Jedro

Že sodišče prve stopnje je pri presoji protipravnosti ravnanja toženih strank pravilno upoštevalo sodno prakso, da toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledice namernega kršenja pravic zavarovancev. Da bi bila tožena stranka odgovorna za nastalo škodo tožniku, bi moralo ravnanje njunih zaposlenih biti takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava, ali kršitev določb postopka, nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo 8.309,77 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2015 dalje do plačila in na plačilo zneska 1.501,04 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2015 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od mesečnih zneskov 673,95 EUR od vsakokratnih datumov zapadlosti posameznega zneska do 15. 6. 2015, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Obenem je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna drugotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.000,20 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bila dne 20. 1. 2013 izdana prvostopna zavrnilna odločba in dne 17. 7. 2013 drugostopna zavrnilna odločba. V praktično identičnem primeru je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Psp 333/2013 z dne 7. 11. 2013 zavzelo jasno stališče, da delavcu pripada denarno nadomestilo za primer brezposelnosti. S citirano sodbo se je tožena stranka seznanila 4. 12. 2013. Dne 19. 5. 2014 je bila izdana še sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 36/2014, s katero je bila revizija zavrnjena. Če bi bila do tedaj tožniku izdana pravilna odločba Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, kot je bila na podlagi sodbe opr. št. Ps 2331/2013 šele 2. 6. 2015, bi se tožnik lahko upokojil že julija 2014. Tožniku je zaradi ravnanj toženih strank nastala škoda v višini razlike med izplačanim nadomestilom za primer brezposelnosti in pokojnino, plačanih prispevkov za socialno varnost ter v višini zakonitih zamudnih obresti. Citira 26. člen Ustave, posamezne določbe Zakona o splošnem upravnem postopku in Obligacijskega zakonika in meni, da mu je nastala škoda, ker se ni mogel upokojiti julija 2014. Ne strinja se z razlago protipravnosti in vztraja, da sta toženi stranki odgovorni, ker sta ravnali v neposrednem nasprotju z zavezujočimi predpisi. Ne strinja se tudi, da ravnanje tožene stranke, ko je dne 18. 3. 2015 na naroku še vedno vztrajala na zavrnitvi zahtevka, še ne predstavlja samovoljnega in arbitrarnega ravnanja, ki bi odstopalo od običajne metode dela in skrbnosti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja neslednje.

5. V obravnavanem primeru tožnik vtožuje odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 8.309,77 EUR in znesek 1.501,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Škoda naj bi tožniku nastala iz naslova razlike med izplačevanjem nadomestila za primer brezposelnosti in pokojnine, ki bi jo prejemal, če bi se upokojil 2. 7. 2014 v obdobju od 2. 7. 2014 do 18. 9. 2015, iz naslova plačanih prispevkov za obdobje od 20. 1. 2015 do 18. 9. 2015 in zakonite zamudne obresti zaradi prepozno izplačanih nadomestil. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je z odločbo prvotožene stranke zavrnjen zahtevek tožnika za priznanje nadomestila za primer brezposelnosti zaradi podanega izključitvenega razloga iz 8. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010, v nadaljevanju: ZUTD). Enako je bila z drugostopno odločbo z dne 17. 7. 2013 zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper citirano prvostopno odločbo. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Ps 2331/2013 z dne 18. 3. 2015 pa je bilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodeno, odpravljeni obe citirani odločbi ter tožniku priznano denarno nadomestilo za primer brezposelnosti od 20. 12. 2012 dalje. Ugotovljeno je bilo, da v tožnikovem primeru ni podan dejanski stan iz 8. alineje drugega odstavka 63. člena ZUTD in da je bila tožniku zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za upokojitev, kar pomeni, da ni užival posebnega varstva pred odpovedjo v smislu 1. alineje drugega odstavka 114. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki ureja posebno varstvo starejšega delavca pred odpovedjo. To pa je tudi pomenilo, da tožnik za zavarovanje svojih pravic ni bil dolžan zahtevati arbitrarne odločitve ali sodnega varstva zoper odločitev delodajalca. Tožniku je bila nato vse od 20. 12. 2012 do 19. 1. 2015 priznana pravica do nadomestila za primer brezposelnosti v trajanju 25 mesecev (za to obdobje je bila tožniku torej priznana tudi pokojninska doba in posledično odmerjena višja pokojnina kot bi mu bila, če bi se upokojil 2. 7. 2014).

7. Splošna in druga pravila, ki urejajo povračilo premoženjske škode, so urejena v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju: OZ). Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij (148. člen OZ). Za odškodninsko odgovornost morajo bi izpolnjene kumulativno predpisane štiri predpostavke, in sicer nedopustno ravnanje povzročitelja, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza ter odgovornost povzročitelja. Če vse štiri niso izpolnjene sočasno oziroma, če le ena od teh predpostavk ni izpolnjena, odškodninska odgovornost ni podana.

8. Tožnikov tožbeni zahtevek je bil utemeljeno zavrnjen, ker niso bile izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ker morajo biti za nastanek odškodninske odgovornosti vse štiri zgoraj navedene temeljne predpostavke podane kumulativno, v predmetni zadevi pa tožnik ni dokazal niti prve od njih, je bil odškodninski zahtevek že iz tega razloga materialnopravno pravilno zavrnjen.

9. Protipravnost je pravni standard, ki se oblikuje za vsak konkreten primer posebej in se presoja po pravilih zakonitosti, ki veljajo za določeno vrsto oblastnega ravnanja organa, pri posamičnih aktih, torej gre za materialnopravno ali procesnopravno nepravilnost ali kršitev dolžnosti o pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja. Že sodišče prve stopnje je pri presoji protipravnosti ravnanja toženih strank pravilno upoštevalo sodno prakso, ki je že zavzela tudi stališče, da toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledice namernega kršenja pravic zavarovancev. Da bi bila tožena stranka odgovorna za nastalo škodo tožniku, bi moralo ravnanje njunih zaposlenih biti takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava, ali kršitev določb postopka, nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.

10. V obravnavani zadevi tudi po stališču pritožbenega sodišča ni izpolnjen dejanski stan iz 131. člena v zvezi s 148. členom OZ. Tako prvo kot drugotoženi stranki pri izdaji odločb z dne 20. 1. 2013 in z dne 17. 7. 2013 in postopanju po zavzetem stališču Višjega delovnega in socialnega sodišča in nato Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ni mogoče očitati protipravnosti v smislu odškodninske odgovornosti. Ob izdaji tako prvostopne kot drugostopne odločbe, zavzetega stališča in sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, na katero se sklicuje pritožba, sploh še ni bilo. Ko pa je bilo odločeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v identičnem primeru, pa je v tožnikovem primeru že tekel sodni postopek, v katerem se je presojala pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb z dne 20. 1. 2013 in z dne 17. 7. 2013. 11. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na to, da sta toženi stranki še na naroku dne 18. 3. 2015 vztrajali na stališču, da tožnik ni upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti. Sodišče samo odloči o tožbenem zahtevku po izvedbi dokazov in po skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj (8. člen ZPP) in ni vezano na navedbe strank. V konkretnem primeru se je to tudi zgodilo, saj je sodišče s sodbo opr. št. VIII Ps 2331/2013 z dne 18. 3. 2015 tožniku tudi priznalo nadomestilo za primer brezposelnosti, ki je bilo tožniku kasneje tudi izplačano. Ne glede na to, da sta bili izpodbijani odločbi odpravljeni, toženima strankama ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v smislu namernega kršenja pravic zavarovancev niti odstopanja njihovega dela od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Nezakonitosti (in nepravilnosti) odločb tožene stranke ni mogoče enačiti s protipravnostjo kot predpostavko za odškodninsko odgovornost tožene stranke po OZ. Pojma protipravnosti ravnanja delavcev oziroma organa tožene stranke, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost, pa tudi ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila izpodbijana upravna odločba v sodnem postopku odpravljena.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.