Jedro

Toženec kot podnajemnik (71. člen bivšega zakona o stanovanjskih razmerjih - ZSR) je tak svoj položaj izgubil z izselitvijo imetnika stanovanjske pravice (76. člen ZSR). Dejstvo, da je ostal v stanovanju še po izselitvi imetnika stanovanjske pravice, pomeni, da je bil od tedaj dalje v stanovanju nezakonito.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da mora toženec izprazniti dvosobno stanovanje št. 7 v prvem nadstropju stanovanjske hiše v U. v L. in ga praznega izročiti tožeči stranki ter ji povrniti stroške postopka prve stopnje 24.480,00 SIT.

Pritožbo toženca zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba razveljavi. Sodbi sodišč druge in prve stopnje sta po izvajanjih revizije pravno zmotni, ker je Garnizijska komanda L. dala soglasje za sklenitev najemne pogodbe med M. M. in tožencem za celo stanovanje že 3.6.1991 to je pred 25.6.1991. Toženec je zato na veljaven način pridobil pravico do spornega stanovanja. Status uporabnika celotnega stanovanja mu je tedanji stanodajalec priznal že 3.6.1991 in toženec je sporno stanovanje tudi že zasedel pred 25.6.1991. Na revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi pobijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Uradoma upoštevnih kršitev revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijanih sodb ni ugotovilo. Kakšna bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila zagrešena v postopkih pred sodiščema druge in prve stopnje, revizija formalno ni opredelila, niti ni o taki kršitvi navedla v reviziji kakšnih razlogov. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Toženčeva revizija pa ni utemeljena niti v smeri nadaljnjega revizijskega razloga, to je zmotne uporabe materialnega prava. V revizijskem postopku je lahko revizijsko sodišče v okviru materialnopravne presoje sodb sodišč nižjih stopenj ocenjevalo le, ali je bilo ugotovljeno dejansko stanje subsumirano pod ustrezne pravne norme. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je Garnizijska komanda L. 3.6.1991 dala soglasje imetniku stanovanjske pravice na spornem stanovanju M., da lahko del stanovanja odda v podnajem tožencu. Na podlagi tega soglasja sta imetnik stanovanjske pravice M. in toženec sklenila najemno pogodbo 20.6.1991, s katero je dobil toženec kot najemnik v uporabo v dvosobnem stanovanju eno sobo s souporabo kuhinje ter sanitarij. Ugotovljeno je še bilo, da je Garnizijska komanda dne 1.7.1991 izdala odločbo, s katero je sporno dvosobno stanovanje dala tožencu v zakup in da se je imetnik stanovanjske pravice M. izselil. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da je bil toženec v spornem stanovanju le podnajemnik bivšega imetnika stanovanjske pravice M., da je po izselitvi imetnika stanovanjske pravice v stanovanju nezakonito (ker je s prenehanjem stanovanjskega razmerja prenehalo tudi podnajemno razmerje) in da je odločba Garnizijske komande L. z dne 1.7.1991 neveljavna, ker jo je ta izdala po 25.6.1991, ko s premoženjem v Republiki Sloveniji ni mogla več razpolagati. Zato sta odločili, da se mora toženec izseliti iz spornega stanovanja.

Sprejeti zaključki sodišč nižjih stopenj so po presoji revizijskega sodišča pravilni. Toženec kot podnajemnik (71. člen bivšega zakona o stanovanjskih razmerjih - ZSR) je tak svoj položaj izgubil z izselitvijo imetnika stanovanjske pravice (76. člen ZSR). Dejstvo, da je ostal v stanovanju še po izselitvi imetnika stanovanjske pravice, pomeni, da je bil od tedaj dalje v stanovanju nezakonito. Zaradi take nezakonite uporabe stanovanja do časa prenehanja veljavnosti zakona o stanovanjskih razmerjih oziroma uveljavitve stanovanjskega zakona (19.10.1991) to je v približno pol leta, ni mogel pridobiti drugačnega statusa oziroma kakšnega stanovanjskega varstva (ki ga je nezakonito bivajočemu omogočal po dveh letih 50. člen bivšega ZSR). Po drugem odstavku 58. člena stanovanjskega zakona pa lahko lastnik kadarkoli zahteva izpraznitev stanovanja, ki ga kdo zaseda nezakonito. Izpraznitveni zahtevek tožnice je imel glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravno podlago. Zato je odločitev sodišč nižjih stopenj pravilna. To pomeni, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je v skladu s povedanim moralo zavrniti toženčevo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).