Jedro

Vsebinsko odločitev o tožnikovi pravici, obveznosti in posledično pravni koristi vsebuje izvršilni naslov, s katerim je bila tožniku naložena obveznost odstranitve stanovanjske hiše v gradnji. Z izpodbijanim sklepom se navedena obveznost, za katero tožnik ne zatrjuje, da je izvršena, le prisilno izvršuje. Ker po navedenem izpodbijani sklep ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in tudi ne sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

1.Tožba se zavrže. 2.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je 4. 10. 2011 pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije, Oddelek v Celju vložila tožbo zoper sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje, št. 06122-1740/2007/7-1209 z dne 22. 11. 2010. Pojasnila je, da je bil izpodbijani sklep izdan na podlagi odločbe Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje, številka 35602-00026/2001-5003AJ z dne 23. 5. 2001, utemeljene z določbo 72. in 73. člena takrat veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Zoper to odločbo je tožnik vložil pritožbo in na tej osnovi je bila izdana odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 356-01-401/01 z dne 21. 1. 2002, s katero je bila pritožba zavrnjena.

Po izdaji izpodbijanega sklepa je tožnik od Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje, prejel vabilo na razgovor o katerem je sestavljen zapisnik z 7. 12. 2010. Na tem razgovoru je tožnik poudaril, da se je s potekom dogodkov oziroma ugotovitvami ne strinja, zato je zapisano, da je podal pritožbo. Po prejemu odločbe, številka 0612-509/2010/2 z dne 25. 8. 2011, se je tožnik odločil predstaviti argumente tudi pisno.

Pojasnjuje, da mu je bilo s strani pristojnih oseb večkrat obljubljeno, da bo njegova vloga za spremembo namembnosti njegovega zemljišča akceptirana in da posledično ni posebnih zadržkov, da nameravana gradnja na njegovem zemljišču ne bi bila možna. Njegov stanovanjski objekt namreč stoji v povsem strnjenem naselju, kjer so sosednji objekti v večini lahko bili legalizirani že pred leti, prečno na naselje pa je ostala ožina, v katero spada tudi njegovo zemljišče, katerega namenska raba ni stavbna. Sporna gradnja je vrisana v katastru stavb, pridobljena je bila hišna številka in ima urejene priključke na omrežja.

Pritožbeni razlogi se nanašajo tako na kršitev postopka s strani inšpekcijskega organa, kot nepravilno uporabo materialnega prava ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Inšpektor je izdal sklep, s katerim je ugotovil, da je odločba št. 35602-00026/2001-5003AJ postala izvršljiva 22. 9. 2001 in se zato dovoli njena izvršba. Sklep temelji na določbi 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/2002, 73/04, 119/05, 105/2006, 126/2007, 65/2008 in 8/2010, v nadaljevanju ZUP), ki določa inštrukcijski rok za izdajo sklepa takšne vsebine, to je nemudoma oziroma najkasneje 30 dni po nastopu izvršljivosti upravnega akta. Takšen sklep je inšpekcijski organ izdal po 9 letih, brez ugotovitve dejanskega stanja ali pravne preveritve izdane odločbe oziroma preveritve ali sploh še ustreza pravnemu stanju in stanju v naravi. Prav tako je bila v obdobju od izdaje odločbe organa prve stopnje, do izdaje izpodbijanega sklepa, razveljavljena zakonodaja, ki je upravnemu organu služila kot podlaga za izdajo takšnega upravnega akta. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor je namreč Ustavno sodišče RS z odločbo U-I- 227/00-56 razveljavilo, leta 2002 pa je bil sprejet tako Zakon o urejanju prostora kot Zakon o graditvi objektov. Prav tako tožnik ne more mimo načel postopka, v katerem je upravni organ odločal, in ni ostalo niti eno, ki ni bilo kršeno. Izvedenemu postopku tožnik očita, da glede na neugotovljeno dejansko stanje (ugotovljenem z odločbo, ki ni bila izvršena 10 let), tožena stranka tožniku ni dopustila, da se izjasni glede predmetnega postopka oziroma je to bilo opravljeno po izdaji izpodbijanega prvostopnega akta.

V nadaljevanju tožnik predlaga, da sodišče izda začasno odredbo. Razlogov za izdajo začasne odredbe je več, na drugi strani pa razloga za takojšnjo izvršitev odločbe tožnik ne vidi, saj odpade tudi javni interes. Objekt ne kazi izgleda, ne ogroža sosednjih objektov, niti ni umeščen v okolje, kamor glede na plan ni možno umestiti stanovanjskih objektov. Gre za enostanovanjsko gradnjo, ki je skladna s smernicami prostorskih ureditvenih pogojev Občine Šentjur. V objekt je vloženo veliko energije in finančnih sredstev celotne družine. Z izvršbo bi tožniku nastala neposredna in nepopravljiva škoda, to je sam strošek odstranitve objekta, popolna in nepovratna izguba vloženih sredstev v gradnjo in opremo stanovanjskega objekta, v skupni vrednosti 150.000 EUR in nerešen stanovanjski problem. Smiselnost izdaje začasne odredbe do pravnomočne odločitve sodišča je v tem, da se vsaj do te točke prepreči gotova neposredna škoda, obstoječe stanje pa nedvomno in prepričljivo ne škodi nikomur.

Po preteku toliko let je po mnenju tožnika nedopustno, da se z najenostavnejšim aktom upravnega organa, brez ugotovitvenega upravnega postopka, dovoli uničiti, kar je tožnik ustvarjal skozi vse aktivno življenje. Od upravnega organ bi se tako pričakovalo najmanj, da bi ponovno izvedel postopek ugotavljanja, odločil in s svojo odločitvijo seznanil tožnika, ob tem pa ni zanemarljivo, da je od prvotne odločitve preteklo 10 let. Tožnik iz tega razloga predlaga odpravo izpodbijanega spornega sklepa in predlaga pravično odločitev, predlaga pa tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, s katero naj sodišče odloči, da se izvršitev izpodbijanega akta odloži do izdaje pravnomočne odločbe.

Tožena stranka je sodišču poslala odgovor na tožbo in odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe. Predlagala je zavrnitev tožbe iz razlogov navedenih iz obrazložitve izpodbijanega akta.

K 1. točki izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V skladu z določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeni določbi pomenita, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

Sodišče ugotavlja, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe upravni akt procesne narave. V obravnavani zadevi namreč tožnik izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, ki ga je na podlagi prvega odstavka 290. člena ZUP izdal Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje, torej organ pristojen za izvršbo. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je odločba izdana v inšpekcijskem postopku (izvršilni naslov), s katero je bilo tožniku naloženo, da v tam navedenem roku na svoje stroške odstrani nezakonito zgrajen stanovanjski stanovanjske hiše v gradnji, velikosti tlorisa cca 12,19 x 8,6 + 7,8 x 3,6 m, na zemljišču parc. št. 630/1 k.o. ... ter uredi zemljišče v stanje pred nedovoljenim posegom v prostor, na lastne stroške, postala izvršljiva, in dovolil njeno izvršbo, s čimer pa ni posegel v nobeno njegovo pravico, obveznost ali pravno korist. Tožnik v tožbi ne zatrjuje, da je sporni objekt odstranil. Zatrjuje sicer, da gre za gradnjo na območju strnjene stanovanjske pozidave in da mu je bilo že pred leti obljubljeno, da bo njegova vloga za spremembo namembnosti zemljišča ugodno rešena. Zatrjuje tudi, da je upravni organ z izdajo spornega sklepa po preteku 9 let od izdaje odločbe ki se izvršuje, kršil postopkovna pravila, torej ravnal v nasprotju z določbo drugega odstavka 290. člena ZUP, ki za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe določa, da se mora izdati nemudoma oziroma najpozneje v roku 30 dni. Sodišče tožniku pojasnjuje da gre za 30 dnevni instrukcijski rok in njegova prekoračitev ne izključuje obveznosti izdaje sklepa, zato tožnikovi ugovori na odločitev sodišča ne morejo vplivati.

Ker vsebinsko odločitev o tožnikovi pravici, obveznosti in posledično pravni koristi vsebuje izvršilni naslov, odločba Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje, številka 35602-00026/2001-5003AJ z dne 23. 5. 2001, s katero je bila tožniku naložena obveznost odstranitve stanovanjske hiše v gradnji, se prej navedena obveznost, za katero tožnik ne zatrjuje da je izvršena, le prisilno izvršuje.

Ker po presoji sodišča izpodbijani akt ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in tudi ne sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Iz navedenega razloga je sodišče tožbo, na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zoper izpodbijani sklep zavrglo.

K 2. točki izreka: Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže iz naslednjih razlogov: Institut začasne odredbe ureja določba 32. člena ZUS-1. Tožnik lahko izdajo začasne odredbe zahteva tako na podlagi določbe drugega, kot določbe tretjega odstavka navedenega člena, upoštevaje določbo tretjega odstavka tega člena pa je za odločanje o začasni odredbi pristojno odločati sodišče, ki je pristojno za odločitev o tožbi. Tako je upoštevaje navedeno določbo vložitev tožbe procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, prav tako pa ta zahteva deli usodo pravnega akta izdanega v reševanju tožbe. Ker je v obravnavani sodišče tožbo zavrglo, procesna predpostavka za odločanje o zahtevani začasni odredbi ni več izkazana, zato je moralo sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 zavreči.