Jedro

Če je nad denacionalizacijskim zavezancem uveden stečaj pred izdajo denacionalizacijske odločbe, upravni organ ne sme vrniti nepremičnin v naravi, če na podlagi podatkov stečajnega sodišča ne ugotovi, da je bila nepremičnina izločena iz stečajne mase oziroma da sploh ni prešla v stečajno maso.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 44/99-10 z dne 4.4.2000, spremeni tako, da se tožba zavrne.

2. Pritožbeni postopek tožečih strank se ustavi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožečih strank in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 9.2.1999 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Z navedeno odločbo je tožena stranka na pritožbo Trgovskega podjetja T. - v stečaju kot denacionalizacijskega zavezanca odpravila delno odločbo Upravne enote C. z dne 28.10.1998, s katero je organ prve stopnje vzpostavil lastninsko pravico tožečih strank na delu poslovno stanovanjske stavbe, parc. št. 2247/3, vl. št. 1572, k.o. C., in sicer na poslovnem prostoru v pritličju stavbe v izmeri 40,6 m2, poslovnih prostorih v 1. nadstropju v izmeri 39,1 m2, pripadajočem delu skupnih prostorov in skupnih delov ter naprav in na pripadajočem delu stavbnega zemljišča, parc. št. 2247/3, vl. št. 1572, k.o. C., za denacionalizacijskega zavezanca pa določil Trgovsko podjetje T. - v stečaju. Organ prve stopnje je izdal delno odločbo v ponovljenem postopku, ki ga je opravil, ker je tožena stranka z odločbo z dne 18.9.1997 odpravila dopolnilno odločbo organa prve stopnje z dne 13.5.1997 in zadevo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja vrnila v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. V ponovljenem upravnem postopku je organ prve stopnje vpogledal v sklep Okrajnega sodišča v Celju št. 27/96 z dne 7.4.1997 o začetku stečajnega postopka nad denacionalizacijskim zavezancem in v sklep Okrožnega sodišča v Celju št. 27/96 z dne 11.7.1997 o prvem naroku za preizkus terjatev v stečajnem postopku nad denacionalizacijskim zavezancem. Ponovno je odločil o vrnitvi predmetne nepremičnine, pri čemer se je skliceval na začasni sklep z dne 18.1.1995, ki ga je sam izdal na podlagi 68. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 in 31/93, v nadaljevanju ZDen). Glede na navedeni začasni sklep, ki je postal pravnomočen dne 4.2.1995, je štel, da ima zavarovanje predmetnih nepremičnin v postopku lastninskega preoblikovanja učinke tudi v primeru stečaja.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbi tožečih strank in odpravilo odločbo tožene stranke na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS), ker je ugotovilo, da je tožena stranka zmotno presodila dokaze. To je povzročilo, da so ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki upravnih spisov. V obrazložitvi izpodbijane sodbe ocenjuje, da je tožena stranka zmotno presodila dokaze v zvezi z zavarovanjem predmetnih nepremičnin v stečajnem postopku. Navaja, da iz podatkov upravnih spisov izhaja, da so tožeče stranke v stečajnem postopku pravočasno prijavile terjatev v višini 75.316,50 DEM in izločitveno pravico za predmetno premoženje. Sledile so tudi sklepu Okrožnega sodišča v Celju št. St 27/96 z dne 11.7.1997, ki jih je zaradi prerekanja prijavljene terjatve in izločitvene pravice napotilo, da v roku 15 dni od vročitve sklepa začnejo postopek pred sodiščem ali drugim organom za ugotovitev denarne terjatve, izločitveno pravico na podlagi dopolnilne in še ne pravnomočne odločbe Upravne enote Celje št. 36300/037/92 z dne 13.5.1997 pa uveljavijo s tožbo v pravdnem postopku. Ne strinja se s stališčem tožene stranke, da je odločitev o ugotovitvi izločitvene pravice predhodno vprašanje v upravnem postopku denacionalizacije, zaradi katerega bi bilo potrebno upravni postopek prekiniti. Tožeče stranke naj bi dokazale svojo izločitveno pravico le s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo. Ker te še ni, naj tudi ne bi bilo podlage za odločanje o izločitveni pravici tožečih strank kot stečajnih upnic pred rednim sodiščem. Sodišče prve stopnje utemeljuje svojo presojo z določbami 104.,131. in 137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, v nadaljevanju ZPPSL). Ugotavlja pa tudi, da je z novelo ZPPSL (Uradni list RS, št. 19/97), ki je začela veljati 1.7.1997, posebej zavarovan status upravičencev iz ZDen, ki so v skladu z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93, 32/94 ) pravočasno zavarovali svoje zahtevke. Glede na navedeno novelo ZPPSL sodišče prve stopnje sklepa, da je za presojo obravnavane zadeve odločilnega pomena vprašanje, ali je tožeča stranka v postopku denacionalizacije pravočasno in v skladu s takrat veljavno zakonodajo zavarovala premoženje, katerega vrnitev zahteva. Kot pomanjkljivost izvedenega postopka šteje dejstvo, da se tožena stranka s temi vprašanji sploh ni ukvarjala. Sodišče prve stopnje sklepa, da so bile predmetne nepremičnine v postopku lastninskega preoblikovanja izvzete iz postopka lastninjenja na podlagi začasnega sklepa (o začasni odredbi) Upravne enote C. št. ... z dne 18.1.1995, ter, da niso prešle v stečajno maso stečajnega dolžnika, kar naj bi potrdil tudi stečajni upravitelj. Nadaljna usoda predmetnih nepremičnin naj bi bila zato odvisna edino od odločitve o denacionalizacijskem zahtevku. V napotkih sodišče prve stopnje nalaga toženi stranki, da v ponovljenem postopku ugotovi, ali tožečim strankam pripada status denacionalizacijskega upravičenca in upravičenje, da se predmetne nepremičnine vrnejo v naravi. Pri tem pa bo morala upoštevati tudi dejstvo, da stečajni postopek ne more biti uspešno zaključen, dokler ne bo odločeno o denacionalizacijskem zahtevku.

Proti izpodbijani sodbi so se pritožile tožeče stranke in tožena stranka. Tožeče stranke so svojo pritožbo, ki so je vložile dne 29.5.2000, umaknile z dopisom z dne 20.9.2000. V pritožbi uveljavlja tožena stranka vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbo tožečih strank. Navaja, da je organ prve stopnje ponovno odločil na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je šele navedena novela ZPPSL zavarovala izpolnitev dolžnosti do vrnitve podržavljenega premoženja v stečajnem postopku, če je stranka pravočasno vložila predlog za izdajo začasne odredbe. Pred to novelo, kar naj bi bila situacija obravnavanega primera, pa pravočasen predlog za izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja in lastninskega preoblikovanja ni varoval pravice do vrnitve premoženja v stečajnem postopku. Zato bi bilo potrebno ugotoviti, ali je tožeča stranka v stečajnem postopku pravočasno priglasila izločitveni zahtevek oziroma dejstvo, ali so predmetne nepremičnine izločene iz stečajne mase in rezervirane za vrnitev tožeči stranki. Ta dejstva pa po njenem mnenju iz spisov niso razvidna. Poleg tega tudi ni jasno, na kaj se nanaša denarna terjatev, ki so jo tožeče stranke priglasile v stečajnem postopku. Navaja tudi, da je za denacionalizacijski postopek pomembno, ali so tožeče stranke pravočasno vložile tožbo za ugotovitev izločitvene pravice, kar jim je bilo naročeno v stečajnem postopku. Poleg tega je pomemben tudi uspeh pravde o izločitveni pravici. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da te okoliščine niso pomembne za vodenje upravnega postopka. Če izločitvena pravica ni bila upoštevana pri oblikovanju in delitvi stečajne mase iz razloga, ker je bila prepozno prijavljena, potem upravni organ denacionalizacijskim upravičencem ne bo mogel vrniti predmetnih nepremičnin v naravi.

Tožeče stranke na pritožbo tožene stranke niso odgovorile.

K 1. točki izreka: Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Sporno je vprašanje, ali obstajajo ovire za vrnitev predmetnih nepremičnin v naravi, glede na dejstvo, da je bil pred izdajo denacionalizacijske odločbe začet stečajni postopek nad denacionalizacijskim zavezancem. Po 1. odstavku 18. člena ZDen namreč v postopku denacionalizacije nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, če so podane ovire, ki jih določa ZDen ali kakšen drug zakon. Takšen drug zakon je po presoji pritožbenega sodišča vsekakor ZPPSL, ki za pravno posledico začetka stečajnega postopka določa oblikovanje stečajne mase, v katero gre vse premoženje, ki ga ima stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka (1. in 2. odstavek 104. člena). Po določbah 1. odstavka 131. člena in 1.in 7.odstavka 137. člena ZPPSL se na zahtevo stečajnega upnika izločijo iz stečajne mase samo stvari, ki v trenutku nastanka pravnih posledic stečajnega postopka ne pripadajo stečajnemu dolžniku.

Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja s stališčem pritožnice, da je za način denacionalizacije predmetnih nepremičnin pomembno dejstvo, ali so te izločene iz stečajne mase. Pravilno je tudi njeno stališče, da bi obstoj tega dejstva moral organ prve stopnje nesporno ugotoviti in odločiti o vrnitvi predmetnih nepremičnin le, če bi bila izločitvena pravica v stečajnem postopku že priznana. V primeru prerekanja izločitvene pravice v stečajnem postopku in napotitve na pravdo pa bi moral prekiniti upravni postopek do odločitve sodišča o izločitveni pravici. Stečajni postopek je namreč sodni postopek, ki se vodi po določbah ZPPSL. Po teh pa ima pravni učinek izločitve premoženja iz stečajne mase samo odločitev sodišča. Zato po presoji pritožbenega sodišča v upravnem postopku ni mogoče in tudi ni potrebno ugotavljati pravne podlage za priznanje izločitvene pravice v stečajnem postopku, niti dejstva pravočasno vložene tožbe. Ugotoviti je potrebno le dejstvo, ali je bila izločitvena pravica v stečajnem postopku priznana, ali ne oziroma ali še teče pravda o njenem priznanju. Za obravnavani upravni postopek tudi ni pomembna odločitev o obstoju denarne terjatve, ki so jo tožeče stranke prijavile v stečajnem postopku. Ta denarna terjatev namreč ni predmet obravnave v denacionalizacijskem postopku.

Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno odločila, ko je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odpravila delno odločbo organa prve stopnje in zadevo vrnila v ponovno odločanje. Pritožbeno sodišče se strinja z njeno ugotovitvijo, da je organ prve stopnje odločil na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker je napačno razumel njene napotke za ponovno odločanje. V upravnih spisih namreč ni dokaza, da bi bila izločitvena pravica v stečajnem postopku priznana. Da bi takšen dokaz pridobilo sodišče prve stopnje, pa tudi ne izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo s pravno razlago določb ZPPSL, kar pa je po presoji pritožbenega sodišča napačno v primeru nerešenega dejanskega vprašanja. Uporabljena pravna razlaga sodišča prve stopnje pa je tudi napačna. Po določbah ZPPSL se namreč stečajni postopek vodi neodvisno od upravnega postopka denacionalizacije. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni podlage za odločanje o izločitvenem zahtevku v pravdnem postopku pred sodiščem. Napačno je tudi stališče, da bi z začasno odredbo po 68. členu ZDen, ki je po pogojih novele ZPPSL res tudi možna pravna podlaga za priznanje izločitvene pravice, bilo predmetno premoženje v obravnavanem primeru že kar izločeno iz stečajne mase brez odločitve pristojnega sodišča. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje odločilo na podlagi domneve o priznani izločitveni pravici v stečajnem postopku, na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku na prvi stopnji. Glavne obravnave pa ni opravilo, čeprav jo je tožeča stranka s tožbo zahtevala. Iz ugotovljenih dejstev, da je bila v stečajnem postopku izločitvena pravica prerekana, tožeče stranke pa napotene na pravdo, je nepravilno sklepalo, da je bila v stečajnem postopku tožečim strankam s tem tudi priznana izločitvena pravica.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbo proti izpodbijani odločbi.

K 2. točki izreka: Po določbi 2. odstavka 334. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja, lahko stranka, dokler pritožbeno sodišče ne izda odločbe, umakne že vloženo pritožbo. Ker do umika pritožbe tožečih strank pritožbeno sodišče še ni odločilo, je na podlagi 68. in 16. člena ZUS v zvezi z 2. odstavkom 334. člena ZPP pritožbeni postopek tožečih strank ustavilo.