Jedro

Stranka (oziroma smiselno njen pooblaščenec) mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje, torej tudi v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Zgolj slaba ekonomska situacija v državi, ki ji je podvrženo veliko prebivalcev, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Škoda iz 28. člena ZMZ-1 namreč ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 219/2024 z dne 13. 2. 2024 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-6725/2023/5 (1222-07) z dne 15. 1. 2024, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske unije (v nadaljevanju EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, sicer bo s teh območij odstranjen. Tožniku je za obdobje enega leta določila še prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod. Hkrati je Upravno sodišče s sklepom zavrglo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe za odločitev izvršitve izpodbijane odločbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je Upravno sodišče pritrdilo toženki, da sta za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene podana razloga iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik je namreč z navajanjem ekonomsko-socialnih razlogov (pri čemer ni opisal, še manj pa izkazal nobene konkretne izkušnje ali dogodka, iz katerega bi izhajalo, da je prav on zaradi svoje etnične pripadnosti diskriminiran pri redni zaposlitvi) navajal samo dejstva, ki so glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Poleg tega je bila Kraljevina Maroko na podlagi tretjega odstavka 61. člena ZMZ-1 z odlokom Vlade Republike Slovenije določena kot varna izvorna država, tožnik pa ni uspel izkazati preganjanja, ki bi temeljilo na etnični podlagi, niti tehtnih razlogov, da ta država zanj ne bi bila varna država.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Priglasil je tudi stroške postopka. V pritožbi navaja, da ga Upravno sodišče ni zaslišalo, niti ni zaradi njegove odsotnosti preložilo obravnave na drug termin, s čimer je kršilo postopkovne določbe in pritožnikovo pravico do kontradiktornega postopka. Nadalje trdi, da je v zvezi z zatrjevanjem, da je bil žrtev diskriminacije, navedel več dogodkov, saj je jasno opisal, da ravno zaradi svoje pripadnosti Berberom oziroma Amazighom ni mogel dobiti službe in je bil socialno ogrožen, posledično pa je bila ogrožena njegova eksistenca in eksistenca njegove družine. Pojasnil je, da se je trudil poiskati delo, da je tudi delal, a ravno zaradi svoje pripadnosti redne službe ni dobil. Navaja, da je Maroko neurejena država in da ni mogoče primerjati kriterijev za diskriminacijo v Sloveniji in v drugih državah. Upravnemu sodišču očita še, da ni preučilo možnosti, da Maroko ni varna država in da se ni opredelilo do predloženih fotografij, iz katerih izhaja, da prihaja iz izrazito goratega območje, iz katerega ni mogel pridobiti dokumentacije.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače

7. Pritožnik zgolj pavšalno navaja, da je Upravno sodišče s tem, ko ga ni zaslišalo in zaradi njegove odsotnosti ni preložilo obravnave na drug termin, kršilo postopkovna določila in pritožnikovo pravico do kontradiktornega postopka.

8. V zvezi s tem Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da ta kršitev ni bila uveljavljana na naroku 13. 2. 2024, čeprav je pritožnika na tem naroku zastopala pooblaščenka, ki bi to lahko storila v njegovem imenu. Uveljavljanje te kršitve šele v pritožbi je zato prepozno, saj mora stranka (oziroma smiselno njen pooblaščenec) po določbi prvega odstavka 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje, torej tudi v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Pritožnik česa takega niti ne zatrjuje.

9. Vrhovno sodišče dodaja še, da lahko sodišče po prvem odstavku 115. člena ZPP narok preloži, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Razlogov, iz katerih se naroka za glavno obravnavo 13. 2. 2024 ni udeležil, tožnik ne navaja niti v pritožbi, pravica do izjave pa tudi sicer ne pomeni, da bi moralo sodišče stranko osebno zaslišati. V kontekstu zaslišanja strank v dokazne namene bi opustitev takega zaslišanja sicer načeloma lahko pomenila kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), vendar pritožnik v zvezi s tem ne navaja prav ničesar konkretnega. Vrhovno sodišče iz navedenih razlogov ugotavlja, da pritožbene navedbe glede zatrjevane kršitve določb postopka v upravnem sporu niso utemeljene.

10. Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek 20. člena ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

11. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (20. člen ZMZ-1). 28. člen ZMZ-1 sicer določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Subjekti, ki lahko povzročijo takšno resno škodo, so država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, pa tudi nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da pred tem navedeni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona (24. člen ZMZ-1).

12. Pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona (peta alineja 49. člena ZMZ-1), med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1) in če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da je diskriminacijo, katere žrtev naj bi bil, utemeljil in opisal s primeri. Tudi v pritožbi namreč zgolj na splošni ravni ponovi trditev, da v izvorni državi ravno zaradi svoje pripadnosti Berberom oziroma Amazighom ni mogel dobiti redne službe, zaradi česar sta bila on in njegova družina eksistenčno ogrožena. Na enaki ravni ostajajo tudi njegove pritožbene trditve, da je tudi začasno službo izgubil, da je bil diskriminiran v družbi in imel bistveno šibkejši položaj, da so v družbi z njim ravnali poniževalno, in njegov opis splošnih razmer v Maroku v razmerju do evropskih držav. Pritožnik tako v pritožbi ne pojasni, zakaj bi bilo treba njegove navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi storilo Upravno sodišče. To se je do njih opredelilo in na koncu po ugotovitvi, da na podlagi tako splošnih trditev ni mogoče sklepati o tem, da bi bil pritožnik zaradi svoje etnične pripadnosti diskriminiran pri redni zaposlitvi oziroma prikrajšan pri možnostih zaslužka, pravilno presodilo, da zgolj slaba ekonomska situacija v državi, ki ji je podvrženo veliko prebivalcev, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Škoda iz 28. člena ZMZ-1 namreč ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode.1

14. Pritožnik tudi ne more uspeti z očitkom, da se Upravno sodišče ni opredelilo do predloženih fotografij, ki naj bi dokazovale, da pritožnik prihaja iz goratega območja, iz katerega mu sedaj nihče ne more poslati dokumentacije in identifikacijskih dokumentov. Upravno sodišče je namreč to tožbeno navedbo označilo za nerelevantno, saj toženka zavrnitve pritožnikove prošnje ni utemeljila z dejstvom, da tožnik ne more izkazati svoje istovetnosti, česar pritožnik v pritožbi ne izpodbija.

15. Iz navedenih razlogov je bila zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilna, prav tako pa je pravilna in zakonita tudi izpodbijana sodba. Ne glede na to Vrhovno sodišče v zvezi s pritožbenimi očitki, da sodišče ni preučilo možnosti, da Maroko ni varna država, torej glede obstoja razloga iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, dodaja, da je Upravno sodišče pravilno pojasnilo postopek razglasitve države za varno izvorno državo ter pogoje in način spremembe tega statusa iz tretjega odstavka 61. člena ZMZ-1. Obrazložilo je tudi, da je Odlok o določitvi seznama varnih držav (Ur. l. RS, št. 77/2022 - pravilno 47/2022 - op. Vrhovno sodišče) veljal v času odločitve toženke (in velja še danes), s čimer je zavrnilo pritožnikov ugovor, da gre za "staro" pravno podlago, ki je toženka ne bi smela upoštevati. Tega pritožnik zgolj s pavšalnim in z ničemer podprtim zatrjevanjem, da bi moralo sodišče toženki naložiti dopolnitev seznama varnih držav, ne more izpodbiti.

16. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 264/2023 z dne 25. 9. 2023.