Jedro

Sodišče mora pri odločanju upoštevati tudi določbe 105. člena ZDR, ki dajejo delavcu v primeru molka organa pravico do sodnega varstva tudi po preteku roka iz prvega odstavka 83. člena ZTPDR. Taka določba pa spremeni naravo roka, saj rok s tako določbo izgubi naravo prekluzivnosti in se spremeni v splošen zastaralni (materialni) rok. Takega roka pa sodišče ne upošteva več po uradni dolžnosti, ampak samo na ugovor strank. Ker iz spisa ni razvidno, da bi toženec kadarkoli ugovarjal, da je vložitev tožbe zastarala, sta sodišči z upoštevanjem prekluzije po uradni dolžnosti zmotno uporabili materialno pravo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo z obrazložitvijo, da je bila vložena po poteku določenega roka.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da gre za zmotno pravno stališče sodišča, saj v svojem sklepu sploh ni upoštevalo določbe 105. člena ZDR, poleg tega pa toženec zastaranja sploh ni ugovarjal. Zato je predlagala, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep spremeni, dopusti tožbo in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) v prvem odstavku 83. člena določa, da ima delavec, ki ni zadovoljen z odločitvijo pristojnega organa v organizaciji, ali če ta ne odloči v 30 dneh od vložitve ugovora, pravico v nadaljnjih 15 dneh zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Rok iz prvega odstavka 83. člena ZTPDR je materialen prekluziven rok in mora zato nanj sodišče paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 274. člena ZPP). Vendar pa pravno naravo roka spremenijo določbe 105. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki podaljšujejo rok za uveljavitev pravice do sodnega varstva v primeru molka organa ad infinitum.

Pravna pravila so običajno določena natančno, da preprečijo morebitne možne zlorabe delavčevih pravic s strani delodajalca, da delavcu omogočijo pridobitev odločitve delodajalca in mu končno omogočijo uveljavljati njegove pravice z ustreznimi pravnimi sredstvi, če meni, da so te kršene. Vendar pa to ne pomeni, da ima delavec v vsakem primeru pravico tudi do nerazumno dolgega in neupravičenega podaljševanja rokov, pa čeprav so podane postopkovne nepravilnosti na strani delodajalca. Zahteva po upoštevanju razumnih rokov pri odločanju o pravicah in obveznostih smiselno izhaja iz določil 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo je skupaj s protokoli ratificirala tudi Republika Slovenija (Konvencija - Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 7-41/94).

Delavec ima pravico in dolžnost, da uveljavlja svoje pravice v rokih, ki so zakonsko določeni oziroma v ustreznih, z uporabo analogije določljivih primernih rokih, ker drugače sodno varstvo izgublja svoj pomen, saj se pravna varnost za oba udeleženca postopka z nerazumnim podaljševanjem rokov slabša, več pa je tudi možnosti zlorab.

Smiselno podobno določbo ima tudi konvencija Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva - Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), ki v tretjem odstavku 8. člena določa, da se šteje, da delavec ne bo uveljavljal svoje pravice do pritožbe zoper prenehanje delovnega razmerja, če je ni uveljavil v določenem roku. Ta rok sicer v naših veljavnih predpisih ni povsem natančno določen, saj ga en zakon določa (ZTPDR) kot prekluzivnega, drugi zakon pa pušča odprtega (ZDR), to pa pomeni, da ga mora kot pravni standard, v odvisnosti od okoliščin primera, določiti sodišče. Kljub povedanemu mora sodišče pri odločanju upoštevati tudi določbe 105. člena ZDR, ki dajejo delavcu v primeru molka organa pravico do sodnega varstva tudi po poteku roka iz prvega odstavka 83. člena ZTPDR. Taka določba pa spremeni naravo roka, saj rok s tako določbo izgubi naravo prekluzivnosti in se spremeni v splošen zastaralni (materialni) rok. Takega roka pa sodišče ne upošteva več po uradni dolžnosti, ampak samo na ugovor strank. Ker iz spisa ni razvidno, da bi toženec kadarkoli ugovarjal, da je vložitev tožbe zastarala, sta sodišči z upoštevanjem prekluzije po uradni dolžnosti zmotno uporabili materialno pravo.

Čeprav revizijsko sodišče načeloma soglaša z mnenjem nižjega sodišča, da je vložitev tožbe več kot leto po poteku roka iz 83. člena ZTPDR šteti za vloženo daleč po roku, v katerem je mogoče računati s tem, da bo delavec uveljavljal pravice iz delovnega razmerja, pa je treba v konkretnem primeru vseeno ugotavljati, kaj toženec sploh ugovarja, zakaj je bil rok za vložitev tožbe tako dolg, in če je bila tožba morda zaradi okoliščin primera, predvsem zaradi ravnanj toženca, vseeno vložena v razumnem roku. Šele po natančni ugotovitvi dejanskega stanja, ko se bo ugotovilo, kakšni so razlogi, da tožba ni bila prej vložena, bo možno v zadevi pravilno uporabiti materialno pravo.

Zaradi povedanega je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sklepa nižjih sodišč in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O stroških je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Določbe ZTPDR je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbami prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).