Jedro

V obravnavanem primeru je občina (sedaj tožeča stranka) na podlagi 4. odstavka 18. člena ZUP in skladno s 3. členom ZDS s pogodbo prenesla svojo pristojnost za odmero in izterjavo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na davčno upravo. Upravni akt, ki ga s tožbo izpodbija tožeča stranka, je tožena stranka izdala na podlagi pooblastila, ki ji ga je s pogodbo podelila tožeča stranka, zato občina ni legitimirana za vložitev tožbe v upravnem sporu. Če tožeča stranka meni, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila s pogodbo dogovorjene obveznosti, lahko pri pristojnem rednem sodišču vloži tožbo, zaradi prenesene pristojnosti pa nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi A., in odpravila odločbo Davčnega urada C, Izpostave B, št. ... z dne 12. 11. 2001 ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je AA vložil pritožbo zoper navedeno prvostopno odločbo, s katero mu je bilo za leto 2001 odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od stanovanjskih površin na naslovu ... ulica št. ..., v izmeri 282 m2 in 12 m2 v skupnem znesku 18.240,00 SIT. Pritožnik je v pritožbi oporekal pravilnosti ugotovitev stanovanjskih površin, saj gre dejansko za stanovanje v pritličju v izmeri 61 m2 in v nadstropju v izmeri 67 m2. Izmera, ki jo je upošteval prvostopni organ, naj bi bila le pavšalna in tudi neskladna z določili Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča občine B(Uradni vestnik Gorenjske št. 22/85, 18/86, 19/88 in 14/89 in Uradni list RS, št. 34/90 in 7/91, v nadaljevanju: Odlok). Tožniku je bilo odmerjeno nadomestilo od stanovanjskih površin v izmeri 282 m2 in 12 m2, iz poročila, ki se nahaja v upravnih spisih, pa izhaja, da je bilo dne 30. 1. 2000 ugotovljeno, da je obravnavani objekt podkleten do ene polovice in ima pritličje in mansardo v izmeri 228 m2. Ker je davčni organ vezan na določila občinskega Odloka, iz gradiva in poročila Občine B. pa ni razvidno, ali je bila upoštevana uporabna tlorisna površina, kot je določeno za stanarine, prav tako pa na podlagi podatkov oziroma listin v spisu ni razvidno, kako je bila glede na določbe veljavnega Odloka ugotovljena stanovanjska površina v navedeni izmeri (282 m2), je tožena stranka ob upoštevanju določila 1. odstavka 4. člena Odloka ugodila pritožbi, svojo odločitev pa je oprla na določbe 56., 58. in 60. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 - 33/89 in Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju: ZSZ) in določbe Odloka.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge kršitve pravil splošnega upravnega postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila prvostopna odločba, s katero je bilo pritožniku kot zavezancu odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, izdana na podlagi verodostojnih podatkov, ki jih je tožeča stranka izročila prvostopnemu davčnemu organu in ki je v navedeni prvostopni odločbi upošteval osnovni tloris v izmeri 114 m2 x 2 (pritličje in mansarda) in 57 m2 (klet), kar je skupaj 285 m2, z upoštevanjem korekcijskega faktorja 0,80 pa znaša 228 m2. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka je prvostopni organ izdal odločbo, v kateri je upošteval še komunalno opremljenost zemljišča. Tožeča stranka bo zaradi odprave odločbe trpela negativne posledice (izpad prihodka v občinski proračun), kar predstavlja kršitev 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). S tem, ko tožena stranka ni upoštevala dokumentacije ugotovitvenega postopka, ni mogla pravilno ugotoviti dejanskega stanja, čeprav prvostopni organ razpolaga z vsemi in enakimi podatki kot tožeča stranka. Tožena stranka se je omejila na tehtanje 2. alinee 1. odstavka 4. člena Odloka, enako neutemeljeno pa je stališče pritožnika, da se prostori skupne rabe ne štejejo v osnovo za izračun nadomestila. Pri tem je obravnavana nepremičnina individualna stanovanjska hiša, Odlok pa uporablja dikcijo "kot je določeno za izračun stanarine oziroma najemnin", ki je nejasna in je ni bilo mogoče izvajati za individualne hiše, saj vsi akti, ki so določali in še določajo metodologijo za določitev stanarin (Pravilnik o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih - Uradni list RS, št. 47/95, Odlok o metodologiji za metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih - Uradni list RS, št. 47/95, Odlok o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih -Uradni list RS, št. 23/2000), kot osnovo za obračun stanarine določajo vrednost stanovanja. Sodišču predlaga, da ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke ter potrdi odločbo organa prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je, kot zastopnik javnega interesa, z vlogo št. ... z dne 7. 5. 2004 priglasilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V obravnavanem primeru je predmet spora odločba tožene stranke v zvezi z odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča zavezancu A., ... ulica št. ..., B, na podlagi določb ZSZ in določb Odloka. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je vrsta obvezne dajatve, ki jo predpisuje lokalna skupnost. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je Davčni urad C, Izpostava B, odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za Občino B na podlagi pogodbe o odmeri, nadzoru, obračunavanju, plačevanju in izterjavi nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča z dne 24. 9. 1999, sklenjene med Ministrstvom za finance, Davčno upravo RS, in tožečo stranko, ki je po svojem pravnem statusu lokalna skupnost. Sklenitev pogodbe temelji na določbi 3. člena tedaj veljavnega Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96, 36/96, 87/97 in 48/98, v nadaljevanju: ZDS), ki določa, da davčna uprava odmerja, pobira in izterjuje obvezne dajatve ter nadzira in evidentira njihovo plačevanje na podlagi zakona ali če je tako dogovorjeno s pogodbo (1. odstavek 3. člena). Če davčna uprava za zavod, sklad ali lokalno skupnost opravlja naloge iz prejšnjega odstavka, se s pogodbo določijo medsebojna razmerja, obseg opravljanja nalog ter nadomestilo za opravljanje nalog (2. odstavek 3. člena ZDS). Takšno vsebino ima tudi pogodba, ki je bila sklenjena med tožečo in toženo stranko. Po presoji sodišča tožeča stranka v konkretnem primeru ne izkazuje potrebnega pravnega interesa za izpodbijanje odločbe tožene stranke, ki je po določbi 1. odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) primarni pogoj za dopustnost upravnega spora. Tudi po določbi 1. odstavka 18. člena ZUS ima pravico do sodnega varstva le tisti, ki izkaže, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic. V obravnavanem primeru je Občina B. (sedaj tožeča stranka) na podlagi 4. odstavka 18. člena ZUP in skladno s 3. členom ZDS s pogodbo prenesla svojo pristojnost za odmero in izterjavo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na davčno upravo. Upravni akt, ki ga s tožbo izpodbija tožeča stranka, je tožena stranka izdala na podlagi pooblastila, ki ji ga je s pogodbo podelila tožeča stranka, zato Občina B. ni legitimirana za vložitev tožbe v upravnem sporu. V primeru, če tožeča stranka meni, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila s pogodbo dogovorjene obveznosti, lahko pri pristojnem rednem sodišču vloži tožbo, zaradi prenesene pristojnosti pa nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe v upravnem sporu. Enako je tudi stališče, ki ga je o legitimaciji občine za vložitev tožbe v primeru, kot je obravnavani, zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. I Up 618/2003 z dne 25. 5. 2004. Sodišče je zato moralo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS tožbo, ki jo je v upravnem sporu vložila tožeča stranka Občina B., zavreči.