Jedro

Če je sodišče 1. stopnje začelo postopek za preklic pogojne obsodbe po uradni dolžnosti, ko je bil oškodovanec še mladoleten, ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. odst. 371. čl. ZKP, ker je kljub oškodovančevi kasnejši polnoletnosti poslovalo z njegovo materjo kot zakonsko zastopnico, čeprav je to zastopanje z oškodovančevo polnoletnostjo prenehalo. Po 2. odst. 506. čl. ZKP sodnik ni vezan na nobeno dokazno prepoved. Zato se v preklicnem postopku lahko uporabi kot dokaz tudi izjava oškodovančeve matere, da obsojenec ni izpolnil posebnega pogoja iz pogojne obsodbe. To dejstvo tudi sicer ni bilo sporno.

Izrek

Pritožba obsojenega D. M. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obsojeni D. M. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila preklicana pogojna obsodba, izrečena s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje z dne 10.9.2002, opr. št. K 64/2001-56, in izrečena določena kazen pet mesecev zapora. Obsojenec je bil oproščen plačila stroškov preklicnega postopka.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obsojenec po zagovornici zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ter nepolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je njeno spremembo tako, da se pogojna obsodba ne prekliče in se obsojencu odpusti izpolnitev obveznosti iz pogojne obsodbe, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlagal je tudi, da se njega in zagovornico povabi na sejo pritožbenega senata.

V. d. t. V. d. t. R. S., Z. o. v C. F. H. je v pisnem stališču do pritožbe predlagal njeno zavrnitev.

To stališče je bilo poslano obsojencu in zagovornici. Slednja je nanj odgovorila in je vztrajala pri ugoditvi pritožbi. Poštna pošiljka, naslovljena na obsojenca, je bila vrnjena z označbo, da je kljub obvestilu ni dvignil. Sodišče druge stopnje ni obvestilo obsojenca in zagovornice o seji pritožbenega senata, ker ni ugotovilo, v čem bi bila njuna navzočnost koristna za razjasnitev stvari. Za to pogoj za njuno navzočnost iz I. odstavka 445. člena ZKP ni bil izpolnjen.

Pritožba ni utemeljena.

Ta postopek za preklic pogojne obsodbe je začelo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti v skladu s pooblastilom iz I. odstavka 506. člena ZKP, saj je z dopisom z dne 11.2.2004 pozvalo mater tedaj še mladoletnega oškodovanca M. G., naj sporoči, ali je obsojenec poravnal obveznosti po pravnomočni sodbi z dne 3.7.2004, opr. št. I Kr 11/2003-75, s katero je bil določen novi roki za izpolnitev posebnega pogoja iz pogojne obsodbe v pravnomočni sodbi z dne 10.9.2002, opr. št. K 64/2001-56, ki je bila preklicana s sedaj izpodbijano sodbo. Po negativnem sporočilu M. G. z dne 17.2.2004, ki je prispelo na sodišča prve stopnje dne 19.2.2004, je sodišče prve stopnje tega dne samo začelo postopek za preklic pogojne obsodbe. Tedaj je bila preživninski upravičenec G. M., ki je rojen dne 24.2.1986, še mladoleten ! Res sodišče prve stopnje v postopek po 24.2.2004 nikoli ni pritegnilo že polnoletnega oškodovanca G. M., saj je na narok za preklic pogojne obsodbe povabilo poleg obsojenca le njegovo mater M. G., ki se je naroka dne 1.7.2004 tudi udeležila kot oškodovanka, čeprav to nikoli ni bila. Enako velja glede njenega zastopanja oškodovanca, saj je to dne 24.2.2004 prenehalo po samem zakonu. Vendar te nedoslednost sodišča prve stopnje ne pomeni pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi česar bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Po II. odstavku 506. člena ZKP ugotovi sodnik po zaslišanju obsojenca dejstva in zbere dokaze, ki so pomembni za odločitev o preklicu pogojne obsodbe, pri čemer ni vezan na nobene dokazne omejitve. Torej sme biti tak dokaz tudi izjava udeleženca preklicnega postopka, ki mu je sodišče prve stopnje nepravilno priznalo pravni položaj oškodovanca oziroma zakonitega zastopnika oškodovanca. Za odločitev o preklicu pogojne obsodbe pa je bilo odločilno nesporno dejstvo, da obsojenec posebnega pogoja iz pogojne obsodbe kljub določenemu novemu roku v kasneje izdani sodbi nikoli ni izpolnil, ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje niti delno. To dejstvo pa je potrjeno tudi s pritožbenimi navedbami ob sklicevanju na nezmožnost plačevanja preživnine za sedaj že polnoletnega sina G.M..

Ne drži pritožbena trditev, da obsojenec na narok za preklic pogojne obsodbe ni bil pravilno povabljen. Na zaslišanju dne 7.6.2004 mu je bil sporočen datum tega naroka z opozorilom na posledice odsotnosti in je zapisnik o zaslišanju tega dne tudi lastnoročno podpisal. Ker po III. odstavku 506. čl. ZKP njegova navzočnost ni bila ovira, da sodišče prve stopnje naroka ne bi moglo opraviti, je bilo postopanje tudi glede tega naroka zakonito. Pritožbene navedbe glede neobvestila o naroku in glede neoprave nadomestne vročitve so tako protispisne. Obsojencu je bila dana možnost, da se naroka udeleži, pa se je temu očitno odpovedal. Zato tudi ta pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni izkazana.

Namen oprave naroka za preklic pogojne obsodbe je ugotovitev vzrokov za neizpolnitev posebnega pogoja iz pogojne obsodbe ob predhodni ugotovitvi, da tega pogoja obsojenec ni izpolnil ali ga ni izpolnil v celoti. V preklicani pogojni obsodbi je bil poleg pogoja plačila preživninskega zaostanka v znesku 616.059,00 SIT določen še pogoj rednega plačevanja tekoče preživnine. Tudi z navedbami v pritožbi je potrjeno, da obsojenec kljub določitvi novega roka za plačilo preživninskega zaostanka in ponovitvi pogoja glede rednega plačevanja tekoče preživnine v pravnomočni sodbi z dne 3.7.2003, opr. št. I Kr 11/2003-75, teh dveh pogojev niti delno ni izpolnil. Sodišče druge stopnje poudarja, da je obsojenec na zaslišanjih z dne 17.6.2003 in z dne 7.6.2004 zagotavljal, da bo dolg poravnal, pa temu ni bilo tako. Sodišče prve stopnje pa je pribavilo poročilo U. za delo v C. z dne 16.6.2004, iz katerega izhaja, da je bil obsojenec izbrisan iz evidence brezposelnih zaradi nejavljanja na napotnice oziroma vabila tega urada, kar pomeni, da je imel možnost zaposlitve v R. S., pa jo je sam odklonil. Tako ne drži pritožbena trditev, da zaposlitve ne more dobiti. Splošno znano je, da je v Sloveniji zlasti v času sezonskih del v kmetijstvu (hmeljarstvo, sadjarstvo, vinogradništvo) mogoče dobiti zaposlitev za čas opravljanja teh del, pa je zaradi nezanimanja domačih nezaposlenih potrebno vsako leto najemati tujo delovno silo. To možnost je obsojenec vsekakor imel; ni podatka, da bi jo kdajkoli izkoristil. Z vlogo z dne 22.3.2004 je obsojenec obvestil sodišče prve stopnje, da je v istem času iskal zaposlitev v I.; v poročilu o vročitvi U., d.o.o., iz Z. z dne 17.5.2004 je navedena obsojenčeva začasna zaposlitev v tujini, kar je potrdil na zaslišanju z dne 7.6.2004. Tedaj je pojasnil, kako je porazdelil zasluženih 1.000,00 EVR. Obsojenčeva začasna zaposlitev v tujini izhaja tudi iz poročil o vročitvi istega vročevalca z dne 13.9.2004 in z dne 5.11.2004, kakor tudi iz poročila P. u. C. z dne 30.9.2004. Iz poročila P. p. C. z dne 11.1.2005, ki je bila zaprošena za vročitev izpodbijane sodbe obsojencu, kar ji je uspelo šele dne 16.3.2005, pa izhaja, da v stanovanju na P. ... v C., v katerem je izklopljena elektrika, dejansko sploh ne biva, ker se v glavnem zadržuje v tujini, kjer dela. Ta podatek je potrjen s pritožbeno navedbo o obsojenčevem dvomesečnem delu v A. in na Š. Tako so izkazane vsaj tri začasne zaposlitve v tujini (tudi v I.). Res je obsojenec prejemnik denarne socialne pomoči, kar je dokazal z ustreznimi odločbami C. za socialno delo v C. (ta naj bi znašala po pritožbeni navedbi 46.000,00 SIT mesečno), ki res ni podvržena prisilni sodni izvršbi, vendar v odločbah ni niti omenjena njegova začasna zaposlitev v tujini. Splošno znano je, da s tem zneskom ni mogoče pokriti mesečnih življenjskih stroškov za obsojenca, kaj šele tudi za desetletnega sina M., ki naj bi po pritožbeni navedbi začasno bival pri njem. Sodišče druge stopnje je prepričano, da ima obsojenec še dodatni dohodek, ki pa ga spretno prikriva, da bi se tako izognil izpolnitvi obeh pogojev iz pogojne obsodbe. Res sodišče prve stopnje ni vztrajalo pri pribavi poročila C. za socialno delo v C., za kar je zaprosilo z dopisom z dne 9.6.2004. Vendar morebitno poročilo ne bi bilo drugačno od podatkov v že omenjenih odločbah, ki jih je izdal ta center. Sodišče prve stopnje je že v času izreka pogojne obsodbe ugotovilo, da bi že tedaj nezaposleni obsojenec zmogel plačati tako preživninski zaostanek, kakor tudi plačevanje tekoče preživnine. Zoper takrat izdano obsodilno sodbo se obsojenec ni pritožil, enako tudi ne zoper sodbo, s katero mu je bil podaljšan rok za plačilo preživninskega zaostanka. Preživnino za sina G. dolguje že od 1.10.1998 dalje. Tudi sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obsojenec ni pokazal ne volje ne interesa, da bi izpolnil svojo dolžnost iz pogojne obsodbe. Pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje na obsojenčevo zmožnost plačila sklepalo brez kakršnihkoli dokazov, ne drži. Glede na vse obrazloženo se obsojenec prav načrtno izmika tej dolžnosti. Zato sodišče druge stopnje pritožbi ni ugodilo.

Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Zaradi neuspeha s pritožbo bi moral obsojenec plačati povprečnino kot strošek pritožbenega postopka. Ker pa je uradno ugotovljeno, da prejema samo socialno podporo, ga je tudi sodišče druge stopnje oprostilo teh stroškov.