Jedro

Če ne gre za predčasno sklenitev glavne obravnave v primerih iz 2. odst. 291. člena ZPP, mora datum izdaje sodbe sovpadati z datumom zaključka glavne obravnave.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kopru z dne 11.12.1995, opr.št. I-Plg 33/95 vzdržalo v celoti v veljavi v 1. in 2. tč. izreka tako, da je dolžna tožena stranka v roku 8 dni plačati tožeči stranki glavnico v znesku 1.531.855,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.8.1995 dalje do plačila ter ji povrniti stroške v znesku 44.937,00 SIT. Toženi stranki je naložilo, da v roku 8 dni povrne tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 142.216,00 SIT. Pritožbeno sodišče v zvezi s to sodbo ugotavlja, da je bila v obravnavani zadevi glavna obravnava končana 8.9.2000, sodba pa nosi datum izdaje : 1.12.2000, kar je po mnenju tega sodišča nepravilno; sodišče namreč konča z obravnavanjem stvari, ko ugotovi, da lahko sprejme odločitev v zadevi (1. odst. 291.čl. Zakona o pravdnem postopku=ZPP), sodi torej na podlagi tistega dejanskega in pravnega stanja, kot ga ugotovi na koncu glavne obravnave. In ker je izdaja sodbe določitev njene vsebine, mora ta časovno sovpadati z datumom končanja glavne obravnave (razen v primerih iz 2. odst. 291. čl. ZPP, ko gre za predčasno sklenitev glavne obravnave). Pojem končanja glavne obravnave in izdaje sodbe pa je treba ločiti od pojma pisne izdelave sodbe, ki jo urejata 323. čl. in 324. čl. ZPP. Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo ter predlagala njeno spremembo in torej zavrnitev zahtevka, podrejeno pa razveljavitev. V pritožbi zatrjuje, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, češ da se sporna plačila, ki jih je opravila tožena stranka, ne nanašajo na račun št. 28/95; da opravljena dela niso bila nikoli formalno prevzeta s strani tožene stranke, ker se je tožeča stranka izmikala primopredaji in odpravljanju napak in da bi morala tožeča stranka v tem postopku dokazati tako količino kot tudi kvaliteto izvedenih del, kar pa sploh ni dokazovala z ničemer. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Tožeča stranka uveljavlja v tej pravdi plačilo (preostalega dela) računa št. 28/95 z dne 23.6.1995 za opravljena gradbena dela z materialom na objektu stanovanjske hiše v Bošamarinu. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno zaključilo, da je bilo na toženi stranki dokazno breme za trditve, da je bil ta račun plačan. Res bi bilo mogoče v zvezi s tem vprašanjem s pritožnico vsaj delno soglašati z njeno trditvijo, da v času spornega razmerja med pravdnima strankama ni bilo nič neobičajnega, če je pravna oseba, ko je imela denar na računu, vnaprej in v celoti plačala izvedbo bodočih del, vendar pa lahko ta trditev ostane kvečjemu na ravni splošnosti, ne velja pa v konkretnem primeru; za slednjega je namreč sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo, da se po toženi stranki zatrjevana plačila (šest sporočil o obremenitvi) ne nanašajo na sporni račun, ker je na njih z eno izjemo navedeno, da gre za plačilo storitev po računu, slednji pa v času zatrjevanih plačil še niti ni bil izdan, poleg tega pa trditve tožene stranke, da naj bi se omenjena plačila nanašala na sporni račun ni potrdila niti po toženi stranki predlagana priča B.M. Pravica, ne pa dolžnost, stranke (in torej tudi njenega zakonitega zastopnika) je, da se odzove vabilu na zaslišanje (262. čl. Zakona o pravdnem postopku=ZPP) in v obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje skladno s predlogom tožene stranke poskušalo zaslišati tudi njenega direktorja, vendar pa se ta ni odzval vabilu na zaslišanje, čeprav mu je bilo vabilo vročeno (nadomestna vročitev). Glede na to sedaj pritožba ne more uspeti s svojo trditvijo, da ni prejel vabila na zaslišanje, kot tudi ne s ponovnim predlogom za zaslišanje iste osebe. V konkretnem primeru tudi ne more biti odločilnega pomena okoliščina, ki jo izpostavlja tožena stranka, in sicer da po tožeči stranki opravljena dela niso bila nikoli formalno prevzeta, ker da se je tožeča stranka izmikala primopredaji in odpravljanju napak. Pri pogodbi, kakršna je bila med pravdnima strankama sklenjena v obravnavanem primeru, je prevzem opravljenih del obveznost naročnika, torej tožene stranke (622. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih=ZOR), odprava napak pa obveznost prevzemnika dela (618. čl. ZOR), slednje potem, ko naročnik o teh napakah nemudoma obvesti prevzemnika dela (1. odst. 614. čl. ZOR). Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem ugotovilo, da je tožeča stranka spornemu računu priložila obračun opravljenih del s količinsko in vrednostno specifikacijo le-teh, tožena stranka pa je v zvezi s tem podala le pavšalni ugovor, ki ga ni konkretneje opredelila niti na poseben poziv sodišča prve stopnje, da navede, katera od obračunanih del niso bila izvedena kvalitetno in v taki količini, kot izhaja iz obračuna; poleg tega pa je priča B.M. v zvezi s tem navajala le, da so bila dela opravljena površno in te svoje trditve niti ni konkretizirala. Glede na to je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke v tej smeri utemeljeno zavrnilo, pa tudi pritožba je v tem delu le pavšalna in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).