Jedro

Neutemeljeno povzročeni stroški so tisti stroški, glede katerih je stranki pripisati krivdo. To pomeni, da mora upnik tretjemu, čeprav je njegov ugovor uspešen, povrniti stroške le, če se ne more sklicevati na svojo nevednost glede pravice tretjega. Sodišče tako mora pri odločanju o tem, ali je tretji upravičen do povračila stroškov svojega ugovora, upoštevati vse znane okoliščine primera, kot na primer kakšne informacije je imel upnik o lastništvu zarubljenega predmeta, kdaj jih je pridobil in kako je v postopku ravnal, kako je postopal tretji, kaj je zatrjeval in dokazoval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se IV. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tretji sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom citiranim v uvodu ugodilo ugovoru tretjih A. A. in B. B. ter izvršbo na dne 7. 10. 2019 zarubljene premičnine, ki so v rubežnem in cenilnem zapisniku z dne 9. 10. 2019 navedene pod točkami 3. - 8. in 10. - 14., ustavilo (I. točka izreka). Ugodilo je tudi ugovoru tretjega C. C. in izvršbo na dne 7. 10. 2019 zarubljeno premičnino, ki je v rubežnem in cenilnem zapisniku z dne 9. 10. 2019 navedena pod točko 9., ustavilo (II. točka izreka). Rubež premičnin, navedenih v točkah I. in II. izreka sklepa, opravljen dne 7. 10. 2019, je razveljavilo in izbrisalo vpis rubeža v Registru neposestnih zastavnih pravic (III. točka izreka). Zahtevke tretjih za povrnitev stroškov je zavrnilo (IV. točka izreka).

2. Zoper IV. točko izreka navedenega sklepa se po pooblaščenki pravočasno pritožujejo tretji. Navajajo, da niso dolžni trpeti stroškov ugovora, saj rubeža niso povzročili s svojimi ravnanji. Pravno sredstvo so bili prisiljeni vložiti, da so preprečili prodajo svojih stvari. Opozarjajo na določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), v skladu s katero mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Zaključek sodišča prve stopnje, da pred vložitvijo ugovora niso kot verjetno izkazali, da imajo na zarubljenih predmetih lastninsko pravico, ocenjujejo kot pravno nepravilen, saj so se kot posestniki šteli za lastnike premičnin. V izpodbijanem sklepu je izostalo pojasnilo, kaj bi ob upoštevanju konkretnih okoliščine štelo kot verjeten izkaz lastništva na stvari. Menijo, da upnik odgovarja za (neutemeljena) ravnanja izvršitelja. Zavzemajo se za ugoditev pritožbi in priglašajo pritožbene stroške.

3. Upnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje soglaša s pravilnimi in zadostnimi razlogi sodišča prve stopnje ter jih v izogib ponavljanju povzema v svojo obrazložitev, glede na izrecna pritožbena izvajanja pa še dodaja:

6. Nepravilno je naziranje pritožnikov, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških izhajalo iz napačne pravne podlage. Sodišče prve stopnje je stroškovno odločitev pravilno oprlo na specialno določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ, po kateri mora upnik tretjemu na njegovo zahtevo povrniti tiste izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. 7. Res je, da upnik v postopku z ugovorom tretjih ni uspel, vendar v obravnavani zadevi pravna podlaga odločitve o stroških tretjih ni prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki določa povrnitev izvršilnih stroškov po načelu uspeha, temveč je kot izjema (in ne kot pravilo) potrebno uporabiti pravilo iz šestega odstavka 38. člena ZIZ in krivdni princip.1 Po citirani določbi mora upnik tretjemu na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Neutemeljeno povzročeni stroški so tisti stroški, glede katerih je stranki pripisati krivdo. To pomeni, da mora upnik tretjemu, čeprav je njegov ugovor uspešen, povrniti stroške le, če se ne more sklicevati na svojo nevednost glede pravice tretjega. Sodišče tako mora pri odločanju o tem, ali je tretji upravičen do povračila stroškov svojega ugovora, upoštevati vse znane okoliščine primera, kot na primer kakšne informacije je imel upnik o lastništvu zarubljenega predmeta, kdaj jih je pridobil in kako je v postopku ravnal, kako je postopal tretji, kaj je zatrjeval in dokazoval. 8. Pritrditi je ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pritožniki stroškovnih zahtev niso obrazložili. Izostala trditvena podlaga o seznanjenosti upnika z zatrjevanimi pravicami tretjih na zarubljenih premičninah pred vložitvijo ugovorov ni utemeljevala zaključka, da je stroške tretjim neutemeljeno povzročil upnik.

9. Ker upnik pri opravi rubeža ni bil prisoten, sicer pravilno pritožbeno stališče, da se za lastnika stvari domneva tisti, ki ima stvar v svoji neposredni posesti, na vprašanje seznanjenosti upnika z zatrjevanimi pravicami tretjih na zarubljenih premičninah ne vpliva, oziroma ne more sanirati pomanjkanja trditvene podlage stroškovnih zahtevkov.

10. Prepričanje pritožnikov, da upnik odgovarja za ravnanja izvršitelja, ker ga je pooblastil in predlagal, je napačno. Izvršitelj je »podaljšana roka sodišča«, ki v okviru zakonskih pooblastil opravlja neposredna dejanja izvršbe (prvi odstavek 7. člena ZIZ), ne pa »pooblaščenec upnika«, kot njegovo vlogo razumejo pritožniki.

11. Končno ne drži pritožbena graja o neobrazloženosti izpodbijane stroškovne odločitve. Ker tretji v ugovoru stroškovnega zahtevka niso obrazložili, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pojasnjevati, v katerem primeru bi štelo, da so tretji upniku pred vložitvijo ugovora verjetno izkazali lastništvo premičnin in jim je posledično stroške ugovora povzročil neutemeljeno.

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa tudi ni odkrilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Tretji, ki s pritožbo niso uspeli, sami krijejo svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in s 15. členom ZIZ).

1 Kot kriterij za odločitev o stroških postopka se načelo uspeha ne upošteva tudi v 156., 158. in 160. členu ZPP.