Jedro

Sodišče države članice, v kateri ima sedež zaprošeni organ, lahko, kadar odloča o pravnem sredstvu, s katerim se izpodbija veljavnost ali pravilnost izvršilnih ukrepov, kot je vročitev izvršilnega naslova, preveri, ali so bili ti ukrepi pravilno izvedeni po zakonih in drugih predpisih navedene države članice. Prvi korak izvršitve izterjave v okviru vzajemne pomoči je prav to, da zaprošeni organ naslovniku vroči vse akte in odločbe v zvezi s terjatvijo ali njeno izterjavo, ki jih izda država članica, v kateri ima sedež organ prosilec, v uradnem jeziku te države članice. Naslovniku izvršilnega naslova mora biti omogočeno, da se zanesljivo seznani vsaj s predmetom in podlago zahtevka.

S tem, ko revidentu izvršilni naslov za izterjavo ni bil vročen na zahtevani način, ni bila podana procesna predpostavka za izvršljivost odločbe organa države prosilke glede na določbo 282. člena ZUP, ki se po določbi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 uporablja za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena s tem zakonom. Izvršljivost odločbe, ki je vezana na pravilno vročitev odločbe stranki, je procesna predpostavka za nadaljevanje izvršbe, ki mora biti ugotovljena na način, ki je zakonsko predpisan. Ugotavljanje izvršljivosti odločbe kot procesne predpostavke pa ne pomeni poseganja v vsebino izvršilnega naslova.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1491/2010-9 z dne 24. 5. 2011 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravita odločba Davčnega urada Ljubljana z dne 9. 1. 2007, in odločba Ministrstva za finance z dne 29. 7. 2010, ter se zadeva vrne prvostopenjskemu davčnemu organu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 568,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana ,št. DT 4295-15/2007 08021-02 z dne 9. 1. 2007, s katerim je prvostopni davčni organ na podlagi zaprosila Zvezne javne službe za finance, Urada za pobiranje davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), Centralnega urada za DDV za tuje obdavčljive osebe iz Bruslja v Belgiji, zoper revidenta začel davčno izvršbo na denarna sredstva za poplačilo obveznosti iz naslova DDV in denarne kazni po 70. členu belgijskega zakona o DDV, ki znaša skupaj 342.508,60 EUR. Ministrstvo za finance je na pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z odločbo, št. DT-499-30-63/2007-6 z dne 29. 7. 2010, deloma spremenilo odločitev glede zneska obresti, v preostalem delu pa revidentovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da se akt države prosilke, ki je podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, vroča s strani organov države prosilke, po predpisih države prosilke pa se vodijo tudi vsi postopki s pravnimi sredstvi. Iz »Podatkov, ki se nanašajo na zaprosilo«, ki jih je prvostopenjski davčni organ štel za seznam izvršilnih naslovov, je razvidna oznaka izvršilnega naslova in datum njegove vročitve revidentu, kar dokazuje, da je bil revident z izvršilnim naslovom seznanjen. Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pa ne določa, da bi moral biti akt, ki je podlaga za izvršbo, priloga izpodbijanemu sklepu.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta presega 20.000,00 EUR. Sporna višina revidentove obveznosti zanaša 342.508,60 EUR. Ker je revizija dovoljena že na podlagi vrednostnega kriterija, revizijsko sodišče ni preizkušalo pogojev za njeno dovoljenost še na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o davčni izvršbi na revidentova denarna sredstva.

9. Četrti del ZDavP-2(1) ureja mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah in v slovenski pravni red prevzema vsebino Direktive Sveta 76/308/EGS z dne 15. marca 1976 o vzajemni pomoči pri poravnavi terjatev, ki izhajajo iz poslovanja, ki je del sistema financiranja Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada, ter iz prelevmanov in carin, s spremembami (UL L 73, str. 18, v nadaljevanju Direktiva)(2). ZDavP-2 v 231. členu določa, da davčni organ opravi na podlagi zaprosila organa države prosilke izterjavo davščine iz 215. člena ZDavP-2 v skladu z določbami tega zakona, ki se nanašajo na davčno izvršbo. Zaprosilu za izterjavo, ki ga organ države prosilke naslovi na pristojni organ, mora biti priložena uradna ali overjena kopija sklepa oziroma drugega izvršilnega naslova, ki ga izda organ države prosilke. Če je potrebno, morajo biti priloženi še izvirniki ali overjene kopije drugih aktov, ki so potrebni za izvršbo (prvi odstavek 234. člena ZDavP-2). Organ države prosilke lahko predloži zaprosilo za izterjavo, če: 1. se davščina oziroma sklep ali drug izvršilni naslov ne izpodbija v državi prosilki (razen v primerih iz 240. člena ZDavP-2), in 2. je v državi prosilki začel ustrezne postopke za izterjavo, ki so mu na voljo na podlagi sklepov oziroma izvršilnih naslovov iz prvega odstavka tega člena, pa do poplačila terjatev ni prišlo v celoti (drugi odstavek 234. člena ZDavP-2). Zaprosilo za izterjavo mora vsebovati: osebno ime, naziv oziroma firmo, naslov oziroma sedež in vse druge ustrezne podatke v zvezi z identifikacijo zadevne osebe oziroma tretje osebe, ki poseduje njeno premoženje; ime, naziv, naslov oziroma sedež in vse druge ustrezne podatke v zvezi z identifikacijo organa države prosilke; sklic na akt, ki dovoljuje izvršbo, ki ga je izdala država prosilka; vrsto in znesek terjatve, vključno z glavnico, obrestmi in drugimi kaznimi, globami in stroški, izraženimi v valuti države prosilke ter v valuti zaprošene države; datum, ko je organ države prosilke oziroma davčni organ naslovniku vročil akt; datum izvršljivosti in relativne ter absolutne zastaralne roke, v katerih je izvršba mogoča po veljavni zakonodaji države prosilke in vse druge potrebne podatke (tretji odstavek 234. člena ZDavP-2). Zaprosilo za izterjavo mora vsebovati tudi izjavo organa države prosilke, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena (četrti odstavek 234. člena ZDavP-2). Če niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena oziroma, če organ države prosilke ne predloži dokazov o tem, da so izpolnjeni, pristojni organ ne izpolni zaprosila in o neizpolnitvi obvesti organ države prosilke (peti odstavek 234. člena ZDavP-2).

10. Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju Sodišče EU) je v zadevi C-233/08 (Milan Kyrian proti Celní úřad Tábor) s sodbo z dne 14. 1. 2010 odločilo o predhodnem vprašanju, ki ga je postavilo Vrhovno upravno sodišče Republike Češke, in sicer, ali je treba člen 12(3) Direktive(3), razlagati tako, da so sodišča države članice, v kateri ima sedež zaprošeni organ, pristojna, po eni strani za preverjanje izvršljivosti izvršilnega naslova za izterjavo in, po drugi strani, za ugotavljanje, ali je bil navedeni izvršilni naslov pravilno vročen dolžniku. Nadalje je odločilo tudi o predhodnem vprašanju, ali je mogoče vročitev izvršilnega naslova šteti za pravilno, če je bila opravljena na ozemlju države članice, v kateri ima sedež zaprošeni organ, v jeziku, ki ga naslovnik ne razume in tudi ni uradni jezik navedene države članice.

11. Sodišče EU je odločilo, da je člen 12(3) Direktive treba razlagati tako, da sodišča države članice, v kateri ima sedež zaprošeni organ, načeloma niso pristojna za preverjanje izvršljivosti izvršilnega naslova za izterjavo. Nasprotno pa lahko sodišče te države članice, kadar odloča o pravnem sredstvu, s katerim se izpodbija veljavnost ali pravilnost izvršilnih ukrepov, kot je vročitev izvršilnega naslova, preveri, ali so bili ti ukrepi pravilno izvedeni po zakonih in drugih predpisih navedene države članice. Pri vzajemni pomoči, določeni na podlagi Direktive 76/308, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2001/44, mora biti izvršilni naslov za izterjavo – da bi njegov naslovnik lahko uveljavljal svoje pravice – temu vročen v uradnem jeziku države članice, v kateri ima sedež zaprošeni organ. Za zagotovitev upoštevanja te pravice mora nacionalno sodišče uporabiti svoje nacionalno pravo in pri tem poskrbeti za zagotovitev polnega učinka prava Skupnosti.

12. Interpretativne sodbe, v katerih Sodišče EU pojasni in natančneje določi pomen ter obseg nekega pravila prava EU, imajo praviloma učinek ex tunc. Šteje se namreč, da ima pravni predpis EU, ki ga Sodišče EU obrazloži s svojo sodbo, takšen pomen že vse od začetka svoje veljavnosti. To pomeni, da morajo nacionalna sodišča obrazložen predpis uporabiti tudi za pravna razmerja, ki so nastala, preden je Sodišče EU to razlago podalo.(4)

13. Obravnavana zadeva je v bistvenem enaka zadevi, na katero se nanaša navedena odločitev Sodišča EU. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, odločba belgijskega davčnega organa, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, revidentu ni bila vročena v slovenskem jeziku. Iz »Podatkov, ki se nanašajo na zaprosilo«, ki jih je priložil organ države prosilke, je sicer kot datum vročitve dokumenta naslovniku naveden 16. 9. 2003, vendar v spisu ni nobenega dokazila o tem, da je bila odločba organa države prosilke, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi, revidentu vročena v slovenskem jeziku. Priložena je le vročilnica v francoskem jeziku, na kateri pa je kot datum vročitve naveden 20. 9. 2003. Po presoji Vrhovnega sodišča zgolj vročitev »Podatkov, ki se nanašajo na zaprosilo«, ki jih je revident prejel skupaj s sklepom o izvršbi, ne more nadomestiti zahtevane vročitve akta države prosilke, ki je izvršilni naslov, v uradnem jeziku zaprošene države, saj se revident na podlagi teh podatkov ni mogel zanesljivo seznaniti s podlago in predmetom izvršbe. Kot veljavno vročitev odločbe organa države prosilke, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi, tudi ni mogoče šteti Obvestila o neplačanih davkih, ki se nahaja v spisu, saj ne vsebuje navedbe izvršilnega naslova, poleg tega pa niti ni izkazano, da bi bilo omenjeno obvestilo revidentu sploh vročeno.

14. Iz določbe 151. člena ZDavP-2, ki določa sestavine sklepa o izvršbi, sicer res ne izhaja, da bi moral biti sestavina sklepa tudi izvršilni naslov oziroma odločba, ki se izvršuje. Vendar pa obveznost zaprošenega organa, da naslovniku vroči izvršilni naslov po veljavnih predpisih za vročitev podobnih dokumentov ali odločb v državi članici, v kateri ima zaprošeni organ sedež, kar pomeni v uradnem jeziku te države članice, izhaja iz člena 5(1) Direktive oziroma vsebinsko enakega 229. člena ZDavP-2. Kot izhaja iz navedene sodbe Sodišča EU, je prvi korak izvršitve izterjave v okviru vzajemne pomoči ravno to, da zaprošeni organ naslovniku vroči vse akte in odločbe v zvezi s terjatvijo ali njeno izterjavo, ki jih izda država članica, v kateri ima sedež organ prosilec, s tem, da mora biti navedena vročitev opravljena na podlagi podatkov, ki jih je predložil organ prosilec. Pri vzajemni pomoči med državami članicami mora biti naslovniku izvršilnega naslova omogočeno, da se zanesljivo seznani vsaj s predmetom in podlago zahtevka.

15. S tem, ko revidentu izvršilni naslov za izterjavo ni bil vročen na zahtevani način, ni bila podana procesna predpostavka za izvršljivost odločbe organa države prosilke glede na določbo 282. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se po določbi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 uporablja za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena s tem zakonom. Izvršljivost odločbe, ki je vezana na pravilno vročitev odločbe stranki, je procesna predpostavka za nadaljevanje izvršbe, ki mora biti ugotovljena na način, ki je zakonsko predpisan. Ugotavljanje izvršljivosti odločbe kot procesne predpostavke pa ne pomeni poseganja v vsebino izvršilnega naslova, kot zmotno meni sodišče prve stopnje (prim. sodbo VS RS X Ips 349/2006 z dne 11. 2. 2009).

16. Ker je bila glede na predstavljeno materialnopravno izhodišče Sodišča EU določba 282. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2 nepravilno uporabljena, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odločbi prvostopenjskega upravnega organa in tožene stranke na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek, pri čemer naj prvostopenjski upravni organ upošteva, da je pravica do izterjave predmetnega dolga zastarala.

17. Revident je z revizijo uspel in ker je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in samo odpravilo odločbi davčnih organov, je odločilo tudi o stroških postopka. Stroški upravnega spora pred sodiščem prve stopnje so odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu se revidentu priznajo stroški sestave tožbe v višini 350,00 EUR, povečani za 20 % DDV (70,00 EUR), ter plačana sodna taksa za tožbo v višini 148,00 EUR, skupaj torej 568,00 EUR. Revident je v reviziji zahteval tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka, vendar pa teh stroškov v svoji zahtevi ni specificiral. Po določbi drugega in tretjega odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Zahtevo mora podati najkasneje v vlogi, če gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja. Ker tožeča stranka tega ni storila, do povrnitve stroškov revizijskega postopka ni upravičena (drugi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 117/2006. Op. št. (2): Navedena direktiva in akti, ki so jo spreminjali, so bili kodificirani z Direktivo Sveta 2008/55/ES z dne 26. maja 2008 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev za določene prelevmane, carine, davke in druge ukrepe (UL L 150, str. 28), ki je bila razveljavljena s sprejemom Direktive Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2012 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi, z učinkom od 1. 1. 2012. Op. št. (3): Po členu 12(3) Direktive je treba, če se izvršilni naslovi (pravilno izvršilni ukrepi; v angleškem prevodu je uporabljen izraz 'enforcement measures', za razliko od izvršilnega naslova oziroma v angleškem prevodu 'instrument permitting its enforcement') izpodbijajo v državi članici, v kateri ima sedež zaprošeni organ, sprožiti postopek pri pristojnem organu te države članice v skladu z njenimi zakoni in predpisi.

Op. št. (4): Zadeva C-292/04, Meilicke in drugi proti Finanzamt Bonn-Innenstadt, z dne 6. marca 2007.