Jedro

Ker je tožniku pravice kot vojaškemu zavarovancu že priznal hrvaški nosilec zavarovanja, ko je ta še imel stalno prebivališče v Republiki Hrvaški, ni nobene osnove, da bi mu kasneje, ko se je za stalno naselil v Republiki Sloveniji, te pravice še enkrat priznali slovenski organi. Republika Slovenija je s sklenitvijo sporazuma zagotovila socialno varnost tudi svojim državljanom, ki imajo ali so imeli stalno prebivališče v Republiki Hrvaški in zato pri uveljavljanju pravic iz vojaškega zavarovanja po priznanju pravice v eni državi podpisnici sporazuma, uživalci pravice nimajo več izbirne pravice in niso upravičeni uveljavljati enake pravice (čeprav je ta lahko tudi bolj ugodna) v drugi državi podpisnici.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da bi mu Republika Slovenija pričela izplačevati akontacijo vojaške pokojnine, ker je ugotovilo, da mu je pravico do vojaške pokojnine že priznal nosilec hrvaškega socialnega zavarovanja. Zato mu glede na določbe dvostranskega meddržavnega sporazuma take pravice ni mogoče priznati tudi na slovenski strani.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je sprejelo njegove dejanske ugotovitve, pritrdilo pa je tudi njegovi pravni presoji.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da sodišče ni pravilno uporabilo določb sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah. Uporabljena bi namreč morala biti tudi določba 7. točke 1. člena, kjer je navedeno, da pod denarne dajatve sodijo pokojnina, denarno nadomestilo, dodatki in povečanja. Na tej podlagi pa bi mu tožena stranka morala izplačevati zahtevano akontacijo pokojnine. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko sta v svojih odločbah pravilno uporabili določbe ratificiranega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe - št. 13/92). Ta namreč v 4. členu določa, da so pri uporabi pravnih predpisov ene države podpisnice, ki so našteti v 2. členu sporazuma, po katerih je pogoj za pridobitev dajatev državljanstvo te države in stalno prebivališče v njej oziroma stalno prebivališče, državljani druge države podpisnice, ki v prvi državi stalno prebivajo, izenačeni z državljani prve države podpisnice. Prvi odstavek 5. člena sporazuma določa, da vojaške pokojnine in druge dajatve, uveljavljene po predpisih iz 2. člena, ne smejo biti zmanjšane, spremenjene, zamrznjene, odvzete ali zavržene zato, ker je uživalec kasneje pridobil stalno prebivališče na območju druge države. Ker je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je tožniku pravice kot vojaškemu zavarovancu že priznal hrvaški nosilec zavarovanja, ko je ta še imel stalno prebivališče v Republiki Hrvaški, ni nobene osnove, da bi mu kasneje, ko se je za stalno naselil v Republiki Sloveniji, te pravice še enkrat priznali slovenski organi. Republika Slovenija je s sklenitvijo sporazuma zagotovila socialno varnost tudi svojim državljanom, ki imajo ali so imeli stalno prebivališče v Republiki Hrvaški in zato pri uveljavljanju pravic iz vojaškega zavarovanja po priznanju pravice v eni državi podpisnici sporazuma, uživalci pravice nimajo več izbirne pravice in niso upravičeni uveljavljati enake pravice (čeprav je ta lahko tudi bolj ugodna) v drugi državi podpisnici. Pri tem razlogi, zakaj je tožnik uveljavljal priznanje enake pravice v dveh državah, za pravilno odločitev niso pomembni. Zgolj za pojasnilo tožniku, ki je v postopku pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem zatrjeval, da "novčana naknada" v bistvu pomeni pokojnino in da so slovenski organi socialnega zavarovanja pri reševanju njegove zahteve predpise napačno tolmačili, kar naj bi bil tudi razlog, da se je rešitev zadeve zavlekla tako dolgo, da je bil vmes sprejet sporni meddržavni sporazum, je treba povedati, da je zakon o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85) pravico do priznanja denarnega nadomestila ("novčane naknade") obravnaval kot posebne pravice oseb po prenehanju vojaške službe v členih od 402. do 411. Nadomestilo se je priznavalo tistim vojaškim osebam, ki jim je vojaška služba zaradi razlogov, ki so v zakonu našteti, prenehala, niso pa še imeli pogojev za priznanje pravice do polne starostne pokojnine, predčasne pa niso uveljavljali. V času prejemanja denarnega nadomestila upravičenci niso bili niti v aktivni vojaški službi niti niso še bili upokojeni. To je jasno razvidno tudi iz prvega odstavka 405. člena citiranega zakona, kjer je določba, da uživalcu nadomestila preneha pravica do denarnega nadomestila med drugim tudi, ko je znova sprejet v aktivno vojaško službo ali ko uveljavi pravico do pokojnine. Zato je bila pravilna ugotovitev, da tožnik v času, ko je vložil prvotni zahtevek, še ni bil uživalec pokojnine in zato v Republiki Sloveniji tudi ni bilo mogoče prevzeti izplačila akontacije vojaške pokojnine, ker takrat do nje, kljub temu, da je sicer izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do predčasne pokojnine, še ni bil upravičen. Ko pa je bil zaradi sprememb v njegovem statusu njegov zahtevek ponovno obravnavan, so že veljale določbe mednarodnega sporazuma, ki je bil v njegovem primeru tudi uporabljen.

Zato tudi revizijsko sodišče, ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč, zaključuje, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).