Jedro

Po zaključku stečajnega postopka upniki, ki svojih terjatev iz stečaja niso dobili v celoti poplačanih ali pa jih v stečaju sploh niso prijavili, ne morejo od nekdanjega samostojnega podjetnika ničesar več zahtevati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i v 1. točki izreka (v delu, ki se nanaša na zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka) in v 3. točki izreka (glede odločitve o stroških postopka) in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu v 1. točki izreka (glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 2.007.587,90 SIT ter zakonske zamudne obresti, in sicer od zneska 116.377,20 SIT od 18.9.2002 dalje, od zneska 85.606,50 SIT od 2.10.2002 dalje, od zneska 106.167,30 SIT od 16.10.2002 dalje, od zneska 91.736,80 SIT od 23.10.2002 dalje, od 116.236,20 SIT od 15.10.2002 dalje, od 83.979,10 SIT od 6.11.2002 dalje, od 91.140,00 SIT od 20.11.2002 dalje, od 65.317,10 SIT od 26.11.2002 dalje, od 77.794,50 SIT od 11.12.2002 dalje, od 115.943,10 SIT od 25.12.2002 dalje, od 87.885,00 SIT od 1.3.2003 dalje, od 73.997,00 SIT od 7.1.2003 dalje, od 104.160,00 SIT od 30.1.2003 in od 791.248,10 SIT od 20.3.2003 dalje, vse do plačila" in podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 2.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2003 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere do plačila" (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 199.240,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh (2. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da stališče, da po pravnomočnem zaključku stečajnega postopka ni dopustno zoper toženca uveljavljati terjatve, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka, nima opore v zakonu, saj izhaja iz napačnega stališča, da 4. odst. 104. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) ureja odgovornost toženca za dolgove, nastale pred začetkom stečajnega postopka, tako da toženec za te dolgove odgovarja le s premoženjem, ki ga ima ob uvedbi stečajnega postopka. 4. odst. 104. čl. ZPPSL ne omejuje odgovornosti toženca, pač pa v okviru določb zakona, s katerim je urejen stečajni postopek, ureja le način oblikovanja stečajne mase. Brez te določbe o omejitvi stečajne mase na čas ob uvedbi postopka stečajnega postopka ne bi bilo mogoče nikdar zaključiti. Ni pa mogoče zaključiti, da imajo upniki stečajnega dolžnika, ki je samostojni podjetnik, pravico se poplačati zgolj iz tega premoženja. Kakšne druge omejitve, da bi se upniki samostojnega podjetnika (ki je po 7. odst. 1. čl. Zakona o gospodarskih družbah - ZGD - dejansko fizična oseba, ki opravlja dejavnost) lahko poplačali zgolj in samo v stečajnem postopku in iz stečajne mase ni niti v ZPPSL in ne v kakšnem drugem zakonu. Zakona, ki bi določal, da fizična oseba, ki je opravljala samostojno dejavnost in je opravljanje le-te prenehalo zaradi stečaja, odgovarja za obveznosti samo s premoženjem, ki ga ima ob uvedbi stečajnega postopka, ni. Tudi iz namena ZPPSL, ki je v tem, da se v stečajnem postopku zoper stečajnega dolžnika vodi generalna izvršba, ni mogoče zaključiti, da v primeru neuspele generalne izvršbe zoper samostojnega podjetnika poplačila terjatve ni več dopustno uveljavljati v postopku na podlagi 5. čl. ZGD in v izvršbi zoper premoženje, pridobljeno po uvedbi stečajnega postopka. Tožeča stranka meni, da bi le posebna ureditev lahko derogirala načelo splošne odgovornosti tožene stranke za svoje obveznosti, takšne ureditve pa ni. Zato je neutemeljen zaključek, da je po pravnomočno zaključenem stečajnem postopku odgovornost samostojnega podjetnika izčrpana in da je šteti, da so bile z nepoplačilom tožeče stranke v stečajnem postopku vse njene pravice iz naslova uveljavljanja terjatve izčrpane, ker terjatev tožeče stranke izvira iz poslovne dejavnosti toženca. Stališče, da ni nobenega razloga za drugačno obravnavanje upnikov stečajnega dolžnika, ki je pravna oseba ali fizična oseba, je napačno; med obema je bistvena razlika. 1. odst. 5. čl. ZGD določa odgovornost samostojnega podjetnika z vsem svojim premoženjem, pri čemer je v skladu s 7. odst. 1. čl. ZGD samostojni podjetnik dejansko fizična oseba in ločevanje odgovornosti na odgovornost samostojnega podjetnika in fizične osebe, zato nima zakonske podlage. Če se upošteva ureditev odgovornosti za obveznosti osebnih družb, se razlikovanje izkaže še toliko bolj neupravičeno. Odgovornost za obveznosti osebnih družb ureja 1. odst. 77. čl. ZGD in s stečajem osebne družbe odgovornost za obveznosti le-te ne preneha. Za te odgovarjajo še naprej osebe, ki osebno družbo tvorijo. Odgovornost teh oseb določa tudi 25. čl. ZIZ, pri čemer ni nobene omejitve, da bi takšna odgovornost prenehala v primeru pravnomočno zaključenega stečajnega postopka nad osebno družbo. Določbi 1. odst. 77. čl. in 1. odst. 5. čl. ZGD se vsebinsko ne razlikujeta oz. različna razlaga odgovornosti za obveznosti ne bi bila utemeljena. Razlika je le v tem, da gre pri prvem za kontinuiteto odgovorne fizične osebe, kljub zaključku stečajnega postopka, ki pomeni le prenehanje njene dejavnosti in zato posebna ureditev izvršilnega postopka ni bila potrebna, kot je bilo to urejeno v 25. čl. ZIZ. Prenehanje dejavnosti pa po nobenem zakonu nima za posledico prenehanja odgovornosti fizične osebe, ki lahko s to dejavnostjo prične kadarkoli ponovno po zaključku stečajnega postopka. Stališče o enakem položaju toženca glede poplačilne obveznosti terjatev iz poslovanja pred uvedbo stečajnega postopka pa potrjuje tudi 6. odst. 580. čl. ZGD, ki ureja odgovornost družbenikov kapitalske družbe, pri čemer je Ustavno sodišče z odločbo št. 135/00 odločilo, da odgovarjajo za obveznosti takšne družbe družbeniki, ki so imeli vpliv na poslovanje družbe. Brez dvoma za tak primer odločujočega vpliva gre pri toženi stranki kot fizični osebi - samostojnemu podjetniku. Odgovornost toženca je zato razlagati tako, da toženec odgovarja za obveznosti, nastale iz poslovanja pred uvedbo stečaja njegove dejavnosti, z vsem svojim premoženjem in tudi po zaključku stečajnega postopka. Tožeči stranki je treba zagotoviti enak pravni položaj in enake pravice kot bi jih imela v primeru, da bi poslovala z družbo z neomejeno odgovornostjo ali kakšno drugo osebno družbo, pri katerih uvedba stečajnega postopka ne vpliva na terjatve upnikov do družbe, ki jih lahko kljub stečaju družbe, uveljavljajo zoper osebno odgovorne člane družbe. Nasprotno tolmačenje bi predstavljalo kršitev ustavnih načel pravne države (enako obravnavanje enakih oz. podobnih situacij, če ni utemeljenega razloga za različno obravnavanje (oz. enakosti pred zakonom). Neutemeljeno neenako obravnavanje bi po mnenju tožeče stranke povzročilo tudi stališče, da imajo pravico uveljaviti terjatve iz poslovanja zoper fizično osebo le tisti upniki, ki svoje terjatve niso mogli prijaviti v stečajnem postopku, ker se le-ta ni vodil, ker se je začel in takoj zaključil. V takem primeru bi bili v ugodnejšem položaju tisti upniki, katerih dolžnik ni imel na razpolago sredstev niti za kritje stečajnega postopka pred upniki, kjer se je vodil skrajšani stečajni postopek (kot v primeru tožene stranke) ali redni stečajni postopek, upniki pa prav tako niso bili niti delno poplačani.

Tožeča stranka tudi izpodbija zaključek, da morebitno naklepno povzročeno oškodovanje tožeče stranke nima vpliva na izid pravde, zaradi česar glede tega temelja tožbenega zahtevka sodišče ni izvajalo dokaznega postopka. Toženčeva osebna odškodninska odgovornost, ne glede na usodo stečajnega postopka toženca kot samostojnega podjetnika, po mnenju tožeče stranke ni a priori izključena. Ta odgovornost izhaja iz določil Obligacijskega zakonika o vestnosti in poštenju, skrbnem poslovanju, dolžnostjo izpolnitve obveznosti, prepovedjo povzročanja škode, dolžnostjo povrnitve škode, povzročene naklepoma ali iz malomarnosti. Sodišče ni ugotovilo, ali očitano ravnanje tožencu izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja povzročitve stečaja z nevestnim gospodarjenjem po 233. čl. Kazenskega zakonika in kaznivega dejanja poslovne goljufije po 234.a čl. Kazenskega zakonika, kar je za toženčevo odškodninsko odgovornost pomembna okoliščina, saj v skladu s 95. čl. Zakonika o kazenskem postopku nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Glede na vse navedeno izpodbija tudi stroškovno odločitev in predlaga, da se pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da se tožencu naloži v plačilo vtoževane obveznosti po primarnem tožbenem zahtevku in podrejeno, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obresti od odmere do plačila.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, katerih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je bil 7.3.2003 uveden stečajni postopek V. H., samostojnega podjetnika, ki je bil 19.6.2003 pravnomočno zaključen. Tožeča stranka je svojo terjatev v višini 2.007.587,90 SIT prijavila v stečajnem postopku, priznana je bila v znesku 1.995.860,90 SIT, a ni bila poplačana niti v najmanjšem odstotku. Stečajni senat je namreč ustavil stečajni postopek v skladu z 2. odst. 99. čl. ZPPSL, saj je ugotovil, da premoženje, ki bi prišlo v stečajno maso, ne zadošča niti za stroške postopka oz. je neznatne vrednosti. Stečajni dolžnik ob zaključku stečaja ni imel več premoženja, s katerim je opravljal dejavnost, niti svojega osebnega premoženja. 5.8.2003 je postal sklep o zaključku stečajnega postopka St 3/2003 pravnomočen, vpisal se je v vpisnik podjetnikov in s tem je samostojni podjetnik V. H. s.p. prenehal. Ob takih ugotovitvah je po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo in v izogib ponavljanju se tudi pritožbeno sodišče pridružuje povsem tehtnim razlogom prvostopenjskega sodišča v tem delu (2. in 3. odstavek zadnje strani izpodbijane sodbe). V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke pritožbeno sodišče le še dodaja, da ZPPSL v 1. odst. 4. čl. določa, da je dolžnik po tem zakonu tudi samostojni podjetnik. Za stečaj samostojnega podjetnika veljajo iste določbe kot za stečaj pravnih oseb. Razlika je le ta, da po zaključku stečaja proti samostojnemu podjetniku, nekdanji samostojni podjetnik, ki je to prenehal biti z zaključkom stečaja, kot fizična oseba še živi. Ta okoliščina ga ne sme postaviti v slabši položaj napram drugim dolžnikom (4. čl. ZPPSL), to je, da bi moral še po zaključku stečaja plačevati dolgove, ki v stečaju niso bili v celoti poravnani. V skladu s 4.odst. 104. čl. ZPPSL gre v stečajno maso samostojnega podjetnika vse premoženje, ki ga je imel samostojni podjetnik v začetku stečajnega postopka, razen stvari in prejemkov iz 3.odst. tega člena. Upniki samostojnega podjetnika, ki prijavijo terjatve v stečajnem postopku, se poplačajo iz stečajne mase, po zaključku stečajnega postopka pa upniki, ki svojih terjatev iz stečaja niso dobili v celoti poplačanih ali pa jih v stečaju sploh niso prijavili, ne morejo od nekdanjega samostojnega podjetnika ničesar več zahtevati.Če ne bi bilo tako, bi stečaj izgubil vsak smisel, upnik in dolžnik pa vsak pravni interes za vodenje postopka, saj bi po končanem stečaju vse ostalo še odprto in izterljivo. Neupoštevno je pritožbeno sklicevanje na 1. odst. 77. čl. ZGD, saj že sama pritožba pove, da se ta nanaša na odgovornost za obveznosti družbe z neomejeno odgovornostjo, v 72. čl. pa je ZGD izrecno določil, katere določbe tega zakona se uporabljajo za podjetnika iz 7. odst. 1. čl. tega zakona (in sicer 4. čl., 12. do 23. čl., 29. in 30. čl., 31. čl., 33. do 37. čl. in 39. ter 40. čl.). Zato tudi ni upoštevno sklicevanje na ustavno odločbo ( o oceni ustavnosti nekaterih določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij ( ZFPPod ) in določb ZGD, objavljeno pod št. U-I-135/00-77, Ur. l. RS, št. 93 z dne 4.11.2002, oz. 6. odst. 580. čl. Zakona o gospodarskih družbah ), nedvomno pomembno ustavno odločbo, vendar na področju korporacijskega prava, in s katero je Ustavno sodišče sledilo predlogom tistih pobudnikov, ki so opozarjali na neustavnost določil ZGD in ZFPPod, ki se nanašajo na konstituiranje odgovornosti družbenikov za obveznosti družb, ki so izbrisane iz sodnega registra po uradni dolžnosti. Taka situacija pa v obravnavani zadevi ni podana (zato tudi ni mogoče slediti pritožbenemu sklicevanju na ustavno načelo enakosti varstva pravic), gre za stečaj podjetnika posameznika, na katerega se pravne posledice odločitve o (ne) razveljavitvi nekaterih določb ZFPPod in ZGD (po citirani ustavni odločbi ) ne nanašajo. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu 1. tč. izreka (glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka) potrdilo (353. čl. ZPP).

Tožeča stranka je v vlogi z dne 18.5.2004 uveljavljala tudi odškodninsko odgovornost toženca in o tem predlagala vrsto dokazov, pritožba pa pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje dokaznega postopka v tem delu ni izvajalo in zavrnitve podrejenega tožbenega zahtevka ni obrazložilo in sodba v tem delu nima nobenih razlogov. Zato je izpodbijana odločitev v tem delu (v 1. točki izreka glede zavrnitve podrejenega tožbenega zahtevka) obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kar je narekovalo pritožbenemu sodišču, da je pritožbi v tem delu ugodilo ter sodbo razveljavilo in posledično tudi stroškovno odločitev ( 2.tč. izreka ) in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354. čl. ZPP) zaradi odprave navedene pomanjkljivosti. V skladu s 165.čl. ZPP je zato odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.