kaže, da tožnik ovira postopek odstranitve in da se z milejšimi ukrepi ne bi moglo doseči realizacije njegove odstranitve iz države.

24. Ne drži niti navedba, da je tožnikova identiteta policistom znana, saj policija operira s podatki, kot jih je navedel tožnik v prvem postopku, kar pa še ne pomeni, da gre dejansko za osebo s takimi podatki. V postopku odstranitve mora organ nujno ugotoviti pravo istovetnost tujca, enako tudi za tožnika, saj ta nima nobenih osebnih dokumentov. Center je zato 31. 7. 2023 podal poizvedbo identitete tožnika preko Interpola, odgovora pa še ni prejel. Ne drži niti navedba, da naj bi si tožnik skušal urediti svoj status v Republiki Sloveniji, saj v vsem času bivanja ni naredil nobenega dejanja, ki bi lahko nakazovalo na kaj takega. V vsem tem času ni predložil nobenega dokazila o istovetnosti, kar nesporno kaže na nevarnost, da se bo tujec poskušal izogniti fizični izvedbi odstranitve iz države in je zato omejitev gibanja in nastanitev v Centru nujna.

25. Tožena stranka še dodaja, da se z izpodbijano odločbo tožniku ne nalaga odstranitev v matično državo Alžirijo, temveč odstranitev iz Republike Slovenije oziroma schengenskega območja. Tujca se ob izdelavi ustreznega potovalnega dokumenta lahko odstrani tudi v prvo varno državo izven tega območja in ne nujno v matično državo. Po zadnjih preverjenih podatkih je prva varna država izven schengenskega območja Srbija, za katero, kot kažejo podatki na uradni internetni strani, velja, da državljani Alžirije za vstop in bivanje do 90 dni potrebujejo le veljavni potni list. 26. Sodišče je 10. 8. 2023 v navzočnosti tožnika, njegove pooblaščenke in pooblaščenke tožene stranke ter ob sodelovanju sodnega tolmača za arabski jezik opravilo javno glavno obravnavo, na kateri je izvedlo dokaze: z vpogledom v listine upravnega spisa (sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3/2018/33 (1222-08) z dne 19. 8. 2022, s prevodom v arabski jezik; dopis Ministrstva za notranje zadeve, poslan Policijski upravi Ljubljana, št. 2142-3/2018/60 z dne 10. 5. 2023; uradni zaznamek o privedbi Policijske uprave Ljubljana, Policijske postaje Ljubljana Vič, št. 222-138/2023 z dne 26. 7. 2023 z evidentiranimi opravili; zapisnik Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana št. 2255-522/2022/9 (3E651-40) z dne 26. 7. 2023 o izjavi kršitelja; plačilni nalog Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana, izdan tožniku, št. 0000125878842 z dne 26. 7. 2023; zapisnik Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana št. 2255-522/2022/11 (3E651-11) z dne 28. 7. 2023 o zaslišanju stranke (tožnika) v postopku, sestavljen na podlagi 74. in 76. člena ZUP; odločba Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana št. 2255-522/2022/13 (3E561-11) z dne 26. 7. 2023 z vročilnico; odločba o vrnitvi Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana št. 11963315 z dne 26. 7. 2023 z vročilnico; dopis Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana št. 2255-522/2022/14 z dne 26. 7. 2023, poslan OKC PU Ljubljana, Center za tujce Postojna; dopis Centra za tujce Postojna, št. 2253-161/2023/5 (216-04) z dne 27. 7. 2023, poslan Direktoratu za migracije, Sektorju za postopke mednarodne zaščite; elektronsko sporočilo višjega policijskega inšpektorja specialista D. D., Center za tujce Postojna z dne 27. 7. 2023, poslan na več elektronskih naslovov; dopis tožnika z dne 27. 7. 2023 v arabski pisavi (jeziku) - druga zahteva za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite; dopis Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3/2018/67 (1222-08) z dne 28. 7. 2023, poslan Centru za tujce; dopis Centra za tujce, poslan GPU UKP SMPS Interpol dne 31. 7. 2023; zapisnik Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana št. 2255-522/2022/21 (3E651-11) z dne 3. 8. 2023 o zaslišanju stranke (tožnika) v postopku, sestavljen na podlagi 74. in 76. člena ZUP; dopis PPIU Ljubljana št. 2255-522/2022/25 (3E561-40) z dne 3. 8. 2023, poslan Policijski upravi Ljubljana, Službi za operativno podporo; odločba PPIU Ljubljana št. 2255-522/2022/22 (3E651-28) z dne 3. 8. 2023 (izpodbijana odločba) z vročilnico); z vpogledom v pritožbo in dopolnitev pritožbe zoper sklep PPIU št. 11963315, s prilogami; z vpogledom v izjavo B. B.; z vpogledom v sodbo Upravnega sodišča I U 271/2019-11 in z zaslišanjem tožnika.

27. Dokazni predlog za zaslišanje tožnikovega pooblaščenca v upravnem postopku, to je A. A., je sodišče zavrnilo. O tem, ali je bil pooblaščenec navzoč ob tožnikovem zaslišanju pri toženi stranki, kar je v tožbi izpostavljeno kot kršitev pravil postopka, se je lahko sodišče seznanilo z vpogledom v zapisnik o tem zaslišanju. Iz tega zapisnika izhajajo tudi utemeljitve oziroma zagotovila pooblaščenca glede možnosti tožnika za bivanje izven Centra ter za zagotavljanje sredstev za njegovo preživljanje, do česar se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju sodbe. Sodišče je zato presodilo, da je dokazni predlog za zaslišanje A. A. za odločitev nepotreben in ga je zavrnilo.

28. Obe stranki sta na glavni obravnavi vztrajali pri svojih stališčih iz izpodbijane odločbe oziroma tožbe. Pooblaščenka tožnika se je najprej opredelila do odgovora tožene stranke na tožbo. Povedala je, da ne drži, da tožnik nasprotuje vračanju v matično državno in da se bo zato poskušal izogniti fizični odstranitvi iz Republike Slovenije, kot to navaja tožena stranka. V tej zvezi vztraja pri tožbenih navedbah in trditvi, da tožena stranka teh okoliščin ni ustrezno ugotovila in tudi ni ustrezno obrazložila. Prav tako ne drži, da tožnik nima prebivališča, kjer bi lahko počakal na prostovoljni odhod, saj je že v postopku III U 110/2023 predložil izjavo B. B., iz katere izhaja, da lahko tožniku zagotavlja bivanje. Glede tožnikovega partnerja, za katerega tožena stranka zatrjuje, da tožnik ni ničesar povedal določno, po mnenju tožnika zaenkrat zadošča, da je v tej smeri podal trditve o svoji spolni usmerjenosti, kar je okoliščina, ki preprečuje njegovo vrnitev. Istospolna usmerjenost je namreč v Alžiriji kazniva. Vse ostalo posega v osebno sfero tožnika. Tožnik vztraja tudi, da v Republiki Sloveniji ni izvrševal hudih kaznivih dejanj in da še ni bil pravnomočno obsojen zaradi kakršnega koli kaznivega dejanja. Prereka pa tudi navedbe tožene stranke, da je treba vsako osebo po podaji drugega ali vsakega nadaljnjega zahtevka odpeljati v Center, kjer počaka odločitev pristojnega organa glede vloženega zahtevka. Glede ostalega, to je, da tožena stranka ni presojala okoliščin za izdajo milejšega ukrepa, tožnik vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in svojem zaslišanju. Pooblaščenka tožnika je še povedala, da je bila izjava B. B., da lahko tožniku zagotavlja bivališče, predložena že v postopku III U 110/2023, kjer je sodišče tam izpodbijano odločbo odpravilo. O tem, da ima kje prebivati, je tožnik govoril tudi ob svojem zaslišanju dne 3. 8. 2023. Izjava B. B., da je pripravljena ponuditi nastanitev tožniku, zadošča za presojo in zato ni treba ugotavljati razlogov, zakaj je tožniku ponudila nastanitev. Izjave namreč ne bi podala, če mu nastanitve ne bi želela ponuditi.

29. Tožena stranka je vztrajala pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo, povedala pa še, da tudi po vpogledu v izjavo ge. B. B. z dne 31. 7. 2023 vztraja pri tem, da to ne pomeni konkretnega in verodostojnega dokaza, ki bi opravičeval izrek milejšega ukrepa. Iz izjave ni razvidno v kakšnem razmerju je ga. B. B. s tožnikom in zakaj bi ga vzela na svoj dom, niti tega, ali ima za to ustrezne pogoje. Izjava je bila tudi sicer podana šele po tem, ko je bil tožnik iz razlogov, ki jih opravičuje ZTuj-2, že nameščen v Center.

30. Tožnik je v svoji izpovedi povedal, da je bil po tem, ko je odšel iz Azilnega doma, najprej mesec dni v Italiji. Ker pa je imel tam težave in se je v Sloveniji bolje počutil, saj je imel tu znance in prijatelje, se je vrnil v Slovenijo. Od takrat Slovenije ni več zapustil. Najprej se je nastanil na Rakovi Jelši, bival pa je tudi za Bežigradom, v Mostah, tudi v Polju. Spoznal je nove ljudi, tudi go. B. B. Bival je pri znancih, ki jim je dal nekaj od prisluženega denarja. Delal je na črno v restavraciji, kot mesar, tudi na farmi s konji. Delo je lahko dobil zato, ker govori slovensko, nazadnje pa je delal v restavraciji. Glede poškodbe glave je pojasnil, da ne ve točno, kdaj je do tega prišlo, spomni se le, da je bil z znancem v lokalu in da je popil alkoholno pijačo. Nato se je zbudil v bolnišnici, kjer so ga verjetno pripeljali zvečer in je ostal do jutra, nakar so ga odpeljali policisti. Ne ve več točno, ali so ga najprej odpeljali na policijo in nato na sodišče, ali obratno, ve pa, da so ga nazadnje odpeljali v Postojno. Nekaj časa se mu je še vrtelo, sedaj ima težave z morami med spanjem. Potrebuje tablete za želodec, drugih tablet ne jemlje.

31. Glede možnosti bivanja v Sloveniji je povedal, da bi mu pri tem pomagal A. A. s hrano, oblačili, poskrbel bi tudi, če bi potreboval zdravljenje. Go. B. B., pri kateri bi lahko bival, pozna že dolgo časa, nekje tri in pol do štiri leta. Sta prijatelja, bil je večkrat pri njej, drug drugemu zaupata. To, da lahko biva pri njej, je predlagala ga. B. B. sama, gre pa za gospo, ki je starejša, točno ne ve koliko, mogoče nekje med 65 ali 70 let. 32. Na vprašanje pooblaščenke tožene stranke o ge. B. B. je dodatno povedal, da ji je povedal o svoji spolni usmerjenosti, saj je njen mož delal v arabski državi, in mu je zato pojasnila, da ve, da takšni ljudje kot je on, tam veliko trpijo. Biva v ..., pri njej pa ni bil še nikoli. Ve, da ima moža, o otrocih pa nista nikoli govorila. Prav tako nista nikoli govorila o tem, kakšno stanovanje ima in kje v tem stanovanju bi lahko bil nastanjen, ve pa, da bi mu to povedala, če bi jo vprašal. Doslej ni imel težav z bivališči, bival je s partnerjem. Ko pa je prišlo do njegove namestitve v Center, mu je ga. B. B. sama rekla, da mu želi pomagati in da se lahko nastani pri njej.

33. Od kar je v Sloveniji je sicer skušal pridobiti kakšen dokument o svoji identiteti, vendar pa si s svojo družino v Alžiriji pri tem ne more pomagati, saj ga njegovi domači odklanjajo zaradi istospolne usmerjenosti in mu odklanjajo tudi vsako pomoč. Potni list je takrat, ko je šel iz Turčije v Grčijo, raztrgal, saj so ga opozorili, da mu ga lahko vzamejo in prodajo. Svoje podatke pa je povedal policiji, nazadnje v Postojni, na Policijski postaji Ljubljana Center pa je pustil tudi svojo telefonsko številko. Seznanjen je s tem, da je bila izdana odločba o njegovi vrnitvi, vendar pa bi vrnitev v Alžirijo zanj pomenila pekel. Vsi vedo za njegovo istospolno usmerjenost, Alžirija pa ni družba, ki bi jo tolerirala. Želi si ostali v Sloveniji, saj ima tukaj znance, prijatelje in tudi svojega partnerja.

34. V svoji prošnji za mednarodno zaščito v letu 2019 ni govoril o svoji spolni usmerjenosti, saj takrat še ni poznal tukajšnjega sistema, niti kaj je v Sloveniji dovoljeno, bal pa se je tudi sramote v zvezi s tem. Ob prihodu je zato govoril, da živi v rejniški družini, da nima staršev in da je imel težave z dekletovo družino. V prvem intervjuju se je bal povedati resnico, šele po tem, ko je ugotovil, da v Sloveniji istospolna usmerjenost ni nič takega, kar bi bilo treba skrivati in da lahko živi svobodno, je povedal to, kar je res. K temu so ga tudi spodbudili prijatelji.

K točki I izreka:

35. Tožba ni utemeljena.

36. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnikova tožba pravočasna. Iz vročilnice, ki je v upravnem spisu, izhaja, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 3. 8. 2023, zoper to odločitev pa je imel pravico vložiti tožbo v upravnem sporu v roku treh dni po vročitvi (prvi odstavek 78. člena ZTuj-2). Tretji dan od vročitve izpodbijane odločbe je bil 6. 8. 2023, ki pa je bil dan nedelje, in se je zato tožniku rok za vložitev tožbe iztekel prvi naslednji delavni dan, to je na dan ponedeljka 7. 8. 2023. Po določbi četrtega odstavka 111. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se namreč rok, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika. Tožnik je tožbo vložil kot priporočeno pisemsko pošiljko 7. 8. 2023, kar je razvidno iz pisemske ovojnice. Ker se po določbi drugega odstavka 29. člena ZUS-1 šteje, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto, sodišče ugotavlja, da je tožnikova tožba pravočasna.

37. Sodišče pojasnjuje, da je predmet tega upravnega spora izpodbijana odločba, s katero je bilo tožniku omejeno gibanje in odrejena njegova nastanitev v Centru, in se zato do tožbenih navedb tožnika, ki se vsebinsko nanašajo na odločbo o vrnitvi (na vprašanje nevračanja po 72. členu ZTuj-2), ni opredeljevalo.

38. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi določb ZTuj-2. ZTuj-2 v prvem odstavku 69. člena določa, da se tujca, ki mu v skladu s tem zakonom ni bil omogočen prostovoljni odhod, odstrani iz RS in tudi z območja držav članic Evropske unije oziroma območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, če ta zakon ne določa drugače. Prav tako se odstrani tujca na podlagi pravnomočne sodbe, s katero mu je bila izrečena stranska kazen ali stranska sankcija izgona tujca iz države. Po določbi prvega odstavka 76. člena ZTuj-2 policija z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu, ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami tega zakona ali ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom. Po drugem odstavku istega člena se z namenom ugotovitve istovetnosti lahko tujcu, katerega istovetnost ni ugotovljena ali obstaja utemeljen sum glede njegove izkazane istovetnosti, izreče omejitev gibanja in nastanitev v centru, če obstaja nevarnost, da bo zapustil ozemlje RS. Nastanitev tujca v center odredi policija z odločbo, zoper katero ima tujec pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe, tožba pa ne zadrži izvršitve odločbe (prvi in drugi odstavek 78. člena ZTuj-2).

39. Po šestem odstavku 76. člena ZTuj-2 lahko omejitev gibanja traja le toliko časa, kolikor je potrebno, da se doseže namen iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena, vendar ne dlje kot šest mesecev. Med bivanjem v centru je gibanje tujca omejeno na območje centra, kjer mora upoštevati pravila bivanja v centru (enajsti odstavek 76. člena ZTuj-2). Če policija oceni, da se lahko namen iz prvega ali drugega odstavka 76. člena ZTuj-2 doseže z milejšimi ukrepi, v skladu s tretjim odstavkom tega člena namesto ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v centru uporabi ukrep iz drugega odstavka 81. člena ZTuj-2, in sicer tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra in mu določi eno ali več obveznosti: - določitev kraja prebivanja na določenem naslovu; - naložitev obveznosti rednega javljanja na policijski postaji; - predložitev osebnih dokumentov.

40. Z določbami ZTuj-2 se v nacionalno zakonodajo prenaša pravni red Evropske unije, med drugim Direktiva o vračanju.1 Iz uvodnih določb (točka 16) te Direktive izhaja, da mora biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve omejena in mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. V 15. členu, ki ureja pridržanje, Direktiva o vračanju v prvem odstavku določa: "Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega ali (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve." V skladu z drugim odstavkom 15. člena iste Direktive mora biti odločba o pridržanju pisna, v njej morajo biti navedeni dejanski in pravni razlogi. Določila Direktive o vračanju je treba upoštevati pri razlagi oziroma uporabi določb ZTuj-2. 41. Iz citiranih določb Direktive o vračanju izhaja, da je pridržanje tujca upravičeno samo, če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. Policija mora zato v vsakem obravnavanem primeru najprej preizkusiti, ali bi bil lahko legitimen namen, ki je v pripravi vrnitve ali izvedbi odstranitve tujca, uresničen z manj prisilnim ukrepom, kot je pridržanje v centru za tujce, to je z "nastanitvijo izven centra" brez omejitve gibanja. Šele če ta milejši ukrep ni zadosten, lahko organ uporabi ukrep "omejitve gibanja in nastanitev v centru", če bodisi "obstaja nevarnost pobega", ali pa da tujec "ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti", te okoliščine pa morajo imeti, (da bi bila razlaga zakona v skladu s pravom EU) značilnosti izogibanja ali oviranja priprave vrnitve ali postopka odstranitve.2 Z drugimi besedami, organ mora presoditi tudi sorazmernost izrečenega ukrepa omejitve gibanja, in to ob upoštevanju okoliščin vsakega primera posebej, to presojo pa mora v odločbi o omejitvi gibanja ustrezno obrazložiti.3 Presoja sorazmernosti ukrepa mora biti opravljena brez posebne prošnje ali opozorila tujca, kar vse izhaja tako iz prej povzetih določb Direktive o vračanju, kot tudi iz tretjega odstavka 76. člena ZTuj-2. 42. Sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotavlja, da je tožnik ob prihodu v Republiko Slovenijo zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, vendar pa je bila njegova prošnja z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3/2018/11 (1312-17) z dne 16. 1. 2019, zavrnjena, odločitvi pa je pritrdilo tudi Upravno sodišče v sodbi I U 271/2019-11 z dne 26. 2. 2020. Ta sodba je bila 2. 3. 2020 vročena tožnikovi pooblaščeni odvetniški družbi in zato sodišče ne sledi njegovi trditvi, da z odločitvijo ni bil seznanjen. 4. 8. 2022 je tožnik vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je Ministrstvo za notranje zadeve s sklepom, št. 2142-3/2018/33 (1222-08) z dne 19. 8. 2022, zavrglo. Upravno sodišče je to odločitev s sodbo I U 1271/2022-26 z dne 9. 1. 2023 sicer odpravilo, vendar pa je Vrhovno sodišče s sodbo I Up 36/2023 z dne 5. 4. 2023 odločitev Upravnega sodišča spremenilo in tožbo zavrnilo. Sklep o zavržbi tožnikove zahteve za uvedbo prvega ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite je postal izvršljiv dne 21. 4. 2023, kar pomeni, da od takrat dalje tožnik nezakonito prebiva na ozemlju Republike Slovenije.

43. PPIU Ljubljana je tožniku dne 26. 7. 2023 izdala odločbo št. 2244-522/2022/13, s katero mu je odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru. PPIU je istega dne tožniku izdala tudi odločbo o vrnitvi št. 11963315, s katero je določila, da se tožnika zaradi nezakonitega prebivanja odstrani iz Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 13. junija 1985, izrekla pa mu je še prepoved vstopa za čas treh let. Ker je tožnik zoper to odločitev vložil pritožbo, o kateri še ni odločeno, ta ni pravnomočna. Dne 27. 7. 2023 je tožnik vložil še drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, o katerem pa do trenutka izdaje te sodbe odločitev še ni bila sprejeta.

44. Tožnik je zoper odločbo PPIU Ljubljana št. 2244-522/2022/13 z dne 26. 7. 2023 vložil tožbo v upravnem sporu, ki ji je tukajšnje sodišče s sodbo III U 110/2023 z dne 3. 8. 2023 ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka je še istega dne tožnika zaslišala in nato izdala sedaj izpodbijano odločbo. Ob zaslišanju sta bila poleg tožnika navzoča tudi tolmač za arabski jezik ter njegov pooblaščenec A. A. Iz zapisnika je razvidno, da je bil ta navzoč ves čas tožnikovega zaslišanja in da je na vsako vprašanje, ki je bilo zastavljeno tožniku, podal tudi svoje navedbe. Po zaključenem zaslišanju je bil zapisnik prebran, tožnik in njegov pooblaščenec pa sta potrdila, da so vanj verodostojno zapisani vsi podatki, dejstva in okoliščine, ki sta jih povedala med zaslišanjem in nanj nista imela pripomb. Oba sta zapisnik tudi podpisala. Glede na navedeno sodišče ne sledi tožbeni navedbi, da naj bi bilo zaslišanje tožnika izvedeno brez navzočnosti njegovega pooblaščenca A. A., ki da naj bi pristopil šele ob zaključku zaslišanja. Iz zapisnika namreč izhaja, da je bil navzoč ves čas zaslišanja in da je pri tem tudi aktivno sodeloval, kar vse pomeni, da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v tem smislu ni izkazana.

45. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka odločitev, da tožniku odredi omejitev gibanja in nastanitev v Centru, sprejela ob upoštevanju dejstva, da tožnik nima listine, s katero bi dokazoval svojo identiteto, niti dovoljenja za vstop oziroma bivanje na območju schengenskega pravnega reda, odklanja pa vrnitev v matično državo. Te okoliščine tožena stranka vidi kot takšne, da izkazujejo nevarnost, da se bo tožnik skušal izogniti fizični izvedbi odstranitve iz države, hkrati pa po njenem mnenju izrečeni ukrep utemeljujejo razlogi javnega reda in miru ter nacionalne varnosti, saj da je tožnik v Sloveniji že izvrševal hujša kazniva dejanja in prekrške s področja javnega reda in miru. Glede na navedeno je moralo sodišče presoditi, ali so zatrjevane okoliščine dokazane in take, da opravičujejo tožniku odrejeno omejitev gibanja in nastanitev v Centru, in kolikor so, ali je tako izrečeni ukrep tudi sorazmeren.

46. Med strankama ni sporno, da tožnik v Republiki Sloveniji biva nezakonito, saj nima dovoljenja za prebivanje (60. člen ZTuj-2). To pomeni, da mora njeno območje, kot tudi območje držav članic Evropske unije in območje držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, zapustiti. Tožena stranka je presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za določitev prostovoljnega odhoda, kot ga ureja 66. člen ZTuj-2 in mu zato skladno s tem izdala odločbo o vrnitvi št. 11963315 z dne 26. 7. 2023, ki pa še ni pravnomočna, saj je tožnik zoper to odločitev vložil pritožbo. Prav tako tudi zaenkrat še ni odločeno o drugi zahtevi tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ali bo torej moral tožnik ozemlje Republike Slovenije tudi dejansko zapustiti, je vprašanje, na katerega bo mogoč odgovor šele po tem, ko bosta oba postopka pravnomočno zaključena, od tega pa bo tudi odvisno, ali bo odstranitev tožnika, kot osebe, ki nima dovoljenja za prebivanje, realizirana, kar pa je prav tako predmet morebitnih nadaljnjih, ne pa predmetnega postopka.

47. Sodišče meni, da je bila odločitev tožene stranke, da tožniku v opisanih okoliščinah omeji gibanje in ga nastani v Centru, utemeljena.

48. Dejstvo je, da tožnikova istovetnost doslej ni bila nesporno ugotovljena. Res je sicer, da je tožnik v vseh dosedanjih postopkih navajal enake osebne podatke, vendar pa to še ne pomeni, da so ti podatki tudi resnični, kot je po presoji sodišča pravilno opozorila tožena stranka. Resničnost osebnih podatkov se dokazuje z ustreznimi listinami oziroma potrditvijo za to pristojnih organov. Tožnik doslej še ni predložil listine, s katero bi dokazal svojo istovetnost, pač pa je, kot je povedal, svoj potni list pred prihodom v Grčijo raztrgal, kar je utemeljil s tem, da se je bal, da bi mu ga vzeli in prodajali, torej njegovo listino zlorabljali. Sodišče ob tem pripominja, da je namerno uničenje listin, ki dokazujejo identiteto posameznika, eno od razlogov, da se tujca šteje za begosumnega (2. alineja 68. člena ZTuj-2). Tožnik sicer navaja, da si je skušal pridobiti kakšen dokument, s katerim bi dokazal svojo istovetnost, vendar pa te svoje trditve ni z ničemer izkazal, pač pa zgolj povedal, da si je skušal pomagati z domačimi, ki pa mu pomoč odrekajo. Sodišče ob tem dodaja, da bi si lahko tožnik navsezadnje poskušal pridobiti dokumente tudi na kakšen drug način in ne le s pomočjo domačih, npr. sam preko za to pristojnih uradnih organov v matični državi, preko njenih veleposlaništev ali ob pomoči slovenskih organov, česar pa očitno ni storil oziroma taka aktivnost tožnika ni izkazana. Njegova identiteta zato trenutno ni z ničemer potrjena in je, kot izhaja iz zaprosila, poslanega Interpolu, šele v fazi preverjanja, ugotavljanje istovetnosti tujca pa je eden od razlogov, ki utemeljujejo omejitev gibanja in nastanitev v Centru (drugi odstavek 76. člena ZTuj-2). Kot je že bilo povedano, zgolj dejstvo, da tožnik navaja vedno iste podatke in da je pri eni od policijskih postaj tudi pustil svojo telefonsko številko, še ne pomeni, da gre dejansko za tisto osebo, za katero se predstavlja.

49. Sodišče pa se strinja s tožnikom, da mu ni moč očitati, da je storilec hujših kaznivih dejanj in prekrškov, kar bi lahko pomenilo, da iz tega razloga pri njem obstaja nevarnost pobega. Med okoliščinami, ki kažejo na nevarnost pobega tujca sta namreč tudi dejstvo, da je bil tujec v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti (6. alineja 68. člena ZTuj-2) in dejstvo, da je bila tujcu v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v Republiki Sloveniji najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red, ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge (7. alineja 68. člena ZTuj-2). Iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi bil tožnik doslej obsojen za kaznivo dejanje. Tožena stranka navaja, da naj bi bil v letu 2022 osumljen storitve kaznivega dejanja roparske tatvine, kar pa še ne pomeni, da je tako dejanje storil. Na tak očitek bi bilo mogoče opreti odločitev le, kolikor bi bil tožnik že pravnomočno obsojen za to kaznivo dejanjo. Enako to velja tudi za prekrške, pri čemer iz upravnega spisa izhaja zgolj to, da je bil tožnik spoznan za odgovornega za en prekršek po ZTuj-2, ni pa podatka, da bi bil v dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi najmanj trikrat kaznovan za tak prekršek ali za prekrške, ki jih za tako domnevo določa 7. alineja 68. člena ZTuj-2. 50. Kot je bilo doslej navedeno, tožnik ne izpolnjuje pogojev za bivanje na območju Republike Slovenije in ga je zato treba odstraniti, poleg tega pa njegova identiteta ni z gotovostjo ugotovljena. Po presoji sodišča gre s tem za objektivne okoliščine, ki dopuščajo izrek omejitve gibanja in namestitev v Centru. Kljub tej ugotovitvi pa tožnik utemeljeno opozarja, da je tak ukrep smiselno enak posegom v pravico do osebne svobode posameznika (kar je izhodišče Direktive o vračanju) in da mora zato policija najprej preizkusiti, ali je legitimen cilj, v konkretni zadevi odstranitev tožnika po določbah ZTuj-2, mogoče doseči z manj prisilnim ukrepom od pridržanja v Centru, to je z nastanitvijo izven centra, brez omejitve gibanja. Šele če se izkaže, da tak ukrep ni zadosten, se lahko izreče ukrep omejitve gibanja in nastanitev v Centru. Povedano drugače, v postopku je treba presoditi, ali je ukrep, s katerim se želi zagotoviti, da bo tožnik ostal na ozemlju Republike Slovenije do njegove odstranitve iz države, sorazmeren ne le objektivnim, pač pa tudi subjektivnim okoliščinam konkretnega primera. Sodišče sodi, da gre v predmetni zadevi temu pritrditi.

51. Sodišče na podlagi listin upravnega spisa, listin, ki jih je predložil tožnik ter njegove izpovedi na glavni obravnavi ugotavlja, da tožnik ni s potrebno gotovostjo izkazal, da bo ostal na ozemlju Republike Slovenije do njegove odstranitve iz države in da bo tak ukrep, če bo postal pravnomočen, tudi dejansko spoštoval. Tožnik zatrjuje, da ima možnost bivanja pri B. B. Sodišču je predložil njeno izjavo z dne 31. 7. 2023 (torej po izdaji prve odločbe v predmetni zadevi), iz katere izhaja, da se strinja, da prebiva na njenem naslovu, za katerega navaja tudi zemljiškoknjižne podatke. Glede na tožnikovo izpoved sodišče dvomi v resnost namena B. B., da bi tožniku zagotavljala bivališče, pač pa meni, da obstaja sum, da je bila ta podana le za potrebe predmetnega postopka. Četudi je tožnik zatrjeval, da B. B. že dlje časa pozna in da si drug drugemu zaupata, je o njej vedel le malo. Povedal je, da mu je znano, da ima moža, ni pa vedel, ali ima otroke. Tudi svojo izjavo o tem, ali mu je stanovanje, kjer naj bi bival, poznano, je med svojo izpovedjo spreminjal, saj je najprej povedal, da je že bil pri njej doma, nato pa povedal, da tam še ni bil in da ne ve, kakšno je njeno stanovanje in kje naj bi bival. Če ob tem sodišče upošteva še čas, ko je B. B. podala svojo izjavo, to je po tem, ko je bila v predmetni zadevi tožniku izdana prva (kasneje odpravljena) odločba z dne 26. 7. 2023, oziroma pred vložitvijo tožbe zoper to odločbo ter upošteva, da tožnik tako o njej kot tudi o bivališču ne ve veliko, dvomi v zanesljivost zagotovljenega bivališča za tožnika. Tudi sicer je tožnik spreminjal svojo izjavo o dosedanjih bivališčih, saj je tako enkrat povedal, da je bival pri znancih in prijateljih, nato pa omenjal, da je bival pri svojem partnerju. Glede na vse povedano sodišče dvomi, da je tožnikova trditev o tem, da ima zagotovljeno bivališče, kjer bi lahko bival do odstranitve iz države namesto v Centru in bil tam tudi dosegljiv, resnična. Četudi sodišče ni našlo razlogov, da bi dvomilo, da bi tožniku finančno in materialno pomoč zagotavljala Ambasada Rog, kot je to ob tožnikovem zaslišanju pri PPIU Ljubljana dne 3. 8. 2023 pojasnil njegov takratni pooblaščenec A. A., pa vendarle meni, da je okoliščina urejenega in znanega bivališča bistvenega pomena za zagotovitev izvršitve ukrepa odstranitve, tega pa izjava B. B. ne potrjuje s potrebno gotovostjo.

52. Sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik sicer načeloma izjavlja, da bo spoštoval vse odločbe in ukrepe slovenskih organov, vendar pa obenem navaja, da ne želi zapustiti Republike Slovenije in da si želi tu ostati, pa četudi ve in razume, da v Sloveniji biva brez ustreznega dovoljenja in da bi zato moral oditi. O tem, ali bi tožnik, če bi bilo to potrebno, v resnici spoštoval odločitve slovenskih organov, lahko v trenutni situaciji le sklepamo, vsekakor pa je mogoče že sedaj ugotoviti, da je s svojimi dosedanjimi ravnanji vendarle pokazal, da si je način in pravila gibanja prilagajal zgolj lastnim potrebam. Tako je tožnik, po tem, ko je bila zavrnjena njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite, odšel v Italijo, nato pa se znova vrnil v Slovenijo. S tem je pokazal, da se je želel izogniti posledicam zavrnjene prošnje, z bivanjem v Sloveniji pa nadaljeval tako, da je (brez dvoma neprijavljen) bival na različnih lokacijah in se preživljal z delom na črno. Doslej je torej tožnik iskal načine, da bi ostal v Republiki Sloveniji mimo veljavnih pravil, šele s tem, ko se je poškodoval in bil v bolnišnici, od koder so ga nato odpeljali policisti, pa pričel zatrjevati, da bo ravnal tako, kot bo od njega zahtevano. Način njegovega vedenja zato dopušča sodišču sklepanje, da so ta zatrjevanja prilagojena zgolj potrebam postopka in ne izražajo dejanskega tožnikovega namena, da bi spoštoval zakonodajo, ki velja v Republiki Sloveniji.

53. Ob upoštevanju vsega povedanega sodišče zaključuje, da je izrečeni ukrep omejitve gibanja in nastanitve v Centru, ki je bil izrečen tožniku, utemeljen in sorazmeren. Ocenjuje, da legitimno postavljenega cilja, to je tožnikove odstranitve iz države, brez teh ukrepov ne bo mogoče učinkovito realizirati, saj je s svojim dosedanjim ravnanjem pokazal, da bi se temu po vsej verjetnosti skušal izogniti. Skrb za javni red in mir ter varnost, na kar se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka, je po presoji sodišča tudi v tem, da se zagotavlja spoštovanje vseh pravil v državi, kar enako velja tudi za tujce, tega pa tožnik s svojimi dosedanjimi ravnanji ni izkazal. Kot je že bilo povedano, o tem, ali bo tožnik moral ozemlje Republike Slovenije tudi dejansko zapustiti in ali bo ugodeno njegovi ponovni zahtevi za uvedbo postopka priznanja mednarodne zaščite, bodo dokončno odločili drugi organi. V trenutni fazi teh postopkov, tudi zato, ker se za tožnika ne uporabljajo pravila po ZMZ-1, pač pa določbe ZTuj-2, je omejitev gibanja in nastanitev v Centru utemeljena ter glede na vse pojasnjene okoliščine tudi upravičena in sorazmerna. Skladno z opisanimi zaključki je zato sodišče tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

54. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. 2 Prim.: sodbe Upravnega sodišča RS I U 459/2018, III 242/2012. 3 Prim.: sodbe Upravnega sodišča II U 132/2015, I U 1051/2016, I U 598/2017, III U 250/2017, III U 63/2022, III U 78/2022, III U 167/2022, II U 1/2023, in druge.