Jedro

Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti, ker je izdalo zamudno sodbo, niso utemeljene. Vprašanje višine dosojene odškodnine je materialnopravno vprašanje. Osrednji pritožbeni očitek se tako nanaša na zmotno uporabo materialnega prava v delu, ko je sodišče prve stopnje določilo višino nepremoženjske škode za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 13.130,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2019 dalje do plačila, v roku 15 dni, višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 11.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2019 dalje do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 13.130,95 EUR od 14. 1. 2019 do 16. 3. 2019 pa je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 241,91 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti sodno takso za postopek v višini 243,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del zamudne sodbe in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožeča stranka (tožnik) iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku ugodi še v preostalem delu oziroma, da prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, zato bi moralo tožnikovemu zahtevku ugoditi v celoti, saj se mora šteti, da toženka priznava vse tožnikove navedbe. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, npr. ni postavilo izvedenca medicinske stroke, zato je sodba v zavrnilnem delu nesprejemljiva. Pri določitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo se sodišče prve stopnje sklicuje na sodno prakso, vendar ne navede katero in tako določitev višine nepremoženjske škode ni preverljiva. Dosojena odškodnina je prenizka, sodišče prve stopnje pa ni opravilo ustrezne individualizacije škode, saj ni ustrezno in popolno upoštevalo tožnika samega kot oškodovanca. Tožniku je odškodnino nepremoženjsko škodo za utrpele telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo v višini 6.000,00 EUR (od zahtevanih 14.000,00 EUR), pri čemer pa pri določitvi višine ni ustrezno upoštevalo tožnikove navedbe in je zato dosojena odškodnina prenizka. Tožnik je zaradi poškodbe gležnja v delovni nezgodi en dan trpel zelo hude telesne bolečine, deset dni hude bolečine, tri mesece srednje hude bolečine, potem pa lažje bolečine. Utrpel je tudi številne nevšečnosti med zdravljenjem, ker je bil pregledan v SB A. in še sedemkrat v SB B., kamor je hodil na kontrole, ter pri osebnem zdravniku. Vbrizgavati si je moral neprijetne injekcije antitrombotika Fragmin 5000. Gleženj je imel v mavcu od nezgode 20. 8. 2018 do 8. 10. 2018, po odstranitvi pa je več tednov hodil z berglami. Za izboljšanje gibljivosti gležnja in blaženje bolečine je opravil 21 fizioterapij, v bolniškem staležu pa je bil od 20. 8. 2018 do 29. 1. 2019 (5 mesecev). Za utrpeli strah je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 1.300,00 EUR (od zahtevanih 1.500,00 EUR), kar je prenizko glede na strah, ki ga je tožnik utrpel zaradi škodnega dogodka. Neposredno ob škodnem dogodku je ob privezovanju lesa na kamion, ob zategovanju traku, ta nenadoma popustil in je tožnika nenadoma z vso silo vrglo na tla. Pri tem je gleženj takoj začel zatekati, zato je bil tožnik v resnem strahu za svoje zdravje in se je pomiril šele v bolnišnici. Tekom zdravljenja se je pri tožniku pojavil strah, ker je zdravljenje trajalo dlje časa in je bil v strahu, ali in kako se bo poškodba pozdravila. Tožnik je bil zaradi svoje poškodbe v strahu zaradi preskrbe družine, saj ima dva otroka, žena pa je obolela za multipleks sklerozo in se njeno zdravje ne bo izboljševalo. Nadalje je sodišče tožniku nepremoženjsko škodo za utrpele duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti priznalo v višini 5.000,00 EUR (od zahtevanih 8.000,00 EUR), kar je prav tako prenizko. Po poškodbi je utrpel trajne posledice, saj gleženj še vedno oteka, ga boli in je omejeno gibljiv. Tožnik je poklicni voznik in ima težave pri vstopanju v kamion pri daljši vožnji. Ima težave pri premeščanju težjih bremen, kadar se je potrebno pri tem opreti na desno nogo. Zaradi bolečin in večje utrujenosti ponoči težko spi, se prebuja, zato je naslednji dan neprespan. Delovna nezgoda ga je močno prizadela, vse skupaj je vplivalo na njegovo psihološko stanje, na njegov osebni značaj, saj je sedaj večino časa doma, kjer pa prihaja do konfliktov. Dosojena odškodnina iz naslova zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prenizka tudi zato, ker je bil tožnik ob nezgodi star 44 let in je pred njim glede na povprečno starost v Sloveniji še večji del življenja, on pa bo pri tem omejen, saj ni pričakovati izboljšanja. Sodišče prve stopnje mu neutemeljeno ni priznalo stroškov za odškodninski zahtevek, ker ta naj ne bi predstavljal procesne predpostavke za vložitev tožbe. Sodna praksa priznava stroške pred pravdo podanega odškodninskega zahtevka kot del pravdnih stroškov, če gre za stroške, ki so nastali zaradi ali v zvezi s pravdo, npr. VSL II Cp 1443/2016, VSL II Cp 336/2017, VDSS Pdp 27/2016. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo višino utrpele škode in zato je napačno ugotovilo tudi uspeh tožnika v pravdi, ki ne znaša 54 %, ampak je višji. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Odločitev je materialnopravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so podani zakonsko določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom. Skladno z določbo 318. člena ZPP, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če tožena stranka v roku ne odgovori na tožbo, kadar so izpolnjeni pogoji: 1. da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znani. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke, ni utemeljen. Toženkina pasivnost se obravnava kot priznanje po tožniku zatrjevanih dejanskih navedb, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti dokaza z izvedencem (in niti drugih predlaganih dokazov) za ugotovitev odločilnih dejstev (II Ips 359/2006).

6. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti, ker je izdalo zamudno sodbo, niso utemeljene. Vprašanje višine dosojene odškodnine je materialnopravno vprašanje. Osrednji pritožbeni očitek se tako nanaša na zmotno uporabo materialnega prava v delu, ko je sodišče prve stopnje določilo višino nepremoženjske škode za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

7. Pritožba neutemeljeno izpodbija višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določila 179. člena OZ, po katerem sta za odmero odškodnine temeljni načelo individualizacije (upoštevanje stopnje in trajanja bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri oškodovancu) in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (upoštevanje pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ter da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom). Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstev, ki jih je v tožbi navedel tožnik, tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pravilno odmerilo 6.000,00 EUR (od zahtevanih 14.000,00 EUR), za strah 1.300,00 EUR (od zahtevanih 1.500,00 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 5.000,00 EUR (od zahtevanih 8.000,00 EUR) - skupno 12.300,00 EUR od zahtevanih 23.500,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik upravičen do višje odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnik je trpel en dan zelo hude telesne bolečine, deset dni hude telesne bolečine, tri mesece srednje hude bolečine. Še vedno je pri tožniku prisotno trajanje lažjih bolečin, ki se ob obremenjevanju desne noge, hoji po stopnicah, neravnem terenu spremenijo v srednje hude telesne bolečine, pri čemer so bile bolečine v času zdravljenja omiljene z analgetiki. Tožnik pri težjih delih, kjer je potrebno obremenjevanje desne noge, še vedno trpi bolečine. Tožnik je tekom zdravljenja trpel tudi številne nevšečnosti. Neprijetna je bila vožnja po poškodbi v SB A., večkratni pregledi v bolnici in pri osebni zdravnici, številno rentgensko slikanje noge, nošenje mavca, hoja z berglami, jemanje analgetikov, impliciranje zdravila Fragmin 5000 v podkožje za preprečevanje nastanka trombe, fizioterapija, delanje vaj doma. Nekaj časa po poškodbi je bil tožnik tudi odvisen od tuje pomoči, saj ni smel stopiti na poškodovano nogo, imel je težave pri osebni higieni, oblačenju, obuvanju, pri opravljanju gospodinjskih del, drugih del na zemlji kot so košnja trave, pobiranje pridelkov, dela v vinogradu (v letu 2018 in 2019) kot so trgatev, prešanje in ostala dela v vinski kleti. Dlje časa tudi ni mogel voziti avtomobila (do konca leta 2018), ko pa ga je začel voziti, je imel težave pri vožnji zaradi bolečin in omejene gibljivosti. Zaradi ženine bolezni je moral večkrat prositi druge za pomoč pri delu doma, za vožnje k zdravniku ter v trgovino po živila. Prav tako se v prostem času ni mogel več ukvarjati s prostočasnimi in športnimi aktivnostmi (nogomet, kolesarjenje, vožnja s cross motorjem). Po škodnem dogodku je imel tudi nočne more in ni mogel spati. V bolniškem staležu je bil od 20. 8. 2018 do 28. 1. 2019. Glede na ugotovljene bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, zlasti glede na trajanje zdravljenja, ki je potekalo brez zapletov, ni podlage za zvišanje odškodnine za to vrsto škode. Tožnik je iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval znesek 14.000,00 EUR, sodišče mu je odmerilo znesek 6.000,00 EUR. V presežku, v znesku 8.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.

9. Prav tako v povzetih okoliščinah ni podlage za dvig prisojene odškodnine iz naslova strahu. Tožnik se je ob nezgodi močno ustrašil, saj je do nezgode prišlo nenadoma in nepričakovano, ko je ob zavezovanju lesa in zategovanju traku, trak nenadoma popustil in ga je vrglo na tla in močno zabolelo v desnem gležnju. Strah je čutil ob tem, ko mu je gleženj močno zatekel in ga je bolelo ter ni vedel kako resna je poškodba, primarni strah pa je trajal vse do pregleda v bolnišnici. Utrpel je tudi sekundarni strah, ki je bil povezan s skrbjo za končni izid zdravljenja. Stanje po poškodbi gležnja se ni izboljševalo in je bil v strahu, kako bo z njim, ali se bo poškodba pozdravila ter kdo bo skrbel za družino. Iz naslova utrpelega strahu je tožnik zahteval znesek 1.500,00 EUR, sodišče pa mu je odmerilo znesek 1.300,00 EUR. Presežek tožbenega zahtevka v znesku 200,00 EUR je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno zavrnilo.

10. Tožnik se neutemeljeno zavzema tudi za dvig dosojene odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožniku noga še vedno oteka, omejen je pri opravljanju kakršnihkoli težjih del, kjer je potrebno obremenjevanje desne noge. Ima vsakodnevne težave pri hoji, pri hoji po stopnicah in neravnem terenu ali po lestvi in pri prestavljanju oz. dvigovanju težjih bremen, ko se je potrebno opreti na desno nogo. Navedeno ga omejuje pri opravljanju dela doma, v vinogradu ter v službi pri delu poklicnega voznika (ko ima težave že pri vstopanju in sestopanju iz kabine, ob tem, da ima tudi težave z nogo tudi pri daljši vožnji oz. daljšem držanju noge v določenem položaju) ter tudi pri prostočasnih in športnih aktivnosti, saj ne more več igrati nogometa, kolesariti, voziti cross motorja. Ima tudi težave z obuvanjem raznih obuval ter sezuvanjem, kar je velika težava v zimskem času. Nezgoda je popolnoma spremenila njegovo življenje, saj desne noge ne more uporabljati, kot jo je pred nezgodo, ko ni imel nobenih težav in je vsa dela (v službi kot doma v hiši in izven hiše) opravljal brez težav. Po škodnem dogodku se je osebnostno spremenil in je postal zelo konflikten ter nervozen. Najraje je sam, kar vpliva na družinske odnose. Iz naslova škode zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnik zahteval odškodnino v višini 8.000,00 EUR, sodišče prve stopnje mu je odmerilo znesek 5.000,00 EUR, presežek zahtevka (3.000,00 EUR) pa je utemeljeno zavrnilo.

11. Glede na vse navedeno tožniku zaradi obravnavanega škodnega dogodka pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 12.300,00 EUR (tj. približno 10 povprečnih neto plač za mesec december 2019), kar je po oceni pritožbenega sodišča pravična in primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik in je tudi primerljiva z višinami odškodnin, ki se sicer prisojajo v podobnih primerih (npr. sodba VSRS II Ips 39/2005). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo ni preverljiva po sodni praksi. Enakih primerov v sodni praksi sicer res ni in jih tudi ne more biti. Sodišče pa mora vseeno poiskati ustrezno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri, še posebej tistimi, ki so si podobni po vsebini nastalih posledic (primerjaj sodbo VSRS II Ips 680/2007 z dne 26. 8. 2010).

12. Ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati stroške predpravdnega postopka, saj to ni procesna predpostavka za vložitev tožbe, in ne gre za potrebne stroške postopka (Pdp 537/2018).

13. Prav tako so neutmeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče ločeno upoštevati uspeh v postopku glede na uspeh s temeljem in uspeh z višino zahtevka. V določbah ZPP za takšno izračunavanje uspeha strank v postopku ni pravne podlage.

14. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in prav tako ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).