Jedro

Pravilna je ugotovitev vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da sodišče v obravnavanem primeru o stroških postopka ni odločilo, ker odločitve o njih ni zapisalo v izreku sodbe. Vendar pa uveljavljane kršitve Vrhovno sodišče ne more odpraviti z razveljavitvijo obsodilnega dela izpodbijane pravnomočne sodbe, kakor predlaga vložnik, ker sodišče ob ponovnem odločanju o prekršku ne bi moglo odločiti o delu stroškov, ki se nanašajo na prekrška, v zvezi s katerima je bil postopek ustavljen. Vrhovno sodišče pa izpodbijane pravnomočne sodbe v celoti ne more razveljaviti, ne da bi s tem ravnalo v škodo storilca prekrška, ter s tem kršilo določbo dvanajstega odstavka 65. člena v zvezi s 171. členom ZP-1.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ, Policijska postaja Krško, je s plačilnim nalogom 0000108369021 z dne 14. 3. 2014 storilca prekrška R. G. spoznal za odgovornega prekrškov po prvem in drugem odstavku 7. člena ter prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1). Izrekel mu je enotno globo v višini 835,44 EUR. Okrajno sodišče v Krškem je s sodbo ZSV 80/2014-01 z dne 30. 7. 2014, ob reševanju storilčeve zahteve za sodno varstvo izpodbijani plačilni nalog po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek zoper storilca zaradi prekrškov po prvem odstavku 7. člena in prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo ter storilcu za prekršek po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 izreklo nespremenjeno globo v višini 417,29 EUR. V zvezi s prekrškom, za katerega je sodišče storilcu izreklo globo, je sodišče zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve šeste alineje prvega odstavka 138. člena ter drugega in četrtega odstavka 144. člena v zvezi z drugim odstavkom 155. člena in 8. točko prvega odstavka 155. člena ZP-1. V obrazložitvi zahteve trdi, da sodišče z izpodbijano sodbo sploh ni odločilo o stroških postopka, ker o njih ni odločilo v izreku sodbe, temveč je o njih razlogovalo le v obrazložitvi sodbe. Meni, da je sodišče kršilo določbo 144. člena ZP-1, ki določa, da če je tekel postopek zaradi več prekrškov, tisti, ki mu je izrečena sankcija, ne trpi stroškov za tiste prekrške, glede katerih je postopek ustavljen, ker sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo, da teh stroškov ni mogoče izločiti iz skupnih stroškov, ter nadaljuje, da je storilec z zahtevo za sodno varstvo uspel glede dveh prekrškov od treh, zato je upravičen do povračila 2/3 stroškov postopka o prekršku oziroma bi morali stroški za zagovornika v delu postopka, ki je bil ustavljen, na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 bremeniti proračun. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo v obsodilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 dne 21. 11. 2014 poslalo storilcu prekrška, njegovemu zagovorniku pa dne 17. 11. 2014. Storilčev zagovornik se je o zahtevi za varstvo zakonitosti izjavil z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 19. 11. 2014. V njej je izrazil strinjanje z vloženo zahtevo ter navedel, da je Vrhovno državno tožilstvo sledilo njegovi pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

4. V skladu z določbo prvega odstavka 145. člena ZP-1 se v sodbi o prekršku določi, kdo plača stroške in kakšni so. V skladu z navedeno določbo torej sodišče v sodbi, s katero odloči o zahtevi za sodno varstvo, odloči tudi o tem, kdo je dolžan plačati stroške, o njihovi višini in koliko stroškov je kdo dolžan plačati. Drugi odstavek 145. člena ZP-1 določa izjemo od tega pravila, saj sodišču omogoča, da lahko izda sklep o stroških postopka po končanem postopku o prekršku, če v času odločanja za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov. V takšnem primeru sodišče v sodbi ali sklepu odloči zgolj, kdo je dolžan plačati stroške, ne pa tudi o njihovi višini.

5. Stroški prekrškovnega postopka so opredeljeni v določbi 143. člena ZP-1. Izdatki, ki jih štejemo med stroške postopka, so vsi tisti izdatki, ki so nastali v postopku o prekršku, vse od njegove uvedbe do pravnomočne odločitve o prekršku, ne glede na to, ali se o prekršku odloča v hitrem postopku ali v rednem sodnem postopku(1). Odločitev o tem, kdo mora plačati stroške postopka o prekršku, praviloma temelji na izidu postopka. Temeljno pravilo je, da v skladu z določbo prvega odstavka 144. člena ZP-1 stroške postopka plača tisti, ki mu je izrečena sankcija za prekršek. V skladu z določbo drugega odstavka tega člena, v primeru, če je tekel postopek zaradi več prekrškov, tisti, ki mu je bila izrečena sankcija, ne trpi stroškov za tiste prekrške, glede katerih je bil postopek ustavljen, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov. Navedena določba torej pomeni, da mora sodišče, ki v postopku zaradi več prekrškov obdolženca ne spozna za odgovornega vseh prekrškov, ki se mu očitajo, v sodbi oziroma sklepu izločiti tiste stroške, ki so nastali v zvezi s prekrškom, za katerega je bil postopek ustavljen, saj ti stroški bremenijo proračun, vendar le ob pogoju, da je te stroške mogoče izločiti iz skupnih stroškov.

6. V obravnavanem primeru iz podatkov prekrškovnega spisa ter izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je storilčev zagovornik dne 21. 3. 2014 vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je predlagal „razveljavitev napadenega plačilnega naloga s stroškovno posledico“. Na koncu zahteve za sodno varstvo je prijavil nagrado in potrebne izdatke zagovornika, in sicer 165,00 EUR po tarifni številki 5202 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in 20,00 EUR po tarifni številki 6002 ZOdvT, oboje povečano za 22 % DDV.

7. Sodišče je v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe odločilo, da se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se postopek zoper storilca zaradi dveh izmed treh očitanih mu prekrškov ustavi. Sodišče o stroških postopka v izreku sodbe ni odločilo, v 11. točki razlogov pa je navedlo, da storilcu ni določilo sodne takse, ker je bilo delno odločeno v njegovo korist, medtem ko sam krije stroške in nagrado svojega zagovornika.

8. Pravilna je ugotovitev vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da sodišče v obravnavanem primeru o stroških postopka ni odločilo, ker odločitve o njih ni zapisalo v izreku sodbe. Vendar pa uveljavljane kršitve Vrhovno sodišče ne more odpraviti na način, kot je to predlagano v zahtevi za varstvo zakonitosti. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti predlaga, da sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi v obsodilnem delu in zadevo vrne sodišču v novo odločanje. Sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi z odločitvijo, da se postopek v zvezi z dvema prekrškoma ustavi, ker iz njunih opisov ne izhajajo zakonski znaki storilcu očitanih prekrškov, ter da se storilcu za tretji očitani prekršek izreče nespremenjena globa, ni z ničemer kršilo zakona, zato ni razloga, da bi Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v obsodilnem delu razveljavilo. Sodišče je ravnalo v nasprotju z določbami ZP-1 zgolj zato, ker v izreku izpodbijane sodbe ni odločilo o stroških postopka. Takšne kršitve pa z razveljavitvijo obsodilnega dela sodbe ni mogoče odpraviti, ker sodišče ob ponovnem odločanju o prekršku ne bi moglo odločiti o delu stroškov, ki se nanašajo na prekrška, v zvezi s katerima je bil postopek ustavljen. V skladu z določbo drugega odstavka 144. člena ZP-1 tisti, zoper katerega je tekel postopek zaradi več prekrškov, ne trpi stroškov za tiste prekrške, glede katerih je bil postopek ustavljen, ob pogoju, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov. Navedena določba pomeni, da bi sodišče kršitev določbe prvega odstavka 145. člena ZP-1 lahko odpravilo le v primeru, če bi Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo v celoti, torej ne le v obsodilnem delu, temveč tudi v zvezi s prekrškoma, zaradi katerih je bil postopek ustavljen. Edino na takšen način bi sodišče lahko v celoti odločilo o stroških postopka v izreku sodbe ter presodilo, ali se dajo stroški, glede katerih je bil postopek ustavljen, izločiti iz skupnih stroškov. Vrhovno sodišče pa izpodbijane pravnomočne sodbe v celoti ne more razveljaviti, ne da bi s tem ravnalo v škodo storilca prekrška, ter s tem kršilo določbo dvanajstega odstavka 65. člena v zvezi s 171. členom ZP-1. C.

9. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona ni mogoče odpraviti na način kot to predlaga vrhovni državni tožilec, razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe v celoti pa bi pomenila kršitev načela prepovedi reformatio in peius, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.

(1) Enako tudi Zakon o prekrških s komentarjem, Hinko Jenull in drugi, GV Založba, Ljubljana, 2009.