Jedro

Za obstoj sostorilstva po objektivni strani zadostuje, da vsi sostorilci skupaj izvršujejo znake kaznivega dejanja, po subjektivni strani pa, da dejanje vsak od njih vzame za svoje in da obstaja zavest o skupnem delovanju. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da sta si sostorilca skupaj ogledovala kolesa in predmet obravnavane tatvine določila, D. K. pa ga je nato predhodno še izločil od ostalih koles, nakar je obdolženi A. Š. pripravil vozilo za nalaganje kolesa v prtljažnik, pri tem tudi pomagal ter omogočil hiter umik s kraja kaznivega dejanja. Ravnanja obeh sostorilcev, kot jih prvo sodišče opisuje na podlagi pravilno ocenjenih dokazov, so bila torej usmerjena v uspešno izvedbo tatvine kolesa.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se v okviru izrečene pogojne obsodbe obdolženemu A. Š., ob nespremenjeni preizkusni dobi, določeno kazen zniža na 3 (tri) mesece zapora, v ostalem delu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi A. Š. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine v sostorilstvu po prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen petih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let in pod dodatnim pogojem, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi J, d. o. o., nerazdelno z ločeno sojenim D. K. plača znesek 1.199,99 EUR, pod grožnjo preklica pogojne obsodbe. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse. V skladu z določbami prvega in drugega odstavka 105. člena ZKP pa mu je prvostopenjsko sodišče naložilo nerazdelno plačilo premoženjskopravnega zahtevka družbi J., d. o. o., v znesku 1.199,99 EUR, skupaj z ločeno sojenim D. K., v roku 15 dni in pod izvršbo.

2. Zoper obsodilno sodbo prvostopenjskega sodišča se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, graja pa tudi odločbo o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče prve stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da jo spremeni tako, da obdolžencu izreče milejšo kazensko sankcijo. Obenem prosi, da sodišče druge stopnje obdolženca oprosti plačila pritožbene sodne takse.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obdolženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec v sostorilstvu z ločeno obravnavanim D. K. storil kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6. Bistveni poudarek pritožbe izraža stališče obrambe, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano. Pri tem se sklicuje na obdolženčev zagovor in izpovedbe že pravnomočno obsojenega D. K. Ker obdolženec ni zavestno sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja, se ga ne more šteti za sostorilca. Pomembna je namreč zavest sostorilca, da sodeluje pri izvršitvi kaznivega dejanja in ga hoče storiti, kar pa v konkretnem primeru na strani obdolženca ni bilo izkazano. Obenem pa pritožnica meni, da izpodbijana sodba nima niti razlogov o obdolženčevi krivdi, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker je sodišče prve stopnje v obdolženčevem ravnanju zaznalo zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, pa naj bi kršilo tudi kazenski zakon.

7. V nasprotju s pritožnico sodišče druge stopnje soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da je obdolženemu A. Š. predmetno kaznivo dejanje z gotovostjo dokazano. Pri tem gre opozoriti na izpovedbe ključne priče E. K., ki jo je sodišče prve stopnje glede na prepričljivost izpovedb upravičeno ocenilo kot verodostojno, čemur pritožnica niti ne oporeka. Priča je natančno opisala, kako je naključno opazila moškega, kako teče s kolesom iz prodajalne proti belemu avtomobilu parkiranemu na parkirišču. Glede na posnetke video nadzornih kamer je bil ta moški nedvomno D. K. Priča je celo izpovedala, da je šlo za vozilo Audi bele barve, karavan izvedbe, kar vse se ujema s spisovnimi podatki. Drugi moški je prvega, ki je tekel proti vozilu s kolesom, čakal pri odprtem prtljažniku, nakar sta oba moška skupaj vanj naložila kolo. Priča je poudarila, da ta druga oseba, ki po prepričanju sodišča druge stopnje glede na ostale izvedene dokaze ni mogla biti nihče drug kot obdolženi A. Š., ni sedela v avtomobilu ampak je stala ob prtljažniku avtomobila, ki je bil odprt. Da je moški, ki je kolo odpeljal iz prodajalne tekel oziroma kot pravi "zdrvel ven", je potrdila tudi priča N. T. na podlagi ogleda posnetka nadzorne kamere. Priča E. K. je tako prepričljivo ovrgla obdolženčev zagovor pa tudi izpovedbe D. K., da naj bi obdolženi v času, ko je D. K. prišel s kolesom iz prodajalne, sedel v avtomobilu in gledal v telefon ter da naj bi D. K. sam naložil kolo v avtomobilski prtljažnik. Ravnanje obdolženca kot ga opisuje priča, ko je torej D. K. čakal pri odprtem prtljažniku avtomobila in videl, da ta s kolesom teče iz prodajalne, ob tem, da obdolženi niti ni mogel vedeti ali bo D. K. kolo res kupil (zagovornica v pritožbi izpostavlja, da naj bi šla kolesa le gledat), dodatno potrjuje zaključke prvega sodišča, da je obdolženec vedel za kaznivo dejanje tatvine, pri njem zavestno sodeloval ter ga hotel storiti.

8. Zagovornica šteje za nepojasnjene zaključke prvega sodišča o tem, kako naj bi obdolženec vedel, da D. K. nima denarja za nakup kolesa, saj naj bi mu slednji med vožnjo v M. povedal, da naj bi prejel neko odškodnino. Kaj takega iz pričevanja D. K. ni razvidno. Na glavni obravnavi 5. 11. 2019 (list. št. 116) je izpovedal, da se z obdolžencem nista pogovarjala od kod mu denar za nakup kolesa. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni moč slediti obdolženčevim navedbam, da naj bi mu D. K. pri povratku iz M. pokazal račun za nakup kolesa. Računa mu ni mogel pokazati, saj ga glede na okoliščine obravnavane zadeve ni mogel imeti.

9. Za obstoj sostorilstva po objektivni strani zadostuje, da vsi sostorilci skupaj izvršujejo znake kaznivega dejanja, po subjektivni strani pa, da dejanje vsak od njih vzame za svoje in da obstaja zavest o skupnem delovanju. V nasprotju s pritožnico sodišče druge stopnje ugotavlja, da obrazložitev oblike udeležbe obdolženega A. Š. pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja pod točko 16 izpodbijane sodbe ne vsebuje takšnih pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče šteti za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da sta si sostorilca skupaj ogledovala kolesa in predmet obravnavane tatvine določila, D. K. pa ga je nato predhodno še izločil od ostalih koles, nakar je obdolženi A. Š. pripravil vozilo za nalaganje kolesa v prtljažnik, pri tem tudi pomagal ter omogočil hiter umik s kraja kaznivega dejanja. Ravnanja obeh sostorilcev, kot jih prvo sodišče opisuje na podlagi pravilno ocenjenih dokazov, so bila torej usmerjena v uspešno izvedbo tatvine kolesa. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pravilno obrazložilo direktni naklep kot uresničeno obliko obdolženčeve krivde, ko je iz ravnanja dokazanega obdolžencu izpeljalo zaključke o njegovem zavedanju, da z D. K. v sostorilstvu izvršujeta kaznivo dejanje tatvine ter tudi o voljni komponenti, saj je nenazadnje predmetno kaznivo dejanje moč storiti le z direktnim naklepom. Zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni očitek o neobrazloženosti tega dela prvostopenjske sodbe, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Kršitev kazenskega zakona na način kot jo zatrjuje pritožnica in sicer, da naj bi prvo sodišče v obdolženčevem ravnanju zmotno zaznalo zakonske znake kaznivega dejanja tatvine v sostorilstvu ter njegovo zavestno sodelovanje pri storitvi tega kaznivega dejanja, ne more biti podana. Te pritožbene navedbe gre oceniti kot izpodbijanje dejanskih zaključkov prvostopenjske sodbe, do česar pa se je pritožbeno sodišče opredelilo že zgoraj.

11. Sodišče druge stopnje pa pritrjuje pritožnici, da je sodišče prve stopnje pri odmeri določene kazni zapora dalo premajhno težo obdolženčevi dosedanji neobsojenosti za kazniva dejanja ter nekaznovanosti za prekrške, še zlasti v primerjavi z že pravnomočno obsojenim sostorilcem, ki mu je bila za predmetno kaznivo dejanje določena kazen treh mesecev zapora. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu sledilo pritožnici in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je v okviru izrečene pogojne obsodbe obdolženemu, ob nespremenjeni dveletni preizkusni dobi, določeno kazen znižalo na tri mesece zapora.

12. Ko je pritožbeno sodišče pri nadaljnji presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podane niti kršitve, na katere je po 383. členu ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je odločilo tako, kot je razvidno iz izreka.

13. Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v obdolženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).