Jedro

Osebe, ki se ukvarjajo s pridobitno dejavnostjo, so načeloma gospodarske družbe – pravne osebe, katerih dobiček je obdavčen z Zakonom od davkov od dohodkov pravnih oseb. Navedena ureditev pa ni relevantna za obdavčitev pri materialno statusnem preoblikovanju samostojnega podjetnika, saj je samostojni podjetnik zgolj pravnoorganizacijska oblika, v kateri se posamezna fizična oseba ukvarja s pridobitno dejavnostjo in nima statusa pravne osebe.

Statusna oblika, v kateri nek subjekt posluje, na obstoj davčne obveznosti iz dodane vrednosti v konkretnem primeru ne vpliva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka in intervenient na strani tožene stranke krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 21.792,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2009 do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki plača pravdne stroške v višini 20,00 EUR in stranskemu intervenientu v višini 1.281,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

3. Pritožba tožnice je bila vročena toženki in stranskemu intervenientu, ki je nanjo odgovoril ter predlagal, da jo sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo določil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj so razlogi med seboj v nasprotju zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje kot razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka navedlo tako neobstoj protipravnosti ravnanja stranskega intervenienta na strani toženke kot tudi neobstoj aktivne (stvarne) legitimacije tožnice, ne drži. Oba razloga namreč govorita v prid zavrnitvi tožbenega zahtevka, kar je bila tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje.

6. Tožeča stranka je svojo aktivno (stvarno) legitimacijo utemeljevala s tem, da je univerzalni pravni naslednik samostojnega podjetnika R. S. s.p.. Sama navaja (list. št. 4 in 26), da je škoda, ki jo tožeča stranka uveljavlja v predmetnem postopku, nastala R. S. s.p. in ker je tožeča stranka njegov univerzalni pravni naslednik, je upravičena vložiti predmetni zahtevek. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da je moral zaradi tega, ker je prišlo do prepoznega vpisa prenosa podjetja samostojnega podjetnika v prevzemno družbo – tožečo stranko, namesto nje samostojni podjetnik plačati davek iz naslova opravljanja dejavnosti v višini 15.882,56 EUR in zakonske zamudne obresti od davka na dodano vrednost v višini 2.985,15 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ugovor aktivne legitimacije tožene stranke in stranskega intervenienta na njeni strani delno utemeljen glede škode v višini 15.882,56 EUR iz naslova obdavčitve po Zakonu o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji, v nadaljevanju ZDOH-2) in za škodo v višini 2.985,15 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti od davka na dodano vrednost, saj je te davke plačal S. R. s.p. kot fizična oseba in se tudi z institutom univerzalnega pravnega nasledstva ne prenesejo na tožečo stranko.

7. Osebe, ki se ukvarjajo s pridobitno dejavnostjo so načeloma gospodarske družbe – pravne osebe, katerih dobiček je obdavčen z Zakonom od davkov od dohodkov pravnih oseb (Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednje, v nadaljevanju ZDDPO-2). Navedena ureditev pa ni relevantna za obdavčitev pri materialno statusnem preoblikovanju samostojnega podjetnika, saj je samostojni podjetnik zgolj pravnoorganizacijska oblika, v kateri se posamezna fizična oseba ukvarja s pridobitno dejavnostjo in nima statusa pravne osebe (1). Dobiček, ki ga je slednji ustvaril v svojem podjetju, je tako obdavčen z Zakonom o dohodni in sicer kot dohodek iz dejavnosti. Prvi odstavek 48. člena ZDoh-2 določa, da se dobiček ugotovi kot razlika med dohodki in odhodki doseženimi v zvezi z opravljanjem dejavnosti. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da se za ugotavljanje prihodkov in odhodkov uporabljajo predpisi o obdavčitvi dohodkov pravnih oseb. Če se samostojni podjetnik odloči za prenehanje opravljanja dejavnosti, mora plačati davek na skrite rezerve. Prvi odstavek 51. člena ZDoh-2 namreč določa, da se pri ugotavljanju davčne osnove kot odtujitev sredstev šteje tudi prenehanje dejavnosti. Iz navedenih predpisov torej nedvomno izhaja, da je zavezanec za plačilo davkov samostojni podjetnik posameznik. Vendar pa je v zvezi s prenehanjem opravljanja dejavnosti ZDoh-2 predvidel izjemo in sicer v 2. točki četrtega odstavka 51. člena, ki določa, da skrite rezerve niso obdavčene tedaj, ko se prenehanje opravljanja dejavnosti zavezanca izvede skladno z določbami ZGD o statusnem preoblikovanju podjetnika. Prenehanje opravljanja dejavnosti bi torej načeloma moralo biti obdavčeno, vendar pa je izjema predvidena, če pride do prenehanja opravljanja zaradi materialnih statusnih preoblikovanj. Pri slednji samostojni podjetnik na novo oziroma prevzemno družbo prenese svojo podjetniško organizirano premoženje z učinki univerzalne sukcesije. Da pa skrite rezerve ne bi bile povsem izvzete iz obdavčenja, zakon kot predpogoj za neobdavčeni prenos predvideva, da mora nova oziroma prevzemna družba ovrednotiti prevzemna sredstva in obveznosti, amortizirati prevzeta sredstva in izračunavati dobičke in izgube v zvezi s prejetimi sredstvi in obveznostmi ter prevzeti rezervacije, ki jih je oblikoval zavezanec, ki bo prenehal opravljati dejavnost, na način, kot če do prenehanja dejavnosti ne bi prišlo. Navedeno pomeni, da je davek na skrite rezerve pri materialnih statusnih preoblikovanjih dejansko le odložen in da ga kasneje plača prevzemna družba. Navedeno pa samo navidezno potrjuje navedbe pritožnice.

8. V konkretnem primeru je po lastnih trditvah tožnice davek iz naslova opravljanja dejavnosti v višini 15.882,56 EUR, ki ga uveljavlja kot škodo, plačal S. s.p. kot fizična oseba, saj je bil v skladu s predpisi k temu tudi zavezan, kar je trdila tudi sama tožeča stranka. Njeno razumevanje univerzalnega ravnega nasledstva pa je nepravilno (nerazumljivo) v delu, ko navaja, da ji je zaradi plačila davčnih obveznosti, ki jih je v skladu z davčnimi predpisi izvedel R. S. s.p., nastala škoda. Tožnica bi davke glede na zgoraj povedano morala plačati tudi sama. Če pa je tožeča stranka imela v mislih, da se je zaradi ravnanja stranskega intervenienta na strani toženke povečala njena davčna osnova, pa bi zato morala postaviti ustrezne trditve, česar pa ni storila, oziroma je bilo to povsem pavšalno in le navrženo (list. št. 26).

9. Tožeča stranka zahteva tudi 2.925,00 EUR kot plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki jih je moral samostojni podjetnik kot zavezanec za DDV plačati. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tudi v tem delu škoda ni nastala tožeči stranki. To davčno obveznost je bilo ne glede na datum prenosa podjetja na tožnico v skladu s predpisi o DDV (5. in 10. člen Zakona o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS 117/2006 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDDV-1) potrebno plačati (ali kot s.p. ali kot d.o.o). Statusna oblika, v kateri nek subjekt posluje, namreč na obstoj davčne obveznosti iz dodane vrednosti v konkretnem primeru ne vpliva. Sicer pa tožnica v tej smeri niti ni podala nobenih konkretnih trditev. Poleg tega višje sodišče pripominja, da je tožničin zahtevek v tem delu ne- konkretiziran, saj ni jasno, iz katerega razloga je zamuda pri plačilu DDV nastala (iz trditev ni jasno, zakaj bi zastoj pri statusnem preoblikovanju povzročil tudi zamudo plačila DDV), niti ne postavi konkretnih trditev o višini glavnice, od katere se obračunajo zakonske zamudne obresti, niti ne navede, kdaj je zamuda nastala.

10. Prav tako je bila pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje glede neizkazanosti škode glede sestavljanja bilanc, obračunov in popravkov v višini 2.925,00 EUR in se sodišče druge stopnje v tem delu sklicuje na njegovo obrazložitev.

11. Pritožbena navedba glede tega, da se ob prenosu podjetja na prevzemno družbo preneha z opravljanjem dejavnosti in ob izpolnjenih pogojih iz četrtega odstavka 51. člena ZDDPO-1 (najbrž pravilno ZDoh-2) se v primeru, da davčni zavezanec to zahteva, pri odmeri davčne osnove ne upoštevajo pridobitve in odtujitve sredstev na podlagi statusnih preoblikovanj v skladu z ZGD, ni razumljiva, ko navaja, da je tožeča stranka zavezanec za plačilo davkov od prenesenega premoženja in ker prenos ni bil izveden znotraj trimesečnega roka, je davčno breme po 41% stopnji prevzela tožeča stranka, ne pa R. S. s.p. kot fizična oseba, saj je ves čas postopka zatrjevala, da je sporni davek, ki ga uveljavlja kot škodo, plačal ravno R. S. s.p.. Če pa je imela pritožnica v mislih kaj drugega, pa bi to morala konkretizirano navesti, seveda v okviru dovoljenega navajanja novih dejstev (prvi odstavek 337. člen ZPP).

12. Prav tako nima prav pritožnica, ko sodišču prve stopnje očita, da je napačno odmerilo stroške pooblaščenca stranskega intervenienta, ker je bila vloga vložena po prvem naroku za glavno obravnavo, saj je sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov pravilno upoštevalo določbe Odvetniške tarife.

13. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena.

14. Sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353.čl. ZPP).

15. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. čl. ZPP). V odgovoru na pritožbo stranski intervenient namreč ni podal nobenih pomembnih dejstev in naziranj, s katerimi se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa ter s katerimi bi pripomogel k rešitvi pritožbe.

(1) Glej tudi J. Prostor, Delna izčlenitev podjetja podjetnika in morebitna objava izčlenitve pri gospodarskih družbah, Podjetje in delo 2008, št. 2, str. 260 in naslednje.