Jedro

Borilni športi ne predstavljajo nevarne dejavnosti, ker možnost poškodb pri teh športih ni večja kot pri drugih športih, zato lahko delodajalec za škodo, ki jo utrpi delavec, ki se v okviru delovnega razmerja ukvarja z borilnim športom, odgovarja le krivdno.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi tekočimi od 21. 7. 2008 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo (1.a točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek za znesek 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 21. 7. 2008 dalje do plačila, kot neutemeljen zavrnilo (1.b točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti znesek 974,34 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico, podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se ne strinja z višino dosojene odškodnine. Na podlagi tožničine izpovedbe, da ji je v rami dvakrat počilo, da je začutila močnejšo bolečino, zaradi česar se ji je zameglilo pred očmi, z roko pa ni mogla napraviti ničesar več, bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da je tožnica nedvomno utrpela primarni strah, ki je trajal en dan. Primarni strah je bil intenziven in je vplival na njeno duševno ravnovesje. Od ultrazvoka dalje do 8. 4. 2008, je tožnica trpela tudi sekundarni strah za izid zdravljenja, ki je trajal minimalno dva meseca, kar je dolgotrajno. Slednja ni vedela, ali bo desno roko, po končanem zdravljenju, lahko uporabljala brez težav, predvsem zaradi narave dela svojega poklica in zaradi dela na kmetiji. Dosojeni odškodnini iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sta odmerjeni prenizko. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo pravni standard nevarnega dela oziroma nevarne dejavnosti. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo zaslišane priče D.U.. V sodni praksi je že večkrat najti stališče, da vadba samoobrambe sama po sebi ni nevarna dejavnost (npr. odločba VS RS, opr. št. II Ips 59/2000 z dne 13. 7. 2000 in VSL, opr. št. II Cp 2293/2009 z dne 21. 10. 2009). Tudi pri konkretni vaji, pri kateri je prišlo do poškodbe tožnice, ni najti elementov povečane nevarnosti. Izvajanje ključa na komolcu se uvršča med enostavne prijeme in ne vsebuje elementov povečane nevarnosti (sodna praksa je tako ugotovila npr. za izvajanje transportnega prijema, sodba opr. št. II Ips 59/2000). Posebnih okoliščin sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Je pa slednje napačno povzelo navedbo inštruktorja, da je to tipična poškodba in tako napačno zaključilo, da na terenu pride pogosto do prav takšne poškodbe. Tega pa navedena priča ni izpovedala. Razlog za nastanek tožničine poškodbe je najti na oškodovankini strani, njeni predhodni poškodbi ter neupoštevanju priporočila inštruktorja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi krivdno odgovornost tožene stranke, ker bi moral inštruktor, če bi tožnica res predhodno potožila na bolečino v predelu lopatice, slednji odrediti, da preneha z nadaljnjo vadbo. V nadaljevanju pa sodišče prve stopnje dvomi, da je bil inštruktor poučen o tožničini predhodni poškodbi. O stopnji bolečine in občutku za zmožnost nadaljevanja vadbe inštruktor ne more presoditi. V obravnavanem primeru pa tudi ni šlo za vidno poškodbo. Inštruktor je torej več kot očitno z zadostno skrbnostjo skrbel za potek vadbe, zato se tožena stranka z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi moral slednji tožnici odrediti, naj z vadbo ne nadaljuje že na podlagi njene izpovedbe, da jo je speklo v lopatici, ne strinja. Tožnica je najmanj soodgovorna za obravnavani škodni dogodek. V času škodnega dogodka je imela že štiri leta delovnih izkušenj, kar ni relativno kratek staž, kot je to vrednotilo sodišče prve stopnje. V primeru, da tožnica inštruktorju ni povedala za predhodno bolečino na mestu poškodbe, je njen soprispevek še očitnejši, saj je zamolčala nekaj, kar je bilo v vzročni zvezi z nastankom škode. Sodišče prve stopnje nadalje vidi krivdo tožene stranke tudi v tem, da slednja ni imela pisno izdelanih pravil, standardov za vadbo. Tožena stranka je že tekom postopka pojasnila, enako pa je izpovedal tudi kot priča zaslišani D.U., o tem, kakšni so standardi, ki se nanašajo na površino prostora in število udeležencev na inštruktorja. Povedal je, da so to standardi, s katerimi se seznanijo inštruktorji na izobraževanju. Navedeno je potrdil tudi kolegij mojstrov. Če bi bila torej pravila napisana, bi bila prav takšna, kot je to izpovedal navedeni, vadba pa bi bila skladna z njimi. Inštruktor je v času škodnega dogodka bil osredotočen na izvajanje vaje tožnice in njenega sodelavca, saj je izpovedal, da je videl poškodbo, zato tudi, če bi bilo več inštruktorjev, tožničine poškodbe ne bi bilo mogoče preprečiti. V zvezi z višino prisojene odškodnine, tožena stranka navaja, da je previsoko odmerjena in ni skladna s sodno prakso. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje se iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP, pritožuje tudi stranski intervenient. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke navaja, da je sodišče prve stopnje v tem delu svojo dokazno oceno oprlo na izpovedbo zaslišane priče D.U., ki je navedel, da do takšne poškodbe, ki jo je utrpela tožnica, prihaja tudi na terenu, ko se izvaja tak prijem in se oseba prijemu upira. Na podlagi navedenega je zaključilo, da je delo tožnice, zaradi pogostosti poškodb do katerih pride v okviru sodelovanja pri vadbi (tečaj samoobrambe), treba šteti kot nevarno dejavnost. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da vadba samoobrambe sama po sebi ni nevarna dejavnost (npr. odločba VS RS, opr. št. II Ips 59/2000 z dne 13. 7. 2000 in VSL, opr. št. II Cp 2293/2009 z dne 21. 10. 2009). Prijem ključ na komolcu sodi med enostavne strokovne prijeme, katerega pravilno izvajanje je del strokovne izobrazbe, ki jo mora policist poznati. Izvajanje takšnega prijema pri zdravi osebi ne sme povzročati poškodbe. Pri konkretni vadbi ni najti elementov povečane nevarnosti. Vrhovno sodišče RS se je v zadevi opr. št. II Ips 439/2006 že izreklo, da izvedba samoobrambne vaje z elementi borilnih veščin (vaja majo-geri) ne vsebuje nevarnih elementov, zaradi katerih bi izvajanje take vaje ustrezalo pravnemu standardu dejavnosti s povečano nevarnostjo. Samo dejstvo, da je bil delovni staž tožnice krajši kakor delovni staž njenega vadbenega partnerja, pa ne more vplivati na povečano nevarnost nastanka poškodb. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe priče D.U. napačno zaključilo, da pri izvajanju prijema ključ na komolcu s podiranjem prihaja pogosto do poškodb in da gre za tipično poškodbo. Zgolj v primeru, če do poškodbe pride, gre največkrat za takšno poškodbo. Do tožničine poškodbe je prišlo zaradi spleta okoliščin oziroma nesrečnega slučaja, za kar tožena stranka ne odgovarja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi krivdno odgovornost tožene stranke, ker je smatralo, da bi moral inštruktor v obravnavani zadevi ravnati skrbneje, ker bi moral v primeru, če mu je tožnica potožila za bolečino, slednji odrediti naj preneha z vadbo. Od inštruktorja je neživljenjsko pričakovati, da bo le na podlagi tožničine izjave, da jo je v rami nekaj „speklo“ le-tej prepovedal nadaljevanje vadbe. Odklonitev izvedbe posamezne vaje ne bi imelo za tožnico nikakršnih posledic. Inštruktor je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, zato se stranski intervenient ne strinja z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje. Glede tožničine sokrivde in pisno izdelanih pravil ter višine prisojene škode pa je navedel, da se pridružuje pritožbenim navedbam tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbe so utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicujejo pravdne stranke, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V obravnavani zadevi je bila tožnici dne 18. 2. 2008 povzročena škoda pri delu. Pri vadbi samoobrambe, konkretno pri vaji prijemov (ključ na komolcu s podiranjem), je zadobila poškodbo desnega ramena. Utrpela je škodo, v posledici česar v obravnavani zadevi vtožuje odškodnino.

Tožba torej izvira iz zatrjevanega odškodninskega razmerja med tožnico in toženo stranko kot njeno delodajalko. Odškodninska odgovornost tožene stranke, zato temelji na določilu prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), po katerem mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki mu je bila povzročena pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. Glede odškodninske odgovornosti Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 131. in 135. člena OZ), izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Objektivna odgovornost je uzakonjena v drugem odstavku 131. člena OZ ter 149. in 150. člena OZ. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani štirje temelji, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je OZ vpeljal načelo obrnjenega dokaznega bremena (prvi odstavek 131. člena OZ). To načelo v praksi pomeni, da kdor povzroči drugemu škodo jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da tožena stranka tožnici za vtoževano škodo odgovarja tako po objektivnem, kot tudi po krivdnem načelu.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru odgovornost tožene stranke mogoče presojati tudi po objektivnem načelu. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju VS RS) je v svojih odločbah že večkrat zapisalo oceno o tem, kdaj je neka dejavnost nevarna oziroma, kdaj neka aktivnost vsebuje elemente povečane nevarnosti za udeležence. Večkrat je tudi poudarilo, da je treba pravni standard nevarne dejavnosti in nevarne stvari presojati glede na konkretne okoliščine dogodka.

Borilni športi ne predstavljajo nevarne dejavnosti, ker možnost poškodb pri teh športih ni večja kot pri drugih športih. Tudi VS RS je že večkrat poudarilo, da izvajanje običajnih športnih aktivnosti, med katere sodijo tudi borilne veščine, ni nevarna dejavnost (npr. v zadevah opr. št. II Ips 562/2005, II Ips 467/98, II Ips 59/2000, II Ips 493/2006).

Upoštevanje načina izvajanja vaje, življenjskih izkušenj in vsebine pravnega standarda elementa s povečano nevarnostjo, narekujejo presojo, da izvajanje prijema ključ na komolcu s podiranjem, ki sta ga kritičnega dne izvajala tožnica in policist A.L., ni tak element. Način njene izvedbe namreč ne vsebuje nevarnih elementov, zaradi katerih bi izvajanje take vaje ustrezalo pravnemu standardu dejavnosti s povečano nevarnostjo.

Navedena vaja pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ni bila izvajana v okoliščinah, ki bi jo delale nevarno, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Slednje je ugotovilo, da je šlo za opravljanje konkretne vaje, pri kateri se eden od udeležencev upira in če pride do poškodbe, je to praviloma taka poškodba, kakršno je zadobila tožnica, ki je tipična poškodba, do katere pride pri izvedbi navedenega prijema ter da se je vaja izvajala tako, da so policisti stali v krogu, tožnica pa se je znotraj kroga pomikala pred policisti, pri čemer ni vedela, kateri od njih in kdaj bo eden izmed njih na njej izvedel predvideni prijem. Te okoliščine po oceni pritožbenega sodišča ne dajejo zadostne podlage za zaključek, da bi opisan način izvedbe vaje ustrezal pravnemu standardu nevarne dejavnosti. Navedeno velja tudi ob ugotovitvi, da je delovni staž policista A.L. znašal 16 let, medtem ko tožničin zgolj 4 leta (ob poškodbi 2 leti), saj se pritožbeno sodišče strinja s toženo stranko, da tožničin staž ni relativno kratek, tudi sicer pa je treba upoštevati, da je šlo za izvajanje strokovnega prijema, ki ga morajo policisti osvojiti že v času šolanja.

Navedeno stališče pritožbenega sodišča potrjujeta tudi izpovedbi zaslišanih prič A.L. in D.U., kateri je sodišče prve stopnje sicer v svoji dokazni oceni zaobseglo, vendar pa ni dalo pravega poudarka ugotovljenim okoliščinam. Iz A.L. izpovedbe namreč izhaja, da je kritičnega dne ravnal tako, kot se vaja konkretnega prijema običajno opravlja, pri čemer je poudaril, da gre za enega osnovnih prijemov, ki ga policisti osvojijo že na šolanju, iz izpovedbe priče D.U., ki je vodil in nadzoroval vaje, pa izhaja, da pri izvajanju konkretne vaje v zvezi s poškodbo tožnice policistoma ne more ničesar očitati. Pravilno izvajanje navedenega prijema je torej del strokovne izobrazbe, ki jo mora policist poznati. V obravnavani zadevi tudi ni bilo zatrjevano, da bi bil navedeni prijem izveden nepravilno.

Pritrditi pa je treba tudi toženi stranki, da izpovedbe priče D.U., da gre za tipično poškodbo, do katere lahko pride pri izvajanju tega prijema, ni mogoče razumeti, da na terenu pride pogosto do takšne poškodbe, ampak da do poškodbe lahko pride in v primeru, če pride, je to takšna poškodba, kakršno je zadobila tožnica.

Pritožbeno sodišče je torej ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravni standard dejavnosti s povečano nevarnostjo razlagalo materialnopravno zmotno. Pri presoji obstoja povečane nevarnosti ni dalo pravega poudarka ugotovljenim okoliščinam. S pravilnim in popolnim materialnopravnim pristopom, je rezultat presoje obstoja elementov s povečano nevarnostjo drugačen, saj takih elementov ni najti, zato tudi objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo in njene posledice ni podana. Drugih okoliščin, ki bi omogočile drugačen sklep pravdni stranki niti zatrjevali nista. Glede na navedeno je tožena stranka lahko odgovorna za tožnici nastalo škodo le, če je ta posledica njenega krivdnega ravnanja.

V zadevi opr. št. Pdp 1376/2010 z dne 11. 3. 2011 je pritožbeno sodišče zaključilo, da je tožena stranka tožniku za škodo, ki jo je utrpel med vajo samoobrambe (pri izvajanju vaje kubi nage), objektivno odgovorna. Do takšnega zaključka je prišlo ob upoštevanju okoliščin tega primera, in sicer, da udeleženci usposabljanja z vajo niso imeli izkušenj, da je konkretno vajo, pri kateri se je tožnik poškodoval, slednji izvajal prvič, vaja mu ni bila predstavljena ipd.. Navedene okoliščine v obravnavani zadevi niso bile ugotovljene, nasprotno, ugotovljeno je bilo, da je šlo v tožničinem primeru za izvajanje konkretnega prijema, ki ga policisti osvojijo že v času šolanja. Glede na navedeno obravnavani primer ni mogoče enačiti z navedenim primerom.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da gre toženi stranki pripisati tudi krivdno odgovornost. Zaključilo je, da v primeru, če bi bilo res, kar navaja tožena stranka, da je tožnici inštruktor, ko mu je že pred vajo, v kateri je bila poškodovana, potožila za bolečino v predelu lopatice na hrbtu desno, predlagal naj z vadbo ne nadaljuje, potem bi moral ravnati drugače. Tožnici bi moral odrediti, da preneha z nadaljnjo vadbo in tega ne bi smel kar prepustiti njeni odločitvi, ker je vedel kakšen je program vaj kritičnega dne. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi moral inštruktor v primeru, če je vedel, da je imela tožnica težave (bolečine v rami) pred izvedbo vaje, zaradi katere je utrpela obravnavano poškodbo, izkazati ustrezno skrb. Vendar pa dokazne ocene o tem, ali je bil inštruktor poučen o tožničini predhodni bolečini v rami in o tem, kako je odreagiral (če je bil obveščen), sodišče prve stopnje v nadaljevanju ni napravilo, zaradi česar ni mogoče zaključiti, ali je mogoče inštruktorju očitati, da ni bil dovolj skrben in s tem presoditi utemeljenost tožničinih navajanj, da tožena stranka ni poskrbela za varno in pravilno izvedbo vaj, s čimer je utemeljevala svoj zaključek, da je tožena stranka v obravnavani zadevi za nastalo škodo tudi krivdno odgovorna.

Sodišče prve stopnje je nadalje navedlo, da že sama možnost poškodbe, do katere je prišlo pri tožnici in običajnost ter pogostnost take vrste poškodbe, narekuje skrbnejše ravnanje inštruktorja, pri čemer pa ni navedlo, na čem gradi svoj zaključek o običajnosti in pogostnosti tožničine poškodbe. Prav tako je zaključilo, da tožena stranka pravil za vadbo ni imela posebej izdelanih, pri čemer pa ni pojasnilo, zakaj meni, da je takšna opustitev tožene stranke prispevala k nastanku obravnavanega škodnega dogodka. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tožnica krivdno odgovornost tožene stranke utemeljila med drugim tudi z navajanji, da tožena stranka kritičnega dne ni poskrbela za zadostno število inštruktorjev na število udeležencev ipd., do česar pa se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo. V tem delu torej tudi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih.

Okoliščine, ali je tožnica obvestila inštruktorja, da jo je pred izvedbo konkretnega prijema zabolelo v rami, kakšna je bila ta bolečina, ali je bil inštruktor o njej poučen ipd. pa so okoliščine, ki so, po oceni pritožbenega sodišča, pomembne tudi v okviru presoje, ali je mogoče tožnici očitati, da je tudi sama prispevala k nastanku škodnega dogodka (kar bo seveda aktualno vprašanje ob ugotovitvi, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke).

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni raziskalo vseh okoliščin, ki so pomembna za presojo utemeljenosti tožničine terjatve, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbam ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha strank v postopku, bo sodišče prve stopnje v končni odločitvi moralo odločiti tudi o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče se pooblastil o razpisu pritožbene obravnave ni poslužilo. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je imelo pred očmi tudi načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavno pravico do pravnega sredstva. V skladu z navedenim je ocenilo, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je treba tudi, da vse pravnoodločilne okoliščine sploh še niso bile predmet obravnave. V kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva navedeno materialnopravno izhodišče pritožbenega sodišča, ugotovi vse pravnoodločilne okoliščine in nato o tožbenem zahtevku ponovno odloči. Pri tem pritožbeno sodišče še navaja, da naj sodišče prve stopnje v primeru, da bo ugotovilo, da je tožničin tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, ponovno ovrednoti tudi višino vtoževane odškodnine. Zlasti v zvezi z odškodnino iz naslova prestanega strahu pritožbeno sodišče namreč opozarja, da je izvedenec v izvedenskem mnenju, kateremu je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sledilo, zaključilo, da o primarnem strahu v tožničinemu primeru ne moremo govoriti, ker je slednja po poškodbi želela nadaljevati z vadbo. Za takšen zaključek pa dokazni postopek ne daje opore. Tožnica je namreč izpovedala, da je po poškodbi obstala in da ni nadaljevala z vadbo. Navedeno pomeni, da ta okoliščina zato ne more biti odločilen razlog za zavrnitev tožničinega zahtevka iz naslova prestanega primarnega strahu.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.