Jedro

Kadar je potrebno izvajanje dokazov z zaslišanjem prič o posestnih dejanjih tožnika v gozdu sodišče pa jih zasliši v razpravni dvorani, čeprav priče izpovedujejo, da bi lahko o tem izpovedale na kraju samem, pa jih sodišče tam ne zasliši, je podana nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, kadar sodišče odloči na podlagi rezultatov takega dokazovanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik južnega dela parcele št. 1118/1, vpisane v vl.št. 112 k.o., v izmeri 80 arov, ki je označen na kopiji katastrskega načrta z linijo A-B, ki meji s parc.št. 1118/2, in zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za izstavitev za vknjižbo lastninske pravice primerne listine na ime tožnika po predhodni geometrski odmeri. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in Š.S. prepovedalo uživanje in kakršnokoli poseganje v parc.št. 1118/1 gozd, vpisan v vl.št. 112. Naložilo mu je tudi, da mora povrniti tožnikom po nasprotni tožbi pravdne stroške v znesku 115.340,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka oz. tožena stranka po nasprotni tožbi, ki se v nadaljevanju označuje kot tožeča stranka. Sodbo izpodbija zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje odrediti, da se opravi ogled na kraju samem in da se tam zaslišijo tudi priče, kar je tožeča stranka tudi že predlagala v tožbi. Sporno parcelo bi si moral ogledati tudi geometer, tako da bi tožeča stranka lahko dokončno opredelila svoj zahtevek, saj brez soglasja zemljiškoknjižnega lastnika ne more naročati odmere parcele. Tožeča stranka meni, da nobena priča ne more v razpravni dvorani pokazati, kje v naravi je kdo sekal ali drugače užival zemljišče. Priče I.P., F.T. in I.S. so povedale, da bi v naravi znale pokazati, kje je nepremičnino uživala tožeča stranka. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je sledilo le izpovedi tožencev, ne pove pa, v čem izpoved tožnika ni bila skladna in prepričljiva. Sodišče ne ve kje je pokojni Pivec pokazal mejo svojim otrokom in ni nujno, da toženci sledijo temu, kar jim je povedal oče. Izjava D.B. o spornosti sečnje pa dokazuje le dejstvo, da je tožnik v dobri veri pokazal, da sporno zemljišče že dolgo uživa. Sodišču prve stopnje očita, nekritično oceno dokazov, ne da bi povedalo zakaj ne verjame tožniku in njegovim pričam in tudi neutemeljeno zavrnjene dokaze z ogledom kraja z geometrom in zaslišanjem prič na kraju samem. Nasprotuje tudi ugoditvi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, ker je bilo njegovo ravnanje, ravnanje dobrovernega posestnika, ne pa neutemeljeno vznemirjanje lastnika. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka. Sklicuje se na pravilnost sodbe sodišča prve stopnje. Pritožnik v pritožbi ne pove nič novega in ne predlaga drugih dokazov. Zaslišane številne priče niso potrdile dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka in ker priče niso povedale tistega, kar bi hotel tožnik, je ogled nepotreben. V pritožbi tožnik tudi ne obrazlaga svojega priposestvovanja, zato predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, njej pa prizna stroške odgovora na pritožbo. Pritožba je utemeljena. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni bilo bistvenih kršitev določb po 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Soglaša pa s pritožbeno trditvijo, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Dejstvo je namreč, da je dosti nezanesljivo sporazumevanje med pričami in sodiščem o tem, kje je tožeča stranka opravljala posestna dejanja v gozdu, če tega priča ne more pokazati v naravi. Orientacija prič glede na katastrski načrt tudi ne more biti zanesljiva. Soglašati je zato s stališčem tožeče stranke, da bi bilo primerno priče zaslišati na kraju samem, saj bi le tako ne bilo več dvoma o tem, kje je dejansko tožeča stranka in kako uživala sporno zemljišče, ki pa bi tudi moralo biti v naravi tako prikazano, da bi priče lahko konkretno izpovedale za ta del zemljišča. To se pokaže potrebno zlasti v primeru izpovedi priče I.S., ki je kot logar odkazoval les od leta 1954 dalje do leta 1972, nato pa honorarno še osem let, in ki je izpovedal, da bi v naravi morda še vedel kje je ta les odkazoval za tožnika potem ko je P. starejši pokazal mejo med svojo parcelo in parcelo tožnika. To bi bil lahko zelo tehten dokaz v predmetni zadevi, ki ga sodišče ne bi smelo opustiti. Pritožbi tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi 370. čl. ZPP. V ponovljenem dokaznem postopku, ko bo sodišče opravilo ogled na kraju samem in tam zaslišalo tudi pričo I.S., pa tudi F.T. in stranke o tem, ali je tožeča stranka res več kot dvajset let uživala sporni južni del parcele in je bila pri tem tudi v dobri veri, bo šele lahko prepričljivo odločilo v tej zadevi, upoštevajoč dejstvo, da je dokazno breme v zvezi s priposestvovanjem na strani tožeče stranke. Na kakšen način bo oblikoval tožnik svoj tožbeni zahtevek, je njegova stvar, vendar pa mora biti oblikovan tako, da bo sporni prostor lahko prenesti v naravo. Ali je to mogoče brez ali le s posredovanjem geometra, kot to trdi tožeča stranka, pa bo presodilo sodišče prve stopnje in temu ustrezno tudi ukrepalo. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo, je glede na določbo 166. čl. ZPP odločilo tudi, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo. Na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur. list RS št. 26/99) je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP (Ur.list SFRJ št. 4/77 in spremembami).